Jedro

Ugotovitev, na katerem delovnem mestu je bila tožnica razporejena ob prenehanju delovnega razmerja, je dejanska ugotovitev. Z nestrinjanjem z dejanskimi ugotovitvami oziroma dokazno oceno sodišča o tem, tožeča stranka ne more utemeljevati bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 1.881.779,60 SIT iz naslova nadomestila plače za čas od 9. 5. 1989 do 14. 1. 1994, višji in drugačen tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnici 9. 5. 1989 prenehalo delovno razmerje na podlagi sklepa disciplinske komisije, na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pa se je v januarju 1994 vrnila nazaj na delo. Tožena stranka je tožnico še pred sklepom disciplinske komisije razporedila na delovno mesto samostojnega kmetijskega laboranta. Sklep o razporeditvi je postal dokončen in pravnomočen in ga je zato sodišče upoštevalo pri izračunu nadomestila plače. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve materialnega prava. Navaja, da je vprašanje, ali je bila tožnica v letu 1987 razporejena na dela in naloge samostojnega kemijskega laboranta ali vodja izmene v kemijskem laboratoriju. Sodišče ni imelo dokazov o tem, zato ni moglo preizkusiti pritožbe v mejah pritožbenih razlogov, prav tako pri odločanju ni pazilo na kršitev določb postopka in je v odločilnih dejstvih napačno uporabilo materialno pravo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnica je zahtevala plačilo nadomestila plače za čas, ko ni delala pri toženi stranki. Podlaga za njen zahtevek je bila pravnomočna sodna odločba, s katero je bila odločitev disciplinskih organov pri toženi stranki razveljavljena in je bilo ugotovljeno, da ji delovno razmerje ni prenehalo. Taka odločitev ima za posledico vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Šteje se, da je bila tožnica ves čas v delovnem razmerju na delovnem mestu, na katerem je bila nazadnje razporejena in na podlagi tega ji pripada tudi nadomestilo plače. Ugotovitev, na katerem delovnem mestu je bila tožnica razporejena ob prenehanju delovnega razmerja, je dejanska ugotovitev. Z nestrinjanjem z dejanskimi ugotovitvami oziroma dokazno oceno sodišča o tem, tožeča stranka ne more utemeljevati bistvene kršitve določb pravdnega postopka - za katere naj bi šlo, revizija tudi ne navede. Poleg tega se tožeča stranka sklicuje tudi na dejanske okoliščine, ki za odločitev sploh niso pomembne in jih sodišču tudi ni bilo treba ugotavljati. Nepomembno je, na katerem delovnem mestu je bila tožnica razporejena v letu 1987. Za odločitev je bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč, da je bila tožnica ob prenehanju delovnega razmerja v letu 1988 razporejena z dokončnim in pravnomočnim sklepom na delovnem mestu samostojnega kemijskega laboranta. Zato je sodni izvedenec pravilno upošteval plačo za to delovno mesto kot osnovo za izračun pripadajočega nadomestila. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva dejstvo, na katero delovno mesto je bila tožnica razporejena po vrnitvi nazaj na delo v letu 1994. V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava revizija nima nobene utemeljitve. Iz revizijskih navedb izhaja, da se tožeča stranka ne strinja le z dejansko podlago za izračun nadomestila plače, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.