Jedro

Ker se je toženec s podpisom dodatka k pogodbi strinjal, da je tožnica obresti pravilno obračunavala, ne gre za pogodbeno določilo, s katerim bi bila določitev obrestne mere prepuščena eni pogodbenici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 337,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Tožnica in toženec sta 28. 3. 1990 sklenila kreditno pogodbo. Ker toženec svojih obveznosti ni redno izpolnjeval, je tožnica odstopila od pogodbe in zahtevala plačilo celotnega dolga pred iztekom roka. Tožnica (upnica v izvršilnem postopku) je 12. 1. 2000 na podlagi izpiska iz poslovnih knjig predlagala izvršbo za izterjavo terjatev za plačilo skupaj 2.624.351,80 SIT (gre za 2.517.317 SIT glavnice na dan 30. 9. 1999, 58.276,60 SIT pogodbenih obresti, 42.838,20 SIT zamudnih obresti in 5.920 SIT stroškov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 1999 dalje. Sodišče je 18. 1. 2000 s sklepom I 2000/00604 izvršbo dovolilo, toženec pa je vložil ugovor. Sodišče je sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, razveljavilo in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Tožnica je zaradi delnih plačil delno umaknila tožbo in zahtevala še 1.469.203,27 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2002. 2. Sodišče prve stopnje je (v delu, ki je pomemben za revizijo) odločilo, da ostane sklep o izvršbi deloma v veljavi za plačilo 1.468.418,51 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2002 dalje. Nadalje je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 1.525.713 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

4. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 673/94. Pogodbeno določilo, ki določanje višine obrestne mere prepušča eni stranki, je nično. Trdi, da ni pripozal dolga. Obresti so presegle glavnico. Pritožbeno sodišče bi moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04-25. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP) je podana, ker je izvedenec dodatno pridobil listine od tožnice, da je lahko izračunal dolg. Nobeno od sodišč se ni opredelilo do njegovih pripomb v zvezi z izračunom dolga oz. vplivom inflacije. Tožnica je depozit prejela že 30. 6. 1992, v dobro toženca pa ga je knjižila šele 1. 11. 1992. Toženec je oškodovan, saj mu je denar posojala po 9% obrestni meri, depozit pa se je obrestoval po 5%.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da ni samovoljno spreminjala obrestne mere. Toženec se je s podpisom aneksa z določitvijo obrestne mere strinjal. Ustavno odločbo bo toženec lahko upošteval v primeru prostovoljne izpolnitve ali pa jo bo upoštevalo izvršilno sodišče. 6. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (glej tretji odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Z revizijsko kritiko dejanskega stanja (da se toženec ni strinjal z obračunavanjem višjih obresti) se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Revizijsko sodišče prav tako ni upoštevalo revizijskih očitkov, ki jih toženec ni uveljavljal s pritožbo, in sicer da je tožnica depozit prejela že 30. 6. 1992, v dobro toženca pa ga je knjižila šele 1. 11. 1992, da je toženec oškodovan, saj mu je denar posojala po 9% obrestni meri, depozit je obrestovala po 5% obrestni meri. Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba, zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa.

9. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 286. člena ZPP ni podana. Ker so bila poročila in izračuni tožnice slabo pregledni, je izvedenec utemeljeno zahteval dodatna pojasnila, da je lahko opravil izvedensko delo. Ne gre torej za to, da bi tožnica predlagala nove dokaze, pač pa za pojasnila k že predloženim dokazom, ki so bili slabo pregledni (glej obrazložitev v predzadnjem odstavku na deseti strani prvostopenjske sodbe in v drugem odstavku na peti strani drugostopenjske sodbe). Prvostopenjska sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, na deveti in deseti strani tudi o obračunavanju tistega dela obresti, ki je vezan na mesečno stopnjo inflacije. Glede pripomb k izvedenskem mnenju, ki jih toženec ni uveljavljal v postopku na prvi stopnji, pa je tožencu odgovorilo pritožbeno sodišče (zadnji odstavek na peti strani).

10. V konkretnem primeru sta se pogodbeni stranki v kreditni pogodbi z 28. 3. 1990 dogovorili za 5% realno obrestno mero. Tožnica je od 1. 5. 1990 do 1. 4. 1991 posojilo obrestovala po 14% realni obrestni meri in od 1. 4. 1991 po 9% realni obrestni meri. Stranki sta 23. 5. 1994 sklenili aneks, s katerim sta se dogovorili, da se kredit obrestuje po 9% realni obrestni meri, določili sta stanje posojila na dan 30. 6. 1992 v znesku 2.507.393,30 SIT, ki se zmanjša za znesek 530.118 SIT in za 25% popust tožnice na ta znesek (530.118 SIT), tako da je določeno stanje posojila na dan 30. 6. 1992 1.800.587 SIT. Po ugotovitvah sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, se je toženec s podpisom aneksa strinjal, da je tožnica obresti do podpisa aneksa pravilno obračunavala. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za pogodbeno določilo, s katerim bi bila določitev višine obrestne mere prepuščena eni pogodbenici in zato ni utemeljeno sklicevanje na sklep revizijskega sodišča II Ips 673/94 (v tem primeru sta stranki sklenili zgolj posojilno pogodbo brez nadaljnjih dodatkov k tej pogodbi, prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi se posojilojemalec s spremembo obrestne mere strinjal). Iz ugotovitev sodišč izhaja, da je znašal toženčev dolg na dan 30. 9. 1999 2.624.351,80 SIT. Toženec je 1. 10. 1999 vrnil tožnici 45.746 SIT, 13. 3. 2000 457.460 SIT, 17. 9. 2001 2.031.000 SIT in 11.12.2001 91.000 SIT. Po vračunanju teh plačil je sodišče pravilno zaključilo, da dolguje toženec še 1.468.418,51 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2002 dalje. Ker svojega dolga ni preplačal, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi njegove nasprotne tožbe.

11. Neutemeljen je revizijski očitek, da bi sodišče moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04-25. Po razpoložljivih podatkih in izračunu revizijskega sodišča zapadle pa ne plačane obresti v tožnikovem primeru dosežejo glavnico 20.9.2006, zadnja glavna obravnava, pa je bila pred tem - 7. 10. 2003, kar je tudi trenutek, ki ga zajema pravnomočnost. Ker so obresti dosegle glavnico (in prenehale teči) po trenutku, ki ga zajemajo časovne meje pravnomočnosti, bo lahko toženec svoj ugovor uveljavljal v izvršbi.

12. Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Odločitev o stroških temelji na 154. in 165. členu ZPP.