Jedro

Eden od razlogov za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju je neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti. V predmetni zadevi ni sporno, da je bila v pogodbi določena obveznost tožencev, da plačujeta domsko oskrbo tožeče stranke, v delu ki presega njeno pokojnino. Da tega nista počela, ni sporno. Zgolj zatrjevana okoliščina, da tožeča stranka tega ni zahtevala, pa na njuno obveznost ne vpliva.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženca morata tožeči stranki povrniti 1.795,84 EUR stroškov odgovora na revizijo, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo notarski zapis pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ... z dne 8. 6. 2011 (I.1. točka izreka) in tožencema naložilo izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine, na podlagi katere bo tožnica pri nepremičnini ID znak ... dosegla izbris vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve, vpisane v korist tožencev. Odločilo je, da bo sicer listino nadomestila ta sodba (I.2. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Tožencema je v nerazdelno plačilo naložilo 5.017,67 EUR tožničinih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Višje sodišče je pritožbo tožencev zoper I. in III. točko izreka zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Tožencema je naložilo v plačilo tožničine stroške odgovora na pritožbo.

3. Zoper sodbo višjega sodišča (v zvezi s prvostopenjsko sodbo) pravočasno in dovoljeno revizijo vlagata toženca. Uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zmotno uporabo materialnega prava (370. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlagata, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlagata, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navajata, da dokazna ocena sodišč prve in druge stopnje temelji na izpovedi pravdnih strank in na njihovih navedbah, zato bi bilo treba tako izpovedi kot navedbe analizirati v celoti. Ob tem izpostavljata določena nasprotja, ki naj bi bila podana med izpovedjo tožeče stranke in njenimi trditvami, in sicer: - med trditvijo, da je pogodbo sklenila, ker sta toženca izkoristila njeno stisko, lahkomiselnost in slabo zdravstveno stanje in izpovedjo, da so se za sklenitev dogovorili na njeno pobudo, ker ji je to predlagala notarka; - med trditvijo, da je tožencema posebej plačevala za vse, kar sta zanjo opravila (stroške goriva, 50,00 EUR za vsako pot, hrano in stroške prevoza, ko se je urejal pogreb tožničinega brata) in izpovedjo, da jima za usluge ni plačevala; ter - mer trditvijo, da ji toženca nista vrnila zlatnine, ki se je nahajala v stanovanju (podano v pritožbi zoper prvo v tem postopku izdano sodbo) in izpovedjo, da ji je bila ta izročena v slaščičarni "P." Sodiščema prve in druge stopnje očitata tudi zmotno uporabo materialnega prava. Navajata, da je razlog za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju določen v drugem odstavku 561. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki predpostavlja, da pogodbeni stranki živita skupaj. V predmetni zadevi ni sporno, da ta predpostavka ni izpolnjena. Dodajata, da je tako lahko pomembno le to, ali sta toženca izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti. V postopku sta izpovedala in dokazala, da sta jih. Tožeča stranka ni od njiju nikoli zahtevala plačila dela oskrbnine, vrnitev zneska 40.000,00 EUR pa s pogodbo o dosmrtnem preživljanju ni povezana. Tudi sicer navajata, da sta ta znesek tožnici vrnila.

4. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija tožencev je praktično identična kot je bila njuna pritožba. Na vse navedbe o domnevnih nasprotjih med izpovedjo tožeče stranke in njenimi trditvami je odgovorilo že višje sodišče. Pojasnilo je, da so določena nasprotja sicer podana, a se ne nanašajo na okoliščine, ki so bistvene za odločitev, niti niso takšna, da bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi sicer skušata toženca z izpostavljanjem nasprotij med navedbami in izpovedjo tožeče stranke izpodbiti njeno verodostojnost. Gre za izpodbijanje dokazne ocene, sprejete s strani sodišč prve in druge stopnje. Izpodbijanje dokazne ocene pomeni zatrjevanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 371. člena ZPP).1 Vrhovno sodišče se zato do (ne)verodostojnosti izpovedi tožeče stranke, kljub izpostavljenim nasprotjem in trditvi, da naj bi slednja imela določene psihične težave, ni ponovno opredeljevalo.

7. Nadaljnje revizijsko sklicevanje na določbo drugega odstavka 561. člena OZ, po kateri je razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju mogoča v primeru, ko pogodbeni stranki živita skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno, je za predmetni spor povsem neumestno. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč tožbenemu zahtevku ugodili na drugih pravnih podlagah. Ugotovili sta: - da toženca svojih pogodbenih obveznosti ne izpolnjujeta, ker ne krijeta stroškov tožničine domske oskrbe, ki presegajo njeno pokojnino - kar je razlog za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju po tretjem odstavku 561. člena OZ in

- da sta stroške, ki bi jih po pogodbi morala kriti iz svojih sredstev, krila iz sredstev tožnice, ki sta jih samovoljno zadrževala in jih tožnici nista vrnila niti po njenem pozivu, zaradi česar so se odnosi med strankami tako skrhali, da med njimi ni bilo več zaupanja, prenehali pa so tudi vsi stiki. Gre za spremenjene okoliščine po sklenitvi pogodbe, zaradi katerih namena pogodbe ni več mogoče doseči. Pogodba zato ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in sicer v tolikšni meri, da bi jo bilo nepravično ohraniti v veljavi takšno, kakršna je. S tem je podan razlog za razvezo pogodbe po 112. členu OZ.

8. V zvezi z neizpolnjevanjem pogodbenih obveznosti sta obe nižji sodišči ugotovili, da je bila ena od obveznosti tožencev plačevanje domske oskrbe tožeče stranke v delu, ki presega njeno pokojnino. Da toženca tega nista počela, ni sporno. Zgolj zatrjevana okoliščina, da tožeča stranka tega ni nikoli zahtevala, pa na njuno obveznost ne more vplivati. Kot sta obrazložili že nižji sodišči, bi namreč toženca za to morala poskrbeti sama. Šlo je za njuno, jasno določeno, pogodbeno obveznost, ki sta jo bila dolžna izpolniti tudi brez dodatnih pozivov. Že zato, ker tega nista storila (in je morala tožeča stranka presežek plačevati iz lastnih prihrankov), je zahteva za razvezo pogodbe utemeljena (tretji odstavek 561. člena OZ). Izpodbijana sodba višjega sodišča je že iz tega razloga pravilna.

9. Glede na revizijske navedbe, da naj vprašanje vrnitve zneska 40.000,00 EUR ne bi imelo nobene veze s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pa Vrhovno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča druge stopnje, da temu ni tako. Slednje je toženi stranki že obrazložilo, da sama vrnitev navedenega denarnega zneska na veljavnost pogodbe res ne vpliva, da pa je neupravičeno zadrževanje tega zneska (in drugih denarnih sredstev) pripeljalo do situacije, ko so se odnosi med strankami tako skrhali, da med njimi ni bilo več zaupanja (kar je v končni fazi pripeljalo do tega, da med njimi ni več nobenih stikov). Navedeno nedvomno pomeni spremenjene okoliščine v smislu prej povzetega 112. člena OZ.

10. Revizija se do porušenega zaupanja ne opredeljuje. Ponavlja le, da sta toženca znesek 40.000,00 EUR tožeči stranki vrnila, a za to nimata potrdila. Z navedenim poskuša izpodbiti s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje (da toženca nista uspela dokazati, da bi predmetni znesek vrnila). Hkrati gre za okoliščino, ki na odločitev niti ne more vplivati. Ključno vprašanje za predmetno pravdo namreč ni, ali sta toženca sporni znesek do konca postopka na prvi stopnji vrnila. Ključno je, ali sta ga (pred tem) neupravičeno zadrževala (tudi po tem, ko ju je tožeča stranka pozvala k njegovi vrnitvi), s čimer sta pri njej povzročila (utemeljeno) nezaupanje in nepopravljivo okvaro odnosov.

11. Iz navedenega izhaja, da revizijski razlogi niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP), tožencema pa naložilo v plačilo tožničine stroške odgovora nanjo (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te je odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Odvetniške tarife. Tožeči stranki je priznalo 1.472,00 EUR nagrade za odgovor, z 22% DDV (skupaj 1.795,84 EUR).

1 Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E). Zato je Vrhovno sodišče ob odločanju o dopustitvi revizije uporabilo procesni zakon v besedilu, veljavnem pred uveljavitvijo novele.