Jedro

Ker ZDR-1 ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča, niti ne določa kakršnih koli dodatnih pogojev za dopustnost sodne razveze pri teh delavcih, je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo le glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. Te je sodišče raziskalo in pravilno presodilo, da ni ovire za sodno razvezo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdijo izpodbijani del sodbe, izpodbijani sklep in izpodbijani popravni sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2022 nezakonita (I. točka izreka) in da je delovno razmerje tožnika pri toženki trajalo do 6. 1. 2023 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za navedeni čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v socialna zavarovanja in uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (III. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da tožniku plača nadomestilo plač v bruto znesku 1.968,35 EUR, znižano za prejeta neto nadomestila za čas brezposelnosti v bruto znesku 892,50 EUR z obrestmi (IV. točka izreka) in da mu plača denarno povračilo v višini 7.873,41 EUR z obrestmi (V. točka izreka). Kar tožnik zahteva glede reparacije in denarnega povračila več ali drugače, je zavrnilo (VI. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor toženke za terjatev v višini 2.120,00 EUR (VII. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov in prispevkov (VIII. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 712,02 EUR na račun prvostopenjskega sodišča z obrestmi (IX. točka izreka) in plačati sodno takso v višini 49,00 EUR (X. točka izreka).

2. S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje popravilo V. točko izreka sodbe tako, da je toženki naložilo plačilo denarnega povračila v bruto višini 7.873,41 EUR z obrestmi.

3. Tožnik se pritožuje zoper II., V., VI. in VIII. točko izreka sodbe in sklepa ter popravni sklep. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da ni utemeljena uporaba 118. člena ZDR-1 brez njegovega soglasja, saj uživa posebno varstvo pred odpovedjo kot starejši delavec. Določba prvega odstavka 114. člena ZDR-1 dejansko pomeni konkretizacijo zaščite starejših delavcev. Tem delavcem lahko delodajalec odpove pogodbo iz poslovnega razloga le ob pridobitvi njihovega pisnega soglasja. S tem, ko je sodišče razvezalo pogodbo o zaposlitvi, je obšlo namen te določbe. Odločitev sodišča omogoča zlorabo delodajalcem, ki se z nezakonito odpovedjo izognejo posebnemu varstvu pred odpovedjo. Zato uporaba instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v primeru starejšega delavca pomeni kršitev pravic iz 14. in 49. člena Ustave RS. Ne glede na navedeno toženka ni dokazala niti objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki utemeljujejo prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Sodišče je ugodilo predlogu toženke za sodno razvezo brez podrobnejše obravnave okoliščin in upoštevanja interesa tožnika. Ne soglaša s presojo, da je bil podan v odpovedi naveden razlog in da toženka objektivno nima možnosti, da tožniku ponudi novo zaposlitev. Po stališču tožnika je objektivna nemožnost reintegracije podana le, če se delo, ki ga opravlja, sploh več ne opravlja. Sodišče je odmero denarnega povračila utemeljilo s sklicevanjem na zadeve VIII Ips 22/2016, VIII Ips 72/2018 in VIII Ips 180/2017, ki nimajo nič skupnega z obravnavanim primerom. Že z upoštevanjem kriterijev trajanja zaposlitve in možnosti za novo zaposlitev je upravičen do višjega denarnega povračila (vsaj v višini sedmih plač), kar potrjujejo odločitve pritožbenega sodišča. Pri odmeri sodišče ni upoštevalo ostalih zatrjevanih okoliščin (nepopolno znanje slovenskega jezika, brezposelnost žene in slabo finančno stanje). Nasprotuje zaključku sodišča, da toženki ni mogoče očitati zlonamernega in zavržnega ravnanja pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da se ga je toženka želela znebiti po prejemu odločbe ZPIZ, s katero je bila ugotovljena III. kategorija invalidnosti, kar je podrobneje navedel v pripravljalnih vlogah, ki naj jih prebere pritožbeno sodišče. Navedeno izhaja iz elektronskega sporočila toženke. Toženka mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, čeprav jo je seznanil s tem, da uživa posebno varstvo. Poleg tega ni dokazala, da je s postopkom odpovedi začela pred prejemom odločbe ZPIZ. Po stališču tožnika so dopustni reparacijski zahtevki, ki niso zneskovno opredeljeni, pri čemer je jasno, da gre za povračilo stroškov prehrane, božičnico in regres. Sodišče ne more pričakovati od tožnika, da navaja posamezne prejemke in njihovo višino, saj ne more vedeti, če in v kakšni višini so bili drugim zaposlenim izplačani. Nedopustno je, da sodišče nalaga plačilo prispevkov v breme delavcu. Zaradi obračuna in plačila davkov in prispevkov bodo dosojeni zneski iz naslova nadomestila plače in denarnega povračila znatno nižji. Meni, da je upravičen do povrnitve stroškov zastopanja za sestavo stroškovnika, saj gre za samostojno storitev, ki ne more biti zajeta v postavki vloge. V pritožbi zoper popravni sklep navaja, da z njim ni dopustno odpraviti neskladja med izrekom in obrazložitvijo. Zaradi dostavka "bruto" v V. točki izreka sodbe se je položaj tožnika bistveno spremenil, saj je toženka dolžna plačati bistveno nižji znesek denarnega povračila. V obravnavanem primeru niso izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo popravnega sklepa. Sodišče je kršilo tožniku pravico do izjave (5. člen ZPP), ker ga ni seznanilo s predlogom toženke za popravo sodbe. Priglaša stroške pritožb. 4. Toženka v odgovorih na pritožbi prereka navedbe v pritožbah in predlaga njuno zavrnitev. Priglaša stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep ter popravni sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

**K pritožbi zoper izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep:**

7. Prvi odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) določa, da lahko v primeru, če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

8. Sodišče lahko sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni odločilna samo delavčeva želja po nadaljevanju delovnega razmerja, temveč je pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo. Te okoliščine so lahko objektivne narave (da delodajalec ne more zagotoviti delavcu ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja). Zadosten razlog za sodno razvezo je že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin. Ukinitev delovnega mesta je lahko utemeljen razlog za odločitev sodišča, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 39/2020). Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje ugotovitve, da toženka nima ustreznega dela za tožnika. Dejstvo je, da je toženka ukinila tožnikovo delovno mesto operater obdelovalnih strojev ..., da je en stroj odtujila, drugega pa ne uporablja zaradi upada naročil za izdelke iz klasičnih obdelovalnih strojev in hitrejšega opravljanja dela na CNC strojih oziroma preko zunanjih izvajalcev. Reintegracija praviloma pomeni vrnitev delavca na njegovo delovno mesto (glede katerega mu je bila pogodba nezakonito odpovedana), ki pa v obravnavanem primeru ne obstaja več.

9. Po mnenju pritožbe je treba upoštevati, da je v primeru delavcev pred upokojitvijo sodna razveza dopustna le pod pogoji iz 114. člena ZDR-1. Takšno stališče je po presoji pritožbenega sodišča zmotno in zanj ni podlage v ZDR-1, prav tako ne v določbah 14. in 49. člena Ustave RS, na kateri se neutemeljeno sklicuje pritožba. Do dopustnosti sodne razveze v primeru delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, se je sicer Vrhovno sodišče RS že opredelilo v številnih zadevah (sodba in sklep VIII Ips 86/2017, sodba VIII Ips 99/2018 in sodba VIII Ips 53/2019). V zadevi VIII Ips 99/2018 je poudarilo, da starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo iz poslovnega razloga, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja iz 77. člena ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča. Ker ZDR-1 ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča, niti ne določa kakršnih koli dodatnih pogojev za dopustnost sodne razveze pri teh delavcih, je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo le glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. Te je sodišče raziskalo in pravilno presodilo, da ni ovire za sodno razvezo.

10. Iz določbe drugega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da so osnovni kriteriji za določitev višine denarnega povračila trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Upoštevati je treba tudi obseg pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 60/2021). Sodišče je tožniku na podlagi navedene določbe prisodilo denarno povračilo v višini njegovih štirih povprečnih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (1.968,35 EUR), kar znaša 7.873,41 EUR.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je denarno povračilo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča odmerjeno v skladu z določbo 118. člena ZDR-1 in ustrezno določeno v višini štirih bruto plač. Tožnik (ob odpovedi star 58 let) je bil pri toženki zaposlen pet let. Pravilno je sodišče izpostavilo, da je poklic kovinostrugarja sicer iskan na trgu dela, vendar je tožnik težje zaposljiv zaradi starosti in zdravstvenega stanja. Upoštevalo je, da se je sodni postopek zavlekel zaradi pridobivanja podatkov o zavarovalni dobi v BIH, kar je vplivalo na priznanje pravic iz delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje. V sodnem sporu mu je bilo prisojeno nadomestilo plače za sedem mesecev do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je prejemnik nadomestila za brezposelnost od 18. 5. 2022 do 17. 6. 2024, kot to izhaja iz odločbe z dne 28. 10. 2022, s katero je bila nadomeščena začasna odločba z dne 22. 6. 2022 in jo je sodišče prebralo v dokaznem postopku.

12. Zaključek sodišča, da je odpoved nezakonita, ker toženka zaradi neskrbnega ravnanja ni pridobila tožnikovega pisnega soglasja oziroma podatka o datumu upokojitve, ki temelji na pokojninski dobi iz BIH, objektivno ne predstavlja grobe kršitve delavčevih pravic oziroma namernega in zavržnega ravnanja. Tožnik ni dokazal trditev, da se ga je toženka želela znebiti po prejemu odločbe ZPIZ z dne 28. 3. 2022 o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti. Pritožbena trditev, naj pritožbeno sodišče v zvezi z očitkom namernega in zavržnega ravnanja toženke vpogleda v drugo, tretjo in četrto pripravljalno vlogo, je pomanjkljiva, saj bi moral tožnik konkretizirati navedbe v pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče ne more vsebinsko preizkusiti. Nedokazane so pritožbene trditve, da je tožnik seznanil toženko o manjkajočih letih pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev oziroma dolžini zavarovalne dobe v BIH, saj je izpovedal, da je dal toženki podatke na pamet. 13. Sodišče je dodatno izpostavilo še ostale okoliščine, tj. nepopolno znanje slovenskega jezika, nezaposlenost tožnikove žene in neobstoj nepremičnega premoženja, ki same po sebi ne utemeljujejo višjega denarnega povračila. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadeve pritožbenega sodišča Pdp 173/2021, Pdp 264/2016, Pdp 348/2022, Pdp 259/2022, Pdp 539/2021 ter zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 99/2018, saj so bile okoliščine, ki vplivajo na višino denarnega povračila, v teh zadevah v bistvenem drugačne kot v obravnavanem primeru. Na ustreznost odmere ne vpliva dejstvo, da je povračilo odmerjeno v bruto znesku. Glede na sistem bruto plače v Republiki Sloveniji je tako v vseh primerih in so taki tudi v sodni praksi navedeni zneski.

14. Sodišče je utemeljeno zavrnilo del reparacijskega zahtevka za plačilo ostalih neopredeljenih prejemkov iz delovnega razmerja z utemeljitvijo, da tožnik ni navedel, kateri prejemki naj bi to bili, niti ni dokazal, da mu jih toženka ni plačala. V delovnih sporih sodna praksa sicer dopušča tudi opisne dajatvene (reparacijske) zahtevke za obračun bruto plač in izplačilo neto plač, v katerih denarni zneski niso navedeni - sicer le ob nesporni višini plače (VIII Ips 280/2010), vendar tožnik z reparacijskim zahtevkom poleg nadomestila plače uveljavlja druge pravice iz delovnega razmerja, ne da bi v postopku na prvi stopnji konkretiziral, za katero vrsto pravice naj bi (po temelju) šlo.

15. V izrek sodne odločbe ne spada zapis dolžnosti delodajalca, da delavcu obračuna in izplača davke in prispevke, temveč to lahko predstavlja le konkretizacijo zakonske obveznosti delodajalca (toženke). Skladno z novejšimi stališči Vrhovnega sodišča RS (prim. VIII Ips 23/2019, VIII Ips 39/2021, VIII Ips 88/2019, VIII Ips 68/2019, VIII Ips 89/2019, VIII Ips 47/2020 in II Ips 13/2023) obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz delovnega razmerja še ne nastane in je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno – upravnem postopku. V delovnem sporu sodišče ne odloča o obstoju (bodočih) javnopravnih obveznosti obračuna/izplačil davkov in prispevkov ali celo višini (bodočih) obveznosti plačila davkov in prispevkov ob prisojenem nadomestilu plače, ampak je odločanje ob upoštevanju časovnih mej pravnomočnosti iz tega postopka treba celo izločiti. Sodišče ni zmanjšalo obveznosti toženke na račun prispevkov v škodo tožnika, kot to prikazuje pritožba. Ob izplačilu nadomestila plače je to stvar izplačevalca (toženke) oziroma pristojnega davčnega organa. Ker o vprašanju plačila oziroma obveznosti plačila (davkov in) prispevkov kot javnopravnem razmerju odloča FURS, sodno varstvo pa je zagotovljeno v upravnem sporu, je sodišče pravilno zavrglo del tožbe z zahtevkom za obračun in plačilo davkov in prispevkov za nadomestila plače (18. člen ZPP v zvezi z 274. členom ZPP).

16. Na podlagi prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom, ali jo je določil upnik sam. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen ali obremenjen s prispevki, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se šteje za plačnika davka oziroma prispevkov, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, takšno obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja in višini prispevkov, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon (plačilo teh odtegljajev je plačilo upniku oziroma za upnika, samo ne njemu na račun, ampak zanj državi), preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Upnik s tem dobi materialnopravno gledano točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo. Na pravilno uporabo materialnega prava ne vpliva okoliščina, da se del dohodka ne izplača neposredno delavcu in da s tem delom ne more razpolagati.

17. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče priznati tožniku stroške za sestavo stroškovnika. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bi tožnik zlahka vključil stroškovnik v pripravljalno vlogo, ki jo je istega dne poslal sodišču, pri čemer je zahteval povrnitev svojih stroškov postopka že v prejšnjih vlogah. Glede na navedeno ni podlage, da sodišče upošteva sestavo stroškovnika kot samostojno odvetniško storitev, niti ni v zvezi s tem utemeljeno sklicevanje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 91/2020, saj ne gre za enake dejanske okoliščine.

**K pritožbi zoper popravni sklep:**

18. Zmotno je tožnikovo pritožbeno stališče, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo popravnega sklepa. Prvi odstavek 328. člena ZPP določa, da predsednik senata kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Gre torej za odpravo napak, ki so nastale pri pisni redakciji sodbe, ne pa napak pri vsebinskem odločanju, torej pri oblikovanju volje sodišča (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS Cpg 13/2016). Sodišče z izpodbijanim sklepom ni spreminjalo svoje volje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prisodilo tožniku denarno povračilo v bruto višini, pri čemer se je sodišču pripetila očitna pisna pomota, saj je V. točki izreka sodbe izpadla beseda bruto. Ne glede na to je v sodni praksi (sklep II Ips 313/2015) že sprejeto stališče, da v primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, ta znesek predstavlja bruto znesek (če v sami sodbi ni izrecno določeno drugače). Ne gre torej za odpravo morebitnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe niti ne za odločitev o zahtevku, o katerem naj s sodbo sploh še ne bi bilo odločeno, kot poizkuša to prikazati pritožba. Gre zgolj za v izreku sodbe pomotoma izpuščeno besedo, kar je sodišče (pravilno) popravilo z izpodbijanim popravnim sklepom. Skladno s četrtim odstavkom 328. člena ZPP lahko sodišče odloči o popravi sodbe brez zaslišanja strank, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi načela kontradiktornosti.

19. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep ter popravni sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

20. Tožnik s pritožbama ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožb (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj se ta delovni spor uvršča med spore o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).