Jedro

Staršev delavca ni mogoče šteti za ožje družinske člane iz določbe 1. alinee 4. točke 40. člena KPND, ob smrti katerih bi bil delavec upravičen do solidarnostne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklep tožene stranke št. ... z dne 4. 6. 2012 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 17. 10. 2012 in da je tožena stranka dolžna tožnici plačati solidarnostno pomoč v znesku 566,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2012 do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 46,80 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje stroške pa krije sama.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da izpodbijana sodba temelji na nezakoniti in neustavni sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 126/2013 z dne 13. 1. 2014. Tako kot Vrhovno sodišče RS tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni imelo pristojnosti presojati namena strank Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND) ob njeni sklenitvi glede pojma ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena, oziroma je sprejelo zmotno razlago takšnega namena, ne da bi izvedlo kakršenkoli dokaz v tej smeri. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj smiselna uporaba razlag pojma ožjega družinskega člana iz drugih pravnih področij ni primerna. Tožnica opozarja na različno pojmovanje ožjega družinskega člana s strani komisije za razlago kolektivne pogodbe v zvezi s solidarnostno pomočjo po 40. členu KPND in v zvezi z odsotnostjo z dela ter nadomestila za čas odsotnosti z dela po 29. členu KPND. Meni, da je potrebno pojem ožjega družinskega člana razlagati v skladu z določili 180. člena Obligacijskega zakonika. Tudi po vseh drugih predpisih s področja socialnega prava se starši obravnavajo kot ožji družinski člani. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je namen solidarnostne pomoči zgolj trenutna finančna pomoč delavcu. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi nespornega dejanskega stanja je pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem sporu se presoja vprašanje, ali je tožnica upravičena do plačila solidarnostne pomoči zaradi smrti očeta. Pri solidarnostni pomoči gre za denarno upravičenje delavca, ki ima podlago v kolektivni pogodbi. Pravica do solidarnostne pomoči je vezana na določen dogodek in se izplača delavcu z namenom, da lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji.

V konkretnem primeru je tožnica od tožene stranke zahtevala izplačilo solidarnostne pomoči zaradi smrti očeta. Tožnica je takšno zahtevo utemeljevala s tem, da je skupaj z ostalimi družinskimi člani živela z očetom do njegove smrti v skupnem gospodinjstvu, nanj je bila čustveno navezana, medsebojno sta si nudila pomoč pri gospodinjskih opravilih, opravilih okoli hiše in drugih opravilih. Oče je pomagal tudi pri vzgoji tožničinih hčera, njegova nenadna smrt pa je vse zelo čustveno prizadela. Tožena stranka je z izpodbijanima sklepoma zavrnila tožničino zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči. Pravno podlago za takšno odločitev je imela v določbi 4. točke 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/1991 in spremembe) v zvezi z razlago KPND (Ur. l. RS, št. 21/2000). Sklicevala se je na stališče komisije za razlago KPND, ki je v razlagi določno opredelila krog ožjih družinskih članov, ob katerih smrti je delavec upravičen do izplačila solidarnostne pomoči, vendar ne vseh, temveč le za tiste, ki jih je bil delavec po zakonu dolžan preživljati in jih je tudi dejansko preživljal. Med takšne osebe pa ne spadajo starši delavca.

Pritožbeno sodišče je v preteklosti v sporih, ko je reševalo podobne primere, širilo pojem ožjega družinskega člana tudi na starše delavca (zadeve opr. št. Pdp 1047/2011, Pdp 697/2012 in drugi spori) in to predvsem zaradi dejstva, da je sama komisija za razlago kolektivne pogodbe pojem "ožji družinski član" pojmovala različno v zvezi s solidarnostno pomočjo po 40. členu KPND in v zvezi z odsotnostjo z dela ter nadomestila za čas odsotnosti z dela po 29. členu KPND. Vendar je Vrhovno sodišče RS (ki skrbi za enotno sodno prakso) v dopuščenem revizijskem postopku spremenilo prakso pritožbenega sodišča in s sodbo opr. št. VIII Ips 126/2013 z dne 13. 1. 2014, glede spornega vprašanja zavzelo stališče, da je pojem ožjih družinskih članov iz 1. alinee 4. točke 40. člena KPND potrebno razlagati glede na namen, ki ga je zasledovala KPND ob njenem sklepanju, zaradi česar se ga ne sme razlagati preširoko. Takšnemu namenu je sledila tudi razlaga komisije KPND, ki je krog upravičencev do solidarnostne pomoči še dodatno omejila. Zato glede tega ne more biti sprejemljivo morebitno sklicevanje delavca na načelo favor laboratoris. Skladno z navedenimi pravnimi razlogi tako ni mogoče šteti staršev delavca za ožje družinske člane iz določbe 1. alinee 4. točke 40. člena KPND, ob smrti katerih bi bil delavec upravičen do solidarnostne pomoči. Pri tem ni pomembno, ali je delavec živel dejansko v življenjski skupnosti s starši na isti lokaciji bodisi sam ali s svojo družino.

Vrhovno sodišče RS je v navedeni sodbi prav tako sprejelo stališče, da pri razlagi pojma ožjih družinskih članov iz 1. alinee 4. točke 40. člena KPND ni mogoče smiselno uporabiti razlage iz 180. člena OZ, ker je namen obeh inštitutov različen. Solidarnostna pomoč je namreč institut delovnega prava, za njeno izplačilo pa sta potrebna pogoja: obstoj delovnega razmerja in eden izmed taksativno naštetih dogodkov iz določbe 4. točke 40. člena KPND. Pri tem ni pomembno, če ali sploh obstaja odgovorna oseba, ki je povzročila takšen dogodek. Zato se pri priznanju solidarnostne pomoči ne more izhajati iz določbe 180. člena OZ, ki ima podlago v odškodninskem pravu in obstoju škode, glede katere je podana storilčeva odgovornost. Zaradi osebne narave prikrajšanja pripada oškodovancem v takšnih primerih pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je skladno z ugotovljenimi pravnimi razlogi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevano solidarnostno pomoč zaradi smrti očeta. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).