Jedro

V pritožbeno komisijo so lahko imenovani člani organa upravljanja, ki je po zadnjem odstavku 35. člena ZDR pristojen za odločanje o prenehanju delovnega razmerja v primeru viška večjega števila delavcev. Sodelovanje članov organa upravljanja, ki je odločal na prvi stopnji, pri odločanju o delavčevem ugovoru na drugi stopnji v svojstvu pritožbenega organa, ne pomeni absolutne bistvene kršitve postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke trpijo same svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, da se razveljavita prvostopni sklep z dne 16.4.1993 predsednika upravnega odbora tožene stranke in drogostopne komisije za ugovore z dne 1.7.1993, ker sta nična, saj ju je izdal nepristojni organ; tožečim strankam ne preneha delovno razmerje v roku 6 mesecev po dokončnosti sklepa, pač pa še traja z vsemi pravicami in obveznostmi ter da je tožena stranka dolžna tožečim strankam plačati razliko neplačanih osebnih dohodkov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja od dneva dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja dalje do plačila in povrniti stroške postopka, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh pod izvršbo.

Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da sta nezakonita in neveljavna prvostopni sklep in drugostopni sklep tožene stranke, da tožečim strankam ne preneha delovno razmerje v roku 6 mesecev po dokončnosti sklepa, pač pa še traja, z vsemi pravicami in obveznostmi in da jim je dolžna plačati tožena stranka razliko neplačanih osebnih dohodkov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja od dneva dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja dalje do plačila ter jim povrniti stroške postopka, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožujejo tožeče stranke smiselno zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi v celoti tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navajajo, da ugotavlja sodba sodišča prve stopnje, da statut tožene stranke, Kolektivna pogodba za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo ter kolektivna pogodba tožene stranke ne predstavljajo konsistenčne celote, ampak so si med seboj v nasprotju, zato bi moralo razveljaviti izpodbijana sklepa tožene stranke. Poleg tega napačno ugotavlja sodišče prve stopnje, da pri reševanju ugovorov zoper izpodbijana sklepa organa tožene stranke ne gre za instančnost, ampak za poudarek na ponovni presoji. Pri tem pa se sklicuje na določbo 14. odst. 16. člena kolektivne pogodbe dejavnosti. Ta določba pa se nanaša na ugotavljanje delovne sposobnosti in ne na presežne delavce. Tožena stranka zato meni, da bi moral reševati ugovore delavski svet, ali skupščina, pa tudi upravni odbor družbe, če bi bilo to določeno v statutu tožene stranke. Vendar teh določb ni v statutu, pa tudi ne v drugem splošnem aktu. Poleg tega še navajajo, da ni bil sprejet statut tožene stranke. Uprava tožene stranke se je zavedala nezakonitosti, saj ta statut ni predložila ob registraciji, zato gre po mnenju tožečih strank za nelegalne organe tožene stranke.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s pravnimi stališči sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pa zaključuje pritožbeno sodišče, da niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil statut tožene stranke sprejet zakonito in pravilno. Poleg tega je bistvo dvostopnega odločanja v organizaciji oz. pri delodajalcu v ponovni vsebinski presoji odločitve. Pravilo, da mora na drugi stopnji odločati drug organ, je bilo že večkrat prebito (kot npr. odločanje o pravicah delavca pri zasebnem delodajalcu, odločanje poslovodnega organa po 2. členu ZDR itd.). Glede na to tudi ureditev, ko pritožbeno komisijo sestavljajo člani organa upravljanja, ki je po zadnjem odstavku 35. člena ZDR (Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) pristojen za odločanje o prenehanju delovnega razmerja v primeru viška večjega števila delavcev, ni nezakonita oz. v tem primeru sodelovanje članov organa upravljanja, ki je odločal na prvi stopnji, pri odločanju o delavčevem ugovoru na drugi stopnji v svojstvu pritožbenega organa, ne pomeni absolutne bistvene kršitve postopka.

Poleg tega ugotavlja pritožbeno sodišče, da je komisija za ugovore tožene stranke sestavljena v skladu z določilom 14. odst. 16. člena Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 12/91), pristojna pa za reševanje ugovora v obravnavanem primeru v skladu z določilom 4. odst. 42. člena iste KP, obenem pa je tudi pristojna v disciplinskem postopku po 3. odst. 41. člena KP dejavnosti. Ostale pritožbene navedbe tožečih strank pa po stališču pritožbenega sodišča niso odločilnega pomena za izdajo zakonite in pravilne sodne odločbe.

Poleg tega pa tožeče stranke v pritožbi niso podale nobenega dokaza, ki bi vzbudil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka te sodbe, obenem pa sklenilo, da stranke trpijo vsaka svoje pritožbene stroške in sicer tožeče, ker niso uspele s pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP), tožena stranka pa zato, ker njeni pritožbeni stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).