Jedro

Posebnost bodoče škode je, da jo je v določenih oblikah mogoče uspešno sodno uveljavljati že pred njenim (gotovim) nastankom. To med drugim velja tudi za premoženjsko škodo zaradi telesne poškodbe (174. člen OZ pomeni izjemo od sicer zahtevane zapadlosti terjatev do konca glavne obravnave po prvem odstavku 311. člena ZPP). Možnost rojstva tožbe pred nastankom bodoče škode je temeljni razlog, da je očitek neizvrševanja pravice, na katerem zastaranje temelji, v zvezi s to škodo sploh mogoč.

Na enakem izhodišču temeljijo rešitve sodne prakse glede kontinuirane oziroma sukcesivno nastajajoče bodoče škode, in sicer da (1) na začetek zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih; (2) začne zastaranje teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja; (3) je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve; (4) bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja. Za uporabo teh stališč pa ne zadošča le, da gre za bodočo škodo, ki (bo) nastaja(la) sukcesivno, temveč predvsem tudi, da je tožeča stranka v določenem trenutku (ob začetku zastaralnega roka) lahko sklepala o takšni njeni naravi in da jo zato lahko uspešno uveljavlja kot bodočo škodo s sukcesivnim iztoževanjem. Če tožeča stranka ob takratnem stanju stvari ni mogla računati, da bo z zahtevkom uspela, ji ni mogoče očitati neizvrševanja pravice, na katerem temelji zastaranje.

Možnost za uspeh z odškodninskim zahtevkom je odvisna predvsem od obstoja škode in okoliščin, pod katerimi določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Položaj Zavoda pri uveljavljanju škode iz 87. člena ZZVZZ je specifičen, saj gre za škodo, povzročeno Zavodu. Za ugotovitev odškodnine zato niso pomembni le zneski, ki jih Zavod izplačuje v breme zdravstvene blagajne, temveč predvsem tudi okoliščine, ki utemeljujejo opustitveni očitek delodajalcu v razmerju do delavca (zavarovanca), ki naj bi bil vzročno povezan z njegovo poškodbo. Zavod glede obstoja teh okoliščin že po naravi stvari ni v enakem spoznavnem položaju kot zavarovanec, ki naj bi se zaradi delodajalčeve opustitve poškodoval. Kdaj in kako se bo lahko z relevantnimi dejstvi seznanil, je odvisno od (zatrjevanih in dokazanih) okoliščin konkretnega primera.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 23.914,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2.Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške.

3.Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožeča stranka (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v nadaljevanju tudi: Zavod), je nosilka obveznega zdravstvenega zavarovanja (tretji odstavek 12. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ). S tožbo v tem sporu zahteva povrnitev škode v višini stroškov, denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki naj bi jih plačala za njenega zavarovanca (delavca tožene stranke) zaradi delovne nesreče z dne 8. 7. 2018, za katero naj bi odgovarjala tožena stranka kot delodajalec zavarovane osebe (87. člen ZZVZZ). Zahtevana odškodnina obsega 31 plačil, ki naj bi jih tožeča stranka na podlagi ZZVZZ opravila od 1. 8. 2018 do 1. 6. 2020. Tožbo je vložila 16. 12. 2022.

6.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je sledilo ugovoru zastaranja, ki ga je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo. Pojasnilo je, da se je tožeča stranka strinjala z zastaranjem tistih njenih zahtevkov, ki so zapadli v plačilo tri leta pred vložitvijo tožbe. Oprlo se je na 352. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in stališče sodne prakse, da zastaranje zahtevkov za povrnitev sukcesivno nastajajoče škode začne teči, ko oškodovanec izve za storilca in začetek nastanka take škode, pri čemer pravočasno uveljavljanje prve take škode pretrga zastaranje nadaljnjih škod; če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, zastara celotna terjatev. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvih nekaj računov zdravstvenih ustanov za stroške zavarovane osebe (ki so bili izdani 8. 7. 2018, torej na dan nezgode) sklepalo, da je tožnica že tedaj vedela za poškodbo svojega zavarovanca in da bo v zvezi s tem dolžna kriti stroške njegovega zdravljenja. Zato je zaključilo, da je triletni zastaralni rok začel teči najkasneje 1. 8. 2018, ko je tožnica te račune plačala. Ker je ta rok za uveljavitev prve od ponavljajočih se istovrstnih škod potekel že pred 16. 12. 2022, ko je tožeča stranka vložila tožbo, je po presoji sodišča prve stopnje zastarala celotna iztoževana terjatev.

7.Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje. Institut zastaranja temelji na neizvrševanju pravice, zato predpostavlja, da je imel upnik možnost obstoječo pravico sodno uveljaviti. Zastaranje namreč nastopi po določenem času, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (prvi in drugi odstavek 335. člena OZ). Po splošnih določbah začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). Upnikovo breme pravočasne realizacije pravic pa ni absolutno, sicer bi bil dolžnik neupravičeno privilegiran. Takšen položaj bi bil nesprejemljiv predvsem z vidika odškodninskega prava, ki naj primarno varuje oškodovanca in omogoči odpravo njegovega prikrajšanja.¹ V primeru odškodninskih terjatev zato zakon določa posebne okoliščine za začetek teka zastaralnega roka. Čeprav se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ), zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja (subjektivni zastaralni rok, prvi odstavek 352. člena OZ), v vsakem primeru pa v petih letih od nastanka škode (objektivni zastaralni rok, drugi odstavek 352. člena OZ). Posebna ureditev teka subjektivnega (relativnega) zastaralnega roka varuje oškodovanca. Ta bi bil ob splošni ureditvi zastaranja v primerjavi z drugimi upniki v slabšem položaju, saj pogosto ob nastanku škode zanjo oziroma za povzročitelja še ne ve niti ne more vedeti.²

8.Po drugi strani lahko začne zastaralni rok teči pred nastankom škode. To velja za t. i. bodočo škodo, katere vzrok je že nastal, njene posledice pa bodisi še trajajo (kontinuirana bodoča škoda) bodisi bodo po normalnem teku stvari gotovo nastale kasneje (samostojna bodoča škoda). Posebnost bodoče škode je, da jo je v določenih oblikah mogoče uspešno sodno uveljavljati že pred njenim (gotovim) nastankom. To med drugim velja tudi za premoženjsko škodo zaradi telesne poškodbe (174. člen OZ pomeni izjemo od sicer zahtevane zapadlosti terjatev do konca glavne obravnave po prvem odstavku 311. člena ZPP). Možnost rojstva tožbe pred nastankom bodoče škode je temeljni razlog, da je očitek neizvrševanja pravice, na katerem zastaranje temelji, v zvezi s to škodo sploh mogoč.³

9.Na enakem izhodišču temeljijo rešitve sodne prakse glede kontinuirane oziroma sukcesivno nastajajoče škode, ki je podvrsta bodoče škode. Med te rešitve spada tudi stališče, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. V zvezi s terjatvami za bodočo škodo, ki bo sukcesivno nastajala v prihodnosti, se je sodna praksa ustalila v spoznanjih, da (1) na začetek zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih; (2) začne zastaranje teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja; (3) je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve; (4) bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja.⁴ Za uporabo teh stališč glede na navedeno ne zadošča le, da gre za bodočo škodo, ki (bo) nastaja(la) sukcesivno, temveč predvsem tudi, da je tožeča stranka v določenem trenutku (ob začetku zastaralnega roka) lahko sklepala o takšni njeni naravi in da jo zato lahko uspešno uveljavlja kot bodočo škodo s sukcesivnim iztoževanjem. In nasprotno: če tožeča stranka ob takratnem stanju stvari ni mogla računati, da bo z zahtevkom uspela, ji ni mogoče očitati neizvrševanja pravice, na katerem temelji zastaranje.

10.Izpolnjenosti tega pogoja sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni presojalo. Zato je spregledalo, da v spisu ni dejanskih navedb, ki bi omogočale sklepanje, da kakšna od oblik iztoževane škode ustreza sukcesivno nastajajoči škodi, za katero bi bilo mogoče uporabiti pravkar opisana stališča glede zastaranja.

11.Predloženo procesno gradivo tudi sicer ne omogoča sklepanja, da bi zastaranje za kakšno od iztoževanih oblik škode začelo teči prej kot tri leta pred vložitvijo tožbe. To velja tudi za prve račune, ki so bili izdani na dan nezgode (8. 7. 2018), plačani pa slab mesec pozneje (1. 8. 2018). Za to škodo prav tako velja, da zastaranje po prvem odstavku 352. člena OZ začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek, kar hkrati pomeni, da bi oškodovanec na podlagi razumne ocene lahko ocenil, da ima njegov odškodninski zahtevek (tj. pravica terjati izpolnitev odškodninske obveznosti) ob takratnem stanju stvari možnost za uspeh.⁵ Možnost za uspeh z odškodninskim zahtevkom pa je odvisna predvsem od obstoja škode in okoliščin, pod katerimi določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Pomembno je tudi, da je položaj Zavoda pri uveljavljanju škode iz 87. člena ZZVZZ specifičen, saj gre za škodo, povzročeno Zavodu. Za ugotovitev odškodnine zato niso pomembni le zneski, ki jih Zavod izplačuje v breme zdravstvene blagajne, temveč predvsem tudi okoliščine, ki utemeljujejo opustitveni očitek delodajalcu v razmerju do delavca (zavarovanca), ki naj bi bil vzročno povezan z njegovo poškodbo. Zavod zato glede obstoja teh okoliščin že po naravi stvari ni v enakem spoznavnem položaju kot zavarovanec, ki naj bi se zaradi delodajalčeve opustitve poškodoval. Kdaj in kako se bo lahko z relevantnimi dejstvi seznanil, je odvisno od (zatrjevanih in dokazanih) okoliščin konkretnega primera.

12.Dejstva, ki utemeljujejo ugovor zastaranja, spadajo v trditveno (in dokazno) breme tožene stranke.⁶ Slednja tega bremena ni zmogla, saj je navedla le sodno prakso glede zastaranja sukcesivno nastajajoče škode in označila zahtevke, ki jih je tožeča stranka plačala več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, kar za sklepanje o začetku zastaranja (določitev trenutka, ko bi se mogla seznaniti s škodo in povzročiteljem) ne zadošča. Ugovor zastaranja tudi ni mogoče opreti na kakšno dejstvo, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, sicer pa se na njene trditve tožena stranka niti ni sklicevala. Tožena stranka z dejstveno in dokazno nepodprtim ugovorom zastaranja trditvenega in dokaznega bremena ni mogla prevaliti na tožečo stranko.

13.Nobeno zatrjevano dejstvo torej ne utemeljuje zaključka, da bi tožeča stranka tri leta pred vložitvijo tožbe ali še prej lahko izvedela za škodo in povzročitelja oziroma da so bili njeni izdatki za zavarovanca posledica delovne nezgode, za katero naj bi odgovarjal zavarovančev delodajalec. Prej nasprotno. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na svojo pravočasno trditev, da je bila prijava nezgode oziroma poškodbe na delu izpolnjena šele 15. 10. 2019, zato takrat še ni mogla vedeti za povzročitelja škode. Trenutek izpolnitve obrazca za prijavo nezgode ne sovpada nujno s trenutkom, ko ga Zavod prejme, trenutka prejema prijave pa nihče ni zatrjeval. Skopi podatki konkretne prijave nezgode na obrazcu (A1) tudi sicer ne zadoščajo za oceno, ali je delodajalcu poškodovanega zavarovanca mogoče očitati kakšno opustitev, na kateri bi lahko temeljila tožba iz 87. člena ZZVZZ. Zavod lahko na podlagi teh podatkov šele začne ugotavljati dejansko stanje, kar terja nadaljnji čas, iz podatkov spisa pa ni mogoče razbrati, da bi s temi opravili odlašal. Iz trditev tožene stranke (ki je v odgovoru na tožbo v svojo trditveno podlago izrecno povzela svoj odgovor na predpravdni zahtevek Zavoda) poleg tega izhaja, da je celotno dokumentacijo Zavodu dostavila 30. 3. 2020, torej manj kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Konkretnih dejanskih okoliščin, ki bi utemeljevale sklepanje, da bi se lahko Zavod z relevantnimi podatki seznanil prej, v trditveni podlagi ni.

14.Na neutemeljenost ugovora zastaranja v konkretnem primeru ne more vplivati niti izjava pooblaščenke tožeče stranke na naroku z glavno obravnavo, da so zastarali tisti zahtevki, ki so zapadli v plačilo tri leta pred vložitvijo tožbe (ne pa tudi preostali zahtevki). Takšna izjava ne ustreza nedvoumni (delni) odpovedi tožbenemu zahtevku ali umiku tožbe, še zlasti ne, ker je tožeča stranka na istem naroku vztrajala pri tožbenih navedbah in zahtevku. Zmotno je tudi stališče tožene stranke iz odgovora na pritožbo, da naj bi tožeča stranka z omenjeno izjavo priznala, da je bila že pred 16. 12. 2019 seznanjena s škodo in njenim domnevnim povzročiteljem. Predmet priznanja so lahko le trditve o dejstvih in enostavnejše pravne abstrakcije. Sklepanje o zastaranju iztoževane terjatve pa ni enostaven pravni zaključek in bi glede na poseben položaj Zavoda terjal izpeljavo iz dodatnih dejstev, ki jih nihče ni zatrjeval. Predvsem ni nihče ni trdil, da (in zakaj) bi tožeča stranka že pred 16. 12. 2019 vedela oziroma bi morala in morala vedeti za povzročitelja škode. Takšne trditve je tožena stranka podala šele v odgovoru na pritožbo, kar je prepozno, saj ni pojasnila, čemu tega ni storila prej (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na navedeno ni mogoče šteti, da je tožeča stranka z obravnavano izjavo priznala vsa dejstva, ki zastaranje utemeljujejo.

15.Prav tako ni utemeljeno stališče tožene stranke iz odgovora na pritožbo, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v vsakem primeru zavrniti, ker naj tožeča stranka ne bi opredeljeno prerekala trditev v zvezi z okoliščinami delovne nezgode, temveč naj bi to storila le pavšalno. Tožeča stranka je namreč že v tožbi podala obširne trditve o okoliščinah nezgode, ki se razlikujejo od trditev tožene stranke iz odgovora na tožbo, in pri katerih je vztrajala tudi na naroku za glavno obravnavo. Trditve v zvezi z nezgodo so torej sporne, zato se bo šele po izvedenem dokaznem postopku izkazalo, katere bodo dokazane. Tožena stranka svoje nasprotno stališče neutemeljeno opira na stališče sodne prakse, da se neopredeljeno prerekana dejstva štejejo za priznana (VSL sodba I Cpg 577/2019 z dne 14. 11. 2019), ki je bilo zavzeto ob bistveno drugačnem položaju. Tamkajšnja tožena stranka namreč v postopku, ki je tekel po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ni vložila nobene pripravljalne vloge in ni opredeljeno prerekala dopolnitve tožbe.

16.Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede ugovora zastaranja je ostalo dejansko stanje praktično v celoti nepopolno ugotovljeno, zato je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo ugovoru zastaranja, ni ugotavljalo celotnega sklopa pravno odločilnih dejstev v zvezi z odgovornostjo tožene stranke. Če bi o tem prvič odločalo višje sodišče, to ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka, temveč njegovo celotno izvedbo. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo in lahko služi delni dopolnitvi dokaznega postopka, ne sme pa nadomestiti celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje; prav do tega pa bi prišlo, če bi višje sodišče v obravnavani zadevi prvič vsebinsko presojalo trditve v zvezi s podlago in višino odškodninskega zahtevka iz 87. člena ZZVZZ. Višje sodišče je opravilo tudi tehtanje med pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS ter presodilo, da v obravnavani zadevi pretehta slednja. Upoštevajoč čas obravnavanja v sodnem postopku razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS). Šele po temeljiti oceni vseh predlaganih dokazov v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi se bo pred sodiščem prve stopnje prvič ugotavljalo dejansko stanje, ki bo potrdilo ali ovrglo tožbene trditve v zvezi z odškodninsko obveznostjo zavarovančevega delodajalca, kot tudi ugovore tožene stranke, ki je poleg neobstoja odgovornosti uveljavljala tudi ugovor vzročne zveze oziroma delavčevega soprispevka. Če bi to presojo v celoti opravilo višje sodišče, bi strankama odreklo ustavno pravico do pravnega sredstva. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja mora zato poskrbeti sodišče prve stopnje, saj bosta le tako strankama zagotovljeni pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen URS).

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Jadek Pensa, D., v: Juhart, M., Plavšak, N. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 666.

2Kranjc, V., v: Juhart, M., Plavšak, N. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 449, 477 in 478.

3Primerjaj sodbi VS RS II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011 in II Ips 223/2011 z dne 6. 10. 2011.

4Primerjaj pravno mnenje Zvezne skupne seje z dne 25. in 26. 11. 1986 ter odločbe VS RS II Ips 570/2002 z dne 18. 12. 2003, II Ips 721/2003 z dne 24. 2. 2005, II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007, II Ips 495/2007 z dne 14. 11. 2007 in druge.

5Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2023 z dne 6. 2. 2024, II Ips 127/2015 z dne 18. 6. 2015, III Ips 38/2021 z dne 20. 4. 2022, II Ips 29/2014 z dne 5. 11. 2015 in druge.

6Zobec, J., v: Ude, L., Galič, A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 344-345.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 165, 174, 335, 335/1, 335/2, 336, 336/1, 352, 352/1, 352/2 Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 12, 12/3, 87 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 311, 311/1, 337, 337/1, 355, 355/1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 25

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.