Jedro

ZTFI v 4. odstavku 491. člena določa dva kriterija sorazmernosti – višina letnega nadomestila mora biti sorazmerna z vrsto in z obsegom opravljenega nadzora. Tožeča stranka je z različnimi višinami pavšalnih zneskov nadomestila morda zadostila sorazmernosti glede vrste opravljenega nadzora, ne pa tudi sorazmernosti glede njegovega obsega.

Določba Tarife (podzakonskega akta), ki določa, da se nadomestilo plača za vse leto, ne glede na to koliko časa bo tožeča stranka nadzor dejansko opravljala (ki z drugimi besedami pomeni, da je nadomestilo enako, ne glede na to, kolikšen nadzor bo opravila), nasprotuje izrecni določbi ZTFI, da mora biti višina nadomestila sorazmerna opravljenemu delu (torej obsegu opravljenega nadzora).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 144394/2012 z dne 2. 10. 2012 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo znesek 160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), v preostalem delu (glede plačila 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 101,69 EUR toženčevih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo tožnikove pravdne stroške. Podredno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek delno zavrnilo, ker je ocenilo, da je 3. odstavek tarifne št. 77 Tarife o taksah in nadomestilih (v nadaljevanju Tarifa) nezakonit, saj ni v skladu z načelom sorazmernosti, uzakonjenim v 2. in 4. odstavku 491. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI). Skladno z določbama 125. člena Ustave in 1. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan le na Ustavo in zakone. To mu daje pooblastilo in mu hkrati nalaga dolžnost, da pri odločanju o pravicah in obveznostih izloči nezakonite ali protiustavne "podzakonske" predpise oziroma, da podzakonskih predpisov ne uporabi, če ti niso v skladu z Ustavo in zakoni (exceptio illegalis).

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zaključek o nezakonitosti prej citirane določbe napačen in premalo obrazložen. Slednje je pravilno zapisalo, da mora biti, skladno z določbo 4. odstavka 491. člena ZTFI, višina nadomestila, ki ga mora plačati subjekt nadzora, sorazmerna z vrsto in obsegom opravljenega nadzora nad tem subjektom. Nadzor obsega spremljanje, zbiranje in preverjanje objavljenih informacij, poročil in obvestil, preverjanje pravilnosti vsebine objavljenih informacij, opravljanje pregledov poslovanja, izrekanje nadzorstvenih ukrepov in podobno (144. člen ZTFI). Posamezne višine nadomestil, ki so določene v Tarifi, morajo biti sorazmerne s tem, kako zahteven in obsežen je takšen nadzor. Dejstvo, da je tožeča stranka v letu 2012 nadzor nad toženo stranko izvajala zgolj do 20. februarja, med pravdnima strankama ni sporno. Iz tega logično izhaja, da je bil nadzor, ki ga je tožeča stranka opravila nad toženo, manjši kot bi bil v primeru, da bi ga opravljala celo leto. Določba Tarife (podzakonskega akta), ki določa, da se nadomestilo plača za vse leto, ne glede na to koliko časa bo tožeča stranka nadzor dejansko opravljala (ki z drugimi besedami pomeni, da je nadomestilo enako, ne glede na to, kolikšen nadzor bo opravila), nedvomno nasprotuje izrecni določbi ZTFI, da mora biti višina nadomestila sorazmerna opravljenemu delu (torej obsegu opravljenega nadzora).

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila tožena stranka (glede na ostale nadzorovane subjekte) zavezana plačati sorazmerno majhen pavšalen znesek in da je na tak način (z določitvijo različne višine nadomestila za različne subjekte nadzora) v Tarifi upoštevana sorazmernost. ZTFI namreč v 4. odstavku 491. člena določa dva kriterija sorazmernosti – nadomestilo mora biti sorazmerno z vrsto in z obsegom opravljenega nadzora. Tožeča stranka je z različnimi višinami pavšalnih zneskov nadomestila morda zadostila sorazmernosti glede vrste opravljenega nadzora, ne pa tudi sorazmernosti glede njegovega obsega.

8. Navedbe v zvezi z načinom financiranja in poslovanja tožeče stranke so prepozne in posledično neupoštevne, saj jih slednja prvič podaja šele v pritožbi. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR – 1. odstavek 443. v zvezi s 1. odstavkom 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih morajo pravdne stranke vse navedbe podati v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Po tem lahko vsaka stranka vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranke podajo v drugih vlogah (vključno s pritožbo), se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

9. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da sporna določba Tarife ni v skladu z načelom sorazmernosti, uzakonjenim v ZTFI, in je posledično nezakonita. Tega ne more spremeniti niti pritožbeno sklicevanje na številne primere, ko naj bi bila situacija podobna (nakup vinjete, plačilo vrtca, prispevki za zdravstveno zavarovanje), niti zatrjevanje, da so pavšalna nadomestila določena zato, ker bi bilo ugotavljanje dejanskega obsega nadzora za vsak subjekt posebej neracionalno. Ne višje ne prvostopenjsko sodišče temu ne nasprotujeta. Sama pavšalna določitev višine letnega nadomestila (v točkah in enako za vse nejavne družbe iz 2. odstavka 4. člena Zakona o prevzemih) ni v nasprotju z zakonom. Protizakonita je zgolj določitev načina plačila (3. odstavek tarife št. 77). Namesto nje je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 6. člena Tarife in nadomestilo odmerilo sorazmerno z obsegom opravljenega nadzora.

10. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa ni storilo nobene izmed kršitev, na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljeno pritožbo je zato zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP).

12. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.