Jedro

Tožeča stranka je v tožbi od tožencev zahtevala izročitev kontaktnega brusilnega stroja, osebnega vozila in načrtov za preuredbo gostinskega lokala ter plačilo uporabnine za brusilni stroj in za osebno vozilo za sporno obdobje. Z vlogo je umaknila tožbo v zvezi s tožbenim zahtevkom za izročitev kontaktnega brusilnega stroja in osebnega vozila, zvišala pa je denarne zahtevke iz naslova vtoževane uporabnine. Zahtevki tožeče stranke, ki jih od tožencev vtožuje v tem sporu, ne izvirajo iz delovnega razmerja med tožečo stranko in tožencema. To pa pomeni, da delovno sodišče za reševanje tega spora ni stvarno pristojno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ni stvarno pristojno za reševanje spora med tožečo in toženo stranko in da bo po pravnomočnosti sklepa tožba odstopljena v reševanje Okrožnemu sodišču v Celju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da se tožba nanaša na ravnanje tožene stranke v zvezi z delom pri tožeči stranki, zato je za reševanje tega spora stvarno pristojno delovno sodišče. Nagibi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu in jih navaja tožena stranka, pravno niso relevantni. Bistveno je, da to razmerje izhaja iz delovnega razmerja in je v zvezi z delovnim razmerjem, zato je za odločanje stvarno in krajevno pristojno Delovno sodišče v Celju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožeča stranka je v tožbi z dne 19. 9. 2016 od tožencev zahtevala izročitev kontaktnega brusilnega stroja, osebnega vozila A. in načrtov za preuredbo gostinskega lokala ter plačilo uporabnine za brusilni stroj in za osebno vozilo za obdobje od 1. 11. 2014 dalje. Z vlogo z dne 13. 2. 2018 je umaknila tožbo v zvezi s tožbenim zahtevkom za izročitev kontaktnega brusilnega stroja in osebnega vozila, zvišala pa je denarne zahtevke iz naslova vtoževane uporabnine.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pritrdilo stališču tožencev, da predmetni spor ne temelji na delovnem razmerju. Družbenika in zastopnika tožeče stranke sta mati in brat prve toženke, drugi toženec je izvenzakonski partner prve toženke, predmetni spor pa je posledica družinskih nesoglasij. Toženca sta navajala, da sta brusilni stroj dejansko kupila sama za lastne potrebe, tožeča stranka pa je ta stroj (katerega za opravljanje dejavnosti niti ne potrebuje), vzela na leasing le zato, da si je "naredila stroške po poslovnih knjigah". Iz navedb tožencev nadalje izhaja, da je prva toženka osebno vozilo, ki ga je tožeča stranka kupila zaradi ogromnih prihodkov, dobila v brezplačno uporabo kot družinska članica in neodvisno od njene zaposlitve pri tožeči stranki. Iz teh razlogov sta toženca tudi podala ugovor stvarne pristojnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da se zahtevki za plačilo uporabnine nanašajo na obdobje po prenehanju zatrjevanega obstoja delovnega razmerja in da jih tožeča stranka utemeljuje z določbami Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

7. Glede na zgoraj opisana dejstva (ki jim tožeča stranka v pritožbi ne oporeka), na katera je svojo odločitev v zvezi z ugotavljanjem stvarne pristojnosti oprlo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zahtevki tožeče stranke, ki jih od tožencev vtožuje v tem sporu, ne izvirajo iz delovnega razmerja med tožečo stranko in tožencema. To pa pomeni, da delovno sodišče za reševanje tega spora ni stvarno pristojno. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki v 5. členu opredeljuje stvarno pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih, v točki b prvega odstavka citiranega člena določa, da je delovno sodišče pristojno tudi za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Ker vtoževani zahtevek iz naslova uporabnine zaradi uporabe kontaktnega brusilnega stroja in osebnega vozila ne izvira iz delovnega razmerja med tožečo stranko in tožencema, temveč je posledica drugega (civilnopravnega) razmerja med strankami, odločanje o njem ni v pristojnosti delovnega sodišča. Enako velja tudi za zahtevek za izročitev načrtov, izdelanih po B. d. o. o. v zvezi s preureditvijo gostinske stavbe in spremembe namembnosti etaže in neizkoriščenega podstrešja v prostore za kratkotrajno nastanitev na C., faze PGD. Iz priloge B7, ki sta jo vložila v spis toženca, izhaja, da je bil ta načrt izdelan po naročilu investitorja D.D. in E.E. (torej prve toženke in zakonitega zastopnika tožeče stranke in ne tožeče stranke). Na podlagi tega pritožbeno sodišče zaključuje, da tudi sporni načrt (za katerega sicer prva toženka navaja, da ga prostovoljno izroča tožeči stranki, če ga ta potrebuje) oziroma njegova izročitev ne predstavlja obveznosti prve toženke do tožeče stranke, ki bi izvirala iz delovnega razmerja.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za reševanje predmetnega spora ni stvarno pristojno, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožeča stranka ni priglasila.