Jedro

Sodišče prve stopnje je ob podani krivdni odgovornosti toženke (predvsem ker ni zagotovila ustrezne delovne obutve) pravilno štelo, da je upoštevaje 179. člen ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ tožnikov soprispevek v deležu 30 odstotkov. V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ugotovitev v izpodbijani sodbi, da se ni gibal dovolj pazljivo in da je pri sestopu s tovornega vozila izvajal več operacij hkrati (premikanje, obrat, prijem stranice in sestop na lestev), ni dokazno podprta. S tem povezana dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo iz mnenja sodne izvedenke za varstvo pri delu in izpovedi samega tožnika.

Tožnik je v tožbi utemeljil svoj zahtevek za plačilo premoženjske škode na način, da je navedel število pregledov (voženj), ki jih je opravil, in višino kilometrine, na podlagi katere je izračunal skupni znesek, ki ga zahteva za potne stroške, povezane z zdravljenjem. Kot dokaz je predložil izpise poti. Sodišče prve stopnje je zmotno njegovo trditveno podlago štelo za nezadostno. Prav tako zmotno je štelo, da je tožnik z dodatnimi navedbami (število kilometrov) in predložitvijo dodatnih dokazov prekludiran. Pripravljalno vlogo, ki vsebuje te navedbe, je predložil sicer po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar njeno upoštevanje ne bi zavleklo reševanja spora.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v drugem odstavku točke I izreka za znesek v višini 764,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2021 do plačila in v točkah II, III in IV izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožbi prve in druge tožene stranke zavrnejo in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožeče stranke se v delu, v katerem se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska v višini 250,00 EUR, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, da v roku 15 dni nerazdelno plačata tožniku odškodnino v višini 11.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2021 do plačila, prvo toženki pa, da je dolžna plačati še 250,00 EUR; v presežku (razlika do zahtevanih 19.864,65 EUR) je zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Naložilo jima je, da v roku 8 dni nerazdelno tožniku plačata pravdne stroške v višini 1.938,31 EUR z zakonskimi zamudnim obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka). Tožniku je naložilo, da v roku 15 dni prvi toženki plača stroške v višini 1.028,28 EUR z zakonskimi zamudnim obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka). Toženki je določilo za zavezanki za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v deležu 58,14 % nerazdelno (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (zavrnilni del v drugem odstavku točke I izreka, pravdni stroški v točkah II in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišču prve stopnje očita, da v izreku ni navedlo datuma, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti (od prisojenih 250,00 EUR). Zmotno je štelo, da je podan soprispevek v deležu 30 odstotkov. Ugotovilo je, da je tožnik zdrsnil že pred sestopom, hkrati pa mu očitalo, da ni pravilno sestopil s tovornega vozila. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju. Moralo bi ugotavljati, kaj so razlogi za padec na talni površini tovornega vozila. Tožnik se je gibal zelo previdno. Življenjsko sprejemljivo je, da se je oprijel stranice tovornega vozila, v nasprotnem primeru bi lahko padel na tla. Šele ko bi se obrnil, bi se začel spuščati. V trenutku padca se še ni začel spuščati. Izvedensko mnenje je v delu, v katerem se nanaša na pravilno spuščanje po lestvi, nebistveno. Dokazi niso potrdili, da bi tožnik želel izvesti več operacij hkrati. Ravnal je skrbno. Najprej je poiskal oprijem z levo roko, ki bi jo zamenjal z desno, ko bi se začel spuščati. Tožnik se ni obrnil, saj je pred tem padel. Pri prvi toženki je opravil le teoretični, ne pa tudi praktični del preizkusa iz varnosti in zdravja pri delu. Ustreznega usposabljanja mu ni zagotovila niti ne ustrezne obutve s protizdrsno zaščito. Do škodnega dogodka je prišlo drugi dan opravljanja dela, pri čemer to ni bilo skladno z omejitvami iz invalidske odločbe. Tožnik bi ustrezno delo opravljal v trgovskih centrih in ne v industrijskem objektu. Prva toženka ga na to delo ne bi smela napotiti, ne da bi predhodno preverila, ali je za delo zmožen. Če ga na delo ne bi napotila, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je zmotno in neobrazloženo štelo, da je tožnikovo mirovanje v času zdravljenja v nasprotju s predloženo medicinsko dokumentacijo, ki je ni specificiralo. Tožnik je trpel bolečine in zaradi tega miroval, da bi bile čim blažje. Obremenitve kolena so bile boleče. Mirovanje je negativno vplivalo na njegovo počutje. Težave z levim kolenom so mu preprečevale ogled tekem, pri čemer je problematična tudi hoja po stopnicah. V času bolniškega staleža ni smel zapuščati kraja bivališča. Pri odločanju ni upoštevalo predložene odločbe, s katero je bila tožniku priznana pravica do premestitve kot polovična posledica poškodbe pri delu. Neutemeljeno je zavrnilo zahtevek za plačilo premoženjske škode, saj upoštevanje listine s popisom relacij ne bi zavleklo reševanja spora. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku v tem delu ugodi, oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Prva toženka se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (zoper ugodilni del navedene sodbe v prvem odstavku točke I izreka, pravdne stroške in sodno takso v točkah II-IV izreka). Navaja, da je odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo materialnopravna presoja (179. člen OZ). Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin priznalo zahtevani znesek, čeprav določen delež bolečin oziroma nevšečnosti med zdravljenjem ni pravno priznana škoda (ni v povezavi s škodnim dogodkom). Sodni izvedenec je podal mnenje, da bolečine v levi rami niso trajale dalj časa. Navedbe o bolečinah so pavšalne in se toženka do njih ne more opredeliti. Tožnik je bil nevšečnostim med zdravljenjem izpostavljen le za čas diagnostike. Zdravljenje je bilo konservativno in brez zapletov. Ni trpel dolgotrajnih bolečin. Bil je v bolniškem staležu. Priznana odškodnina iz tega naslova je pretirana in neskladna s sodno prakso. Skladno s sodno prakso se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prizna za upad sposobnosti, ki pomembno vplivajo na delovno zmožnost, umetniško ustvarjanje, športno udejstvovanje in podobno. Pri tožniku ugotovljene omejitve v zvezi z globokimi počepi, dolgotrajnim klečanjem in dolgotrajno hojo po neravnem terenu niso takšne, ki bi ga ovirale v vsakodnevnem življenju. Tožnik niti ni zatrjeval, da je navedene gibe izvajal pred škodnim dogodkom niti da bi hodil v hribe. Glede na navedeno je šteti, da njegove življenjske aktivnosti niso bistveno zmanjšane oziroma da gre za majhne omejitve. Že pred škodnim dogodkom je bil invalid II. kategorije. Pravno priznani strah mora biti določene intenzivnosti in trajanja. Pri tožniku ni šlo za takšen strah. Njegovo življenje ni bilo ogroženo, zdravljenje je potekalo konservativno brez zapletov. Šlo je za lažjo poškodbo, zgolj udarec, ki ni zahteval nobenih invazivnih medicinskih preiskav niti ne kirurškega zdravljenja. Prvi toženki sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov za pristop na naroke; priznalo jih je tožniku, čeprav ima njegova pooblaščenka sedež v drugem kraju. Ravnalo je neenako in arbitrarno. Vsaka stranka ima pravico do proste izbire odvetnika, mandatno razmerje temelji na zaupanju. Pred sodiščem prve stopnje ni imela možnosti, da bi pojasnila, zakaj si je izbrala pooblaščenko s sedežem v drugem kraju. Odločitev sodišča prve stopnje jo je presenetila. Družba A. ima sedež v B., pooblaščenka z njimi sodeluje že deset let. Določilo je osemdnevni izpolnitveni rok za stroške, ki sta jih toženki dolžni plačati tožniku, za stroške prve toženke pa petnajstdnevnega. Tudi navedeno kaže neenako obravnavo pravdnih strank. Prva toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zniža prisojeno odškodnino ter prvi toženki prizna potne stroške za pristop na naroke, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Druga toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov oziroma iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo izvedensko mnenje glede nastanka poškodbe tožnika. Sodni izvedenec je podal mnenje, da bi glede na poškodbe padel vznak in z ramenom udaril ob tla. Pojasnil je, da se ob udarcu meniskus ne poškoduje. Za poškodbo meniskusa bi morala biti prisotna aksialna sila. Takega mehanizma nastanka poškodbe tožnik ni zatrjeval. Za telesne bolečine mu je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko odškodnino, in sicer tako glede na ugotovljena dejstva iz izvedenskega mnenja kot glede na sodno prakso (Pdp 508/2015, VSM I Cp 1106/2019). Sodišče prve stopnje je pri odškodnini za strah upoštevalo psihično strukturo tožnika, kar ni ustrezno. Vedel je, da je njegovo stanje stabilno, intenzivnost bolečin se je nižala. Lahko bi šlo le za zaskrbljenost, ki ni bila dovolj intenzivna, da bi šlo za pravno priznano škodo. Pri osnovnih življenjskih aktivnostih tožnik ni hudo omejen, svoje delo lahko opravlja. Svetovano mu je bilo artroskopsko zdravljenje. Po takšnem zdravljenju bi težave povsem izzvenele. Druga toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba tožnika se v delu, v katerem se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska v višini 250,00 EUR, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

6. Po 325. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, da sodbo dopolni. Po tretjem odstavku 327. člena ZPP se pritožba, v kolikor se izpodbija sodba samo zaradi tega, ker sodišče ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika delno štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, in sicer v delu, v katerem se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska v višini 250,00 EUR, o katerih sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni odločilo.

7. Sicer je pritožba tožnika delno utemeljena, pritožbi prve in druge toženke pa nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba tožnika (nasprotje med razlogi sodbe). Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je glede krivdne odgovornosti prve toženke, soprispevka tožnika in odškodnine za nepremoženjsko škodo sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

9. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 30. 3. 2018. Zaposlen je bil pri prvi toženki na delovnem mestu varnostnik, ki je imela sklenjeno zavarovanje splošne civilne odgovornosti pri drugi toženki. Do škodnega dogodka je prišlo pri sestopu (pred sestopom) s tovornega vozila.

10. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, ki bi bili sami s seboj v nasprotju, niti ni ugotovilo, da bi tožnik padel (že) na talni površini tovornega vozila. Razlogovanje, ki se nanašajo na trenutek padca ("da mu je zdrsnilo že na območju talne površine tovornega vozila tik ob prvi letvi na lestvi" - točki 11 in 18 obrazložitve), je namreč treba razumeti v smislu, da do padca ni prišlo, ko bi se tožnik že spuščal po lestvi, ampak pred tem. Da je padel pred sestopom, je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval tožnik in je tako tudi izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka; navedeno je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, s čimer je sledilo opisu škodnega dogodka, kot ga je podal. Drugačne njegove navedbe v pritožbi, s katerimi povezuje očitek sodišču prve stopnje, da ni ugotavljalo, kaj je bil vzrok padca na talni površini tovornega vozila, so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je ob podani krivdni odgovornosti toženke (predvsem ker ni zagotovila ustrezne delovne obutve) pravilno štelo, da je upoštevaje 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ; deljena odgovornost) tožnikov soprispevek v deležu 30 odstotkov. V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ugotovitev v izpodbijani sodbi, da se ni gibal dovolj pazljivo in da je pri sestopu s tovornega vozila izvajal več operacij hkrati (premikanje, obrat, prijem stranice in sestop na lestev), ni dokazno podprta. S tem povezana dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo iz mnenja sodne izvedenke za varstvo pri delu in izpovedi samega tožnika. Sodna izvedenka je v podanem mnenju štela, da bi se tožnik, če bi pravilno sestopal, stranice tovornega vozila prijel z desno roko. Glede na to, da je sam izpovedal, da se je prijel z levo roko, je utemeljeno štela, da dela ni opravljal na način, ki bi bil pravilen in varen (da bi se najprej obrnil proti kabini in se nato prijel z desno roko pred sestopom).

12. Tožnik pred sodiščem prve stopnje ni podal navedb, da ne bi smel varovati industrijskega objekta; gre za neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). V tožbi je v zvezi z delom opredelil, da to ni obsegalo le varovanja trgovin, ampak tudi industrijskih objektov; v pripravljalni vlogi z dne 9. 8. 2021, s katero je predložil delovno dokumentacijo z dne 28. 4. 2011, pa je podal navedbe, da dela pregledovanja tovornih vozil ne bi smel opravljati. Do teh navedb se je sodišče prve stopnje opredelilo v izpodbijani sodbi, in sicer je pravilno utemeljilo, da je bilo tožnikovo delo, pri katerem se je poškodoval, ko je padel s tovornega vozila, skladno z opisom v njegovi pogodbi o zaposlitvi in ustrezno glede na preostalo delovno zmožnost. Tožnik je bil invalid III. kategorije; priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto, na katerem bo opravljal lažje fizično delo brez fleksijskih obremenitev ledvene hrbtenice, kjer onesnaženost zraka ne presega mejnih vrednosti. Za konkretno delo pregledovanja tovornih vozil sicer tožnik ni bil praktično usposobljen, kar pa ob hkratni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je vedel, kako bi se moral spustiti po lestvi (tako je izpovedal, ko je bil zaslišan), niti ni bistveno.

13. Sodišče prve stopnje je povzelo tožnikovo izpoved, da je padel na kolena (v tožbi je navedel, da je pristal na tleh s koleni naprej). Poleg tega je utemeljeno upoštevalo mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke, da do poškodbe meniskusa, kot jo je utrpel tožnik, pride, če se po padcu pristane na nogah. Del izvedenskega mnenja, da bi tožnik padel vznak, druga toženka v pritožbi jemlje iz konteksta; nanaša se na bolečine, ki jih je tožnik navajano trpel po škodnem dogodku, v predelu zgornjega roba lopatice in na hrbtni strani leve podlahti. Pri ugotavljanju, ali je tožnik v škodnem dogodku poleg pretegnitve mišic in udarnine nadlahti ter levega ramena utrpel delno raztrganino oziroma rupturo medialnega meniskusa, je pravilno upoštevalo še, da so se pri tožniku težave z levim kolenom sicer pojavljale do leta 2010, nato pa izzvenele; v času pred škodnim dogodkom težav ni imel. 14. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje upoštevaje 179. člen OZ tožniku priznalo pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer v višini 8.000,00 EUR za telesne bolečine (5,59 povprečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji), 7.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (4,89 plače) in 1.500,00 EUR za strah (približno ena plača).

15. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnosti med zdravljenjem pritožbi toženk niti ne oporekata ugotovljenim dejstvom v izpodbijani sodbi; ugotovitve sodišča prve stopnje glede bolečin (da je tožnik en dan trpel srednje hude bolečine in še pet dni občasno, dva tedna lahke bolečine občasno zaradi udarnine levega ramena ter en dan srednje hude bolečine in še štiri tedne občasno, kratkotrajne srednje bolečine so se še občasno pojavljale v nadaljnjih mesecih; te bolečine so bile povezane s poškodbo kolena) niso pavšalne. Tožnik je bil zdravljen konservativno, pri čemer druga toženka neutemeljeno navaja, da mu je bila svetovana artroskopska operacija. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno iz predložene medicinske dokumentacije ugotovilo, da ni bil tožnik tisti, ki bi operacijo odklanjal, ampak se lečeči zdravniki zanjo niso odločili. Med zdravljenjem je trpel sledeče nevšečnosti: pregledi pri zdravniku, rentgenska slikanja, magnetna resonanca ramena in kolena, fizikalne terapije, izvajanje vaj doma, hlajenje mesta poškodbe in jemanje protibolečinskih zdravil. Tožnik je bil v bolniškem staležu do 13. 6. 2019, pri čemer sodišče prve stopnje pregledov in fizioterapij zaradi rame v času od 21. 11. 2018 ni upoštevalo, saj niso povezane s obravnavano poškodbo, enako velja za preglede in terapije od leta 2020. Ne glede na navedeno mu je glede na ugotovljena dejstva priznalo ustrezno odškodnino iz tega naslova in si toženki neutemeljeno prizadevata za njeno znižanje.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da poškodba leve rame pri tožniku ni pustila trajnih posledic; glede poškodbe kolena (meniskusa) pa je na podlagi podanega izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da ima tožnik težave pri hoji, ne more dolgo hoditi ali stati; težave ima lahko tudi pri počitku, omejen je pri globokih počepih, dolgotrajnemu klečanju, vstajanju iz počepa in zasukih na neravni podlagi. V zvezi s temi posledicami toženki neutemeljeno navajata, da gre le za majhne omejitve, ki ne bi bistveno vplivale na vsakodnevno življenje tožnika; tožnik je že v tožbi trajne posledice povezal z opravljanjem dela in vsakodnevnimi aktivnostmi; še posebej je navedel, da se je pred škodnim dogodkom ukvarjal z vrtnarjenjem. Njegove navedbe o mirovanju v času zdravljenja, ki jih ponavlja v pritožbi, je zavrnilo kot nedokazane, v vsakem primeru bi bile morebitne omejitve v času zdravljenja upoštevne pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in ne duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Z vlogo z dne 26. 5. 2023 je tožnik sodišču prve stopnje predložil odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 30. 1. 2023 z dodatnimi omejitvami (delo brez daljše in vsiljene hoje, brez poklekanja in počepanja ter plezanja), v zvezi s katero sicer ni podal nobenih navedb, je pa sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vpliv trajnih posledic na zmožnost za delo kot sicer pri vsakodnevnih aktivnostih oziroma duševne bolečine, ki jih tožnik trpi zaradi tega.

17. Pri odškodnini za strah je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališča, da gre za pravno priznano škodo, če je strah dovolj intenziven in traja dovolj časa. V zvezi s tem toženki v pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da tožnik takšnega strahu ni utrpel. Tožnik je utrpel srednje hud primarni strah, ki je trajal nekaj minut, in nato hud sekundarni strah, ki je trajal tri mesece; strah je pomembno vplival na tožnikovo duševno ravnovesje. Pri tem je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo siceršnje psihično stanje tožnika, saj je oškodovanca treba sprejeti takšnega, kot je (_egg shell skull_ teorija).

18. Priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 16.500,00 EUR, kar je približno 11,5 plač, je ustrezno umeščena v primere sodne prakse (sodbi VSRS II Ips 140/2006 z dne 10. 1. 2008, II Ips 91/2009 z dne 25. 11. 2010). Tožniku prisojeni znesek je v deležu 70 odstotkov glede na njegov soprispevek k škodnemu dogodku.

19. Druga toženka v pritožbi izpostavlja dva judikata (sodba VDSS Pdp 508/2015 z dne 7. 12. 2015, sodba VSM I Cp 1106/2019 z dne 14. 1. 2020), ki ne potrjujeta njenih prizadevanj za znižanje priznane odškodnine. V zadevi Pdp 508/2015 (sodba pritožbenega sodišča je bila delno spremenjena s sodbo VSRS VIII Ips 144/2016 z dne 22. 11. 2016 glede solidarne odgovornosti) je šlo za oškodovanca, ki je bil v nasprotju s tožnikom operiran in hospitaliziran, je bil pa krajši čas v bolniškem staležu; skupno mu je bila priznana odškodnina v višini približno 10,5 plač, od tega približno 5,5 plač za telesne bolečine, kar je skoraj enako kot tožniku. V zadevi VSM I Cp 1106/2019 je šlo za lažjo poškodbo, kot jo je utrpel tožnik, in tako s tem sporom ni primerljiva.

20. Tožnik je v tožbi utemeljil svoj zahtevek za plačilo premoženjske škode na način, da je navedel število pregledov (voženj), ki jih je opravil, in višino kilometrine, na podlagi katere je izračunal skupni znesek, ki ga zahteva za potne stroške, povezane z zdravljenjem. Kot dokaz je predložil izpise poti. Sodišče prve stopnje je zmotno njegovo trditveno podlago štelo za nezadostno (in ob odsotnosti konkretiziranih ugovorov na prvem naroku za glavno obravnavo tožnika pozivalo na dopolnitev navedb). Prav tako zmotno je štelo, da je tožnik z dodatnimi navedbami (število kilometrov) in predložitvijo dodatnih dokazov prekludiran. Pripravljalno vlogo z dne 2. 11. 2022, ki vsebuje te navedbe, je predložil sicer po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar njeno upoštevanje ne bi zavleklo reševanja spora, kot utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je po tem izvedlo še dokaz s sodnima izvedencema in opravilo dva naroka. Z neupoštevanjem tožnikove vloge (navedb, dokazov) je poleg zmotne presoje, da je tožnikova trditvena podlaga nezadostna, storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 286.a člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

21. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo izrecno uveljavlja tožnik, je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi v delu, v katerem se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo (in posledično v delu, v katerem se nanaša na pravdne stroške in sodno takso) ugodilo, izpodbijano sodbo v drugem odstavku točke I izreka za znesek v višini 764,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2021 do plačila in v točkah II, III in IV izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), v katerem naj presoja utemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo premoženjske škode po vsebini ob upoštevanju navedb in dokazov v pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2022. 22. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more samo odpraviti, saj zahteva dopolnitev dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju ugotavljalo dejstva glede potnih stroškov, kar ne more biti prvič predmet raziskovanja na pritožbeni stopnji, saj bi bilo v takem primeru prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe. Poleg tega bo moralo sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo odločiti o utemeljenosti obrestnega zahtevka od prisojenih 250,00 EUR. Z delno razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za tožnika in toženki, ki imajo prebivališče oziroma sedež izven sodnega okrožja Ljubljana, bo oprava naroka pred Delovnim sodiščem v Mariboru bolj ekonomična.

23. V preostalem, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika in v celoti pritožbi toženk zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.