Jedro

I. Pravno odločilne okoliščine za veljavnost pisne oporoke pred pričami so naslednje:

1. Pisno oporoko mora oporočitelj, ki zna brati in pisati, podpisati v navzočnosti dveh prič, in hkrati izjaviti pred njima, da je to njegova oporoka (1. odstavek 64. člena zakona o dedovanju, ZD).

2. Priči se morata podpisati na sami oporoki (pristavek, da se podpisujeta kot priči, ni pogoj za veljavnost oporoke - 2. odstavek 64. člena ZD).

3. Priči pri pisni oporoki pred pričami morata biti polnoletni, znati morata brati in pisati ter ne sme jima biti odvzeta opravilna sposobnost (1. odstavek 67. člena ZD).

II. Dolžnost trpeti zdravniški pregled ni sestavni del dolžnosti pričanja. Zato sodišče nima pravice uporabiti silo tako, kot v primeru, če priča brez upravičenega razloga noče pričati. Varovanje telesne integritete je pomembnejša dobrina od dolžnosti pričanja. Če pa tega ne sme storiti, tudi ne sme pričo spraviti v položaj, da odkloni pričanje zaradi prisotnosti izvedenca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je oporoka pok. E.B. neveljavna. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov po 385. členu ZPP. Navaja, da ima sodba sodišča druge stopnje takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na sodno prakso, temveč na zakon. Ko je sodišče ugotovilo, da priča psihiatrični pregled odklanja, bi moralo pričo zaslišati v navzočnosti psihiatra. Če bi priča odklonila takšno zaslišanje, bi sodišče imelo na razpolago sankcije. Sodna praksa ne pozna primera, v katerem bi bil pisec oporoke otrok druge priče, in tudi ne primera, v katerem bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi odklonitve pričanja. Ob še nadaljnjem dejstvu, da je bila ta priča nesposobna biti priča, je jasno, da je takšna oporoka neveljavna. Revident zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, revizijske stroške pa šteje za nadaljnje pravdne stroške.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku). Revizija ni utemeljena.

Pravno odločilne okoliščine za veljavnost pisne oporoke pred pričami so naslednje:

1. Pisno oporoko mora oporočitelj, ki zna brati in pisati, podpisati v navzočnosti dveh prič, in hkrati izjaviti pred njima, da je to njegova oporoka (1. odstavek 64. člena zakona o dedovanju, ZD).

2. Priči se morata podpisati na sami oporoki (pristavek, da se podpisujeta kot priči, ni pogoj za veljavnost oporoke - 2. odstavek 64. člena ZD).

3. Priči pri pisni oporoki pred pričami morata biti polnoletni, znati morata brati in pisati ter ne sme jima biti odvzeta opravilna sposobnost (1. odstavek 67. člena ZD).

Vse te predpostavke so med postopkom bile ugotovljene in niso več sporne.

V reviziji pa še nadalje ostaja sporna sposobnost priče M.K., da je kot priča razumela svoj položaj, tj. da je priča in da podpisuje oporoko kot priča. Tožnik je zatrjeval, da te sposobnosti ni imela in zato predlagal, da sodišče z izvedencem ugotovi, kakšno je bilo pričino duševno stanje v času, ko je bila oporoka podpisana. Tožnik je torej menil, da za veljavnost oporoke ne zadošča le formalna poslovna sposobnost (da ta ni bila odvzeta), temveč dejanska. Sodišče je predlogu sicer ugodilo, vendar se priča pozivu izvedenca ni odzvala in tako ta dokaz ni bil izveden. Ko je sodišče z drugimi dokazi ugotovilo, da so vse že navedene zakonite predpostavke za veljavnost oporoke izpolnjene, je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje ravnali pravilno.

Revident sodišču druge stopnje neutemeljeno očita kršitev določb pravdnega postopka pri presoji ravnanja sodišča prve stopnje. M.K. kot ena od prič oporoke je bila zaslišana. Sodišče prve stopnje se na njeno izpoved zaradi starosti in pozabljivosti ni oprlo, pač pa se je oprlo na izpoved druge priče, katere pa tožeča stranka ni izpodbijala. To je smelo storiti.

Sodišče prve stopnje bi ravnalo napak le v primeru, če bi štelo, da je zdravniški pregled sestavni del dolžnosti pričanja. Dolžnost trpeti zdravniški pregled pa po mnenju vrhovnega sodišča ni sestavni del dolžnosti pričanja. Zato sodišče nima pravice uporabiti silo tako, kot v primeru, če priča brez upravičenega razloga noče pričati. Varovanje telesne integritete je pomembnejša dobrina od dolžnosti pričanja. Če pa tega ne sme storiti, tudi ne sme pričo spraviti v položaj, da odkloni pričanje zaradi prisotnosti izvedenca. Še posebej v konkretnem primeru ne, ker gre za psihiatra, in pomeni odreditev pričanja v njegovi navzočnosti dejansko izvedbo psihiatričnega pregleda. Ker tožnik drugih dokazov za svojo trditev ni predložil, je trditev tožnika o pričini nesposobnosti biti priča ostalo nedokazano. Ker je dokazno breme na tožeči stranki, je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje s tem nista storili nobene kršitve procesnega ali materialnega prava. Revizijsko sodišče k tem razlogom le dodaja, da je sposobnost priče v času podpisa oporoke mogoče uspešno dokazovati s pričami, ki so v tem času prihajale s pričo v stik, le izjemoma pa s psihiatrom, saj se lahko stanje starejših ljudi zelo hitro spreminja.

Na pravilnost odločitve tudi ne vplivata dejstvi, da je oporoko pisala ena od prič ter da sta priči v sorodstvenem razmerju. ZD navedenih dejstev ne našteva med razlogi za neveljavnost oporoke.

Zakaj sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, pa revident ne pove. Zgolj pavšalna ocena sodbe brez podrobnejše opredelitve, za preizkus tega revizijskega razloga ne zadošča (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče je zato izpodbijano sodbo po procesni plati preizkusilo le še v obsegu, ki ga zahteva preizkus po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da kršitev po 10. točki 2. odstavka 353. člena ni bila storjena.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).