Jedro

Napoved pritožbe in pritožba kot redno pravno sredstvo sta procesni dejanji stranke med postopkom, s katerim se na prvi stopnji končan postopek nadaljuje na drugi stopnji odločanja, na kateri se v primeru zavrnitve pritožbe postopek (praviloma) pravnomočno konča. Rok za vložitev napovedi pritožbe oz. pritožbe je procesni rok in ravno zaradi tega je možno dovoliti vrnitev v prejšnje stanje. Enako velja za zahtevo za sodno varstvo, saj tudi ta predstavlja redno pravno sredstvo zoper plačilni nalog ali odločbo o prekršku. Za razliko od tega pa predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče šteti kot pravno sredstvo. Storilec namreč lahko vloži tak predlog šele po pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, v njem pa tudi ne more uveljavljati nobenih kršitev pri odločanju prvostopenjskega sodišča, kar je namen pravnih sredstev. Zato je predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja šteti kot vlogo, s katero storilec uveljavlja neko pravico oz. možnost, ki jo nudi zakon in ga je šteti kot "primarni zahtevek"1 v postopku za odložitev izvršitve

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilca se oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčeva predloga za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka) in za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (II. točka izreka) ter oprostilo plačila sodne takse (III. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve prvostopenjskega sodišča: (-) da je sodišče prve stopnje storilcu s sklepom z dne 12. 5. 2017 izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, (-) da je ta sklep storilcu bil vročen v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP s fikcijo vročitve in je postal pravnomočen 9. 6. 2017, (-) da je rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja iztekel 26. 6. 2017 in (-) da je storilec v vlogi z dne 5. 7. 2017 predlagal vrnitev v prejšnje stanje in hkrati vložil predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. V tej vlogi je storilec navajal, da je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja prevzela njegova mati, medtem ko se je on zaradi študijskih obveznosti nahajal v Mariboru do 3. 7. 2017. Žal ga mati o tem ni obvestila, ker ji je ob vročitvi sodbe in sklepa o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja povedal, da mu je vozniško dovoljenje vrnjeno, in je zato štela, da je z vrnitvijo začasno odvzetega vozniškega dovoljenja to bilo rešeno.

5. Sodišče prve stopnje je v 4. odstavku obrazložitve pravilno pojasnilo, da je v skladu s prvim odstavkom 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na uporabo katerega napotuje 3. alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1, predlog za vrnitev v prejšnje stanje možno vložiti le, če je storilec iz opravičenih razlogov zamudil rok za vložitev pravnega sredstva (pritožbe ali napovedi pritožbe), kot tudi da se lahko predlog za vrnitev v prejšnje stanje vloži samo zaradi zamude procesnega, ne pa tudi zaradi zamude materialnopravnega roka in da je rok za predložitev vložitve predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja materialnopravni rok in nepodaljšljiv zakonski rok. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na stališče, ki izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Celju EPVDp 21/2014 z dne 24. 3. 2014. Takšno stališče pa je to pritožbeno sodišče zavzelo tudi v sklepu EPVDp 5/2017 z dne 24. 1. 2017 in bistven del pritožbenih navedb predstavlja polemiziranje z razlogi, ki jih je Višje sodišče v Celju navedlo v utemeljitev svojega stališča v slednjem sklepu.

6. Storilec tudi sam v pritožbi navaja, da v prvem odstavku 89. člena ZKP ni nikjer izrecno navedeno, da se lahko zahteva za vrnitev v prejšnje stanje vloži zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Povsem jasno je, da ZKP take določbe ne more vsebovati, saj je bil sprejet mnogo pred uvedbo instituta odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki sploh ni institut kazenskega, temveč prekrškovnega prava in ga je v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1 potrebno uporabljati smiselno. To pa pomeni, da je treba upoštevati naravo in posledice tega instituta. Institut vrnitve v prejšnje stanje je namenjen omilitvi strogih pravil o prekluzijah v postopku in lahko (v primeru dovolitve vrnitve v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev pritožbe oz. drugega pravnega sredstva) predstavlja tudi poseg v institut pravnomočnosti, ki zagotavlja pravno varnost in nespremenljivost sodno urejenih pravnih razmerij. Zaradi takega posega, ki predstavlja izjemo, je potrebno možnost vrnitve v prejšnje stanje razlagati ozko. Zato na podlagi pravila o smiselni uporabi ni mogoče širiti možnosti vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje tudi na primere, za katere vrnitev v prejšnje stanje zakonsko ni dovoljena.

7. Poleg tega je tudi iz same določbe 89. člena ZKP jasno razvidno, da dovoljuje vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude procesnega roka. Napoved pritožbe in pritožba kot redno pravno sredstvo sta namreč procesni dejanji stranke med postopkom, s katerim se na prvi stopnji končan postopek nadaljuje na drugi stopnji odločanja, na kateri se v primeru zavrnitve pritožbe postopek (praviloma) pravnomočno konča. Poleg tega je rok za vložitev napovedi pritožbe oz. pritožbe zakonsko določen in nepodaljšljiv rok, vendar ker je rok za opravo nekega procesnega dejanja (vložitev pritožbe), je to tudi procesni rok in ravno zaradi tega je možno dovoliti vrnitev v prejšnje stanje. Enako velja za zahtevo za sodno varstvo, saj tudi ta predstavlja redno pravno sredstvo zoper plačilni nalog ali odločbo o prekršku prekrškovnega organa in je zato povsem jasno, da je v zvezi z zamudo roka za vložitev zahteve za sodno varstvo dopustno predlagati vrnitev v prejšnje stanje, kot izhaja iz odločb Ustavnega sodišča RS št. P-64/08 z dne 3. 12. 2009 in P-32/06 z dne 7. 2. 2017. Za razliko od tega pa predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče šteti kot pravno sredstvo, kot storilec zmotno navaja v pritožbi. Storilec namreč lahko vloži tak predlog šele po pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, v njem pa tudi ne more uveljavljati nobenih kršitev pri odločanju prvostopenjskega sodišča, kar je namen pravnih sredstev. Zato je predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja šteti kot vlogo, s katero storilec uveljavlja neko pravico oz. možnost, ki jo nudi zakon in ga je šteti kot "primarni zahtevek"1 v postopku za odložitev izvršitve (glej sklepa Višjega sodišča v Celju EPVDp 115/2014 z dne 5. 12. 2014 in EPVDp 5/2017 z dne 24. 1. 2017). Postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se konča s pravnomočnostjo sklepa, s katerim se storilcu izreče tak ukrep. Postopek za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je postopek v zvezi z izvršitvijo in ta se lahko začne samo na predlog storilca. Tako je predlog za odložitev izvršitve šteti kot "primarni zahtevek" v postopku za odložitev izvršitve in je rok za vložitev tega predloga, s katerim se začne ta postopek, nedvomno materialnopravni rok.

8. Ker glede na pojasnjeno predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče šteti za pravno sredstvo, kot npr. zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog ali odločbo o prekršku, je storilčevo sklicevanje na odločbe Ustavnega sodišča P-64/08 in P-32/06, kot tudi na odklonilno ločeno mnenje dr. Zvonka Fišerja in njegove opombe, neutemeljeno.

9. Prav tako se storilec neutemeljeno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani EPVDp 43/2012 z dne 23. 2. 2012. Čeprav je v jedru tega judikata, objavljenega na spletnih straneh, navedeno, da "mora storilec obenem s prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje vložiti tudi predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja", iz obrazložitve pa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil po prejemu sklepa o prenehanju veljavnost vozniškega dovoljenja, Višje sodišče v Ljubljani s tem ni potrdilo, da je predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja mogoče ugoditi oz. da je tak predlog dovoljen, temveč je v 6. odstavku obrazložitve pojasnilo, da bi moralo prvostopenjsko sodišče že zaradi tega predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavreči, dodalo pa je še, da okoliščina, da storilec ne prebiva na naslovu stalnega bivališča, temveč neprijavljen živi na nekem drugem naslovu, ne da bi pristojnemu organu javil spremembo bivališča, ne predstavlja upravičen razlog za zamudo roka. Poleg tega je ta odločitev bila sprejeta pred ustalitvijo sodne prakse glede vprašanja narave roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sklicevanje Višjega sodišča v Celju v zadevi EPVDp 5/2017 na svoja sklepa EPVDp 46/2014 in EPVDp 125/2015 ni ustrezno, ker se slednji zadevi nanašata na vprašanje zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program, pritožbeno sodišče poudarja, da se sklicevanje nanaša na utemeljitev stališča s teoretičnimi izhodišči, ki so podlaga za tako stališče torej na del obrazložitve v sklepih EPVDp 46/2014 in EPVDp 125/2015, kjer je povzeta vsebina članka dr. Polonce Kovač, saj omenja tako vprašanje roka za vložitev primarnega zahtevka, kot izpolnitvenega roka.

11. Storilec pritožbeno izraža nestrinjanje z delom obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Celju EPVDp 5/2017, v katerem je to pritožbeno sodišče pojasnilo, da je v sodbi IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013 Vrhovno sodišče sicer zavzelo stališče, da je v postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja možno in dopustno smiselno uporabiti institut vrnitve v prejšnje stanje, vendar le v okviru odločanja o pritožbi zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.2 To po prepričanju tega pritožbenega sodišča pomeni, da lahko pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ugodi taki pritožbi, če storilec v njej zatrjuje in izkaže, da je do zamude z izpolnitvijo obveznosti predložitve dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program prišlo iz upravičenih razlogov tj. razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče (v primeru zamude procesnega roka) ugoditi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. To pa ne pomeni, da lahko sodišče, v kolikor ugotovi obstoj upravičenih razlogov za zamudo roka z izpolnitvijo obveznosti, ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, kot navaja storilec v pritožbi, temveč da lahko iz takih razlogov ugodi pritožbi zoper sklep o preklicu odložitve, kar posledično pomeni, da ne prekliče odložitve izvršitve. Vendar mora te okoliščine storilec uveljavljati v pritožbi zoper sklep o preklicu, ne pa z zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, ker le-ta ni dovoljena, ker je rok za izpolnitev obveznosti materialnopravni rok.

12. Poleg tega je v sklepu VSC EPVDp 5/2017 pojasnjeno, da je kljub pojasnilu v opombah sodbe IV Ips 98/2013 (da se institut vrnitve v prejšnje stanje smiselno uporablja tudi v postopku odločanja o preklicu izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter da je pritožbeno sodišče kljub temu, da je storilčeva pritožba po vsebini predstavljala predlog za vrnitev v prejšnje stanje, o katerem bi sicer moralo odločati prvostopenjsko sodišče, ravnalo v skladu z načelom ekonomičnosti in hitrostjo postopka ter načelom varstva pravic strank, ko je o tej vlogi odločilo samo in štelo, da so razlogi, iz katerih je storilec zamudil 15-dnevni rok, utemeljeni ter izpodbijani sklep razveljavilo), potrebno to sodbo razumeti v povezavi s sklepom Vrhovnega sodišča IV Ips 119/2013 z dne 19. 11. 2013, v katerem je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je že v sodbi IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013 zavzelo stališče, da je (materialnopravni) 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok) prekluzivne narave in da je kasnejša sodna praksa pritožbenih sodišč3, ki se je izoblikovala po sprejetju sodb Vrhovnega sodišča RS IV Ips 98/2013 in IV Ips 119/2013 (VSL sklep EPVDp 43/2012 z dne 23. 2. 2012, na katerega se sklicuje storilec je bil sprejet prej), na oblikovanje katere so vplivala zgoraj omenjena teoretična izhodišča, zavzela jasno stališče, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ali zaradi zamude za izpolnitvijo obveznosti predložitve dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program ni dovoljen, ker gre za materialnopravne roke.

13. Kljub obširnemu utemeljevanju ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je pritožbeno sodišče s tako razlago zgrešilo namen instituta vrnitve v prejšnje stanje. Čeprav storilec glede namena instituta vrnitve v prejšnje stanje v pritožbi povzema zapise teoretikov s področja civilnega procesnega prava, je pritrditi navedbam, da je vrnitev v prejšnje stanje procesnopravni institut, da je njegov namen odvrniti učinke avtomatično delujoče prekluzije in stranki omogočiti opravo zamujenega procesnega dejanja, če so podani upravičeni razlogi za zamudo. Iz navedb, da vrnitev v prejšnje stanje stranki omogoča, da se izjavi o procesnih dejanjih nasprotne stranke in sodišča ter tako prispeva k pravilni meritorni odločitvi; da je povezana s pravico do izjavljanja v postopku, kot enem od izrazov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, s katero se stranki zagotavlja možnost sodelovanja v postopku in obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali pravni položaj ter da mora biti stranki, ki iz upravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku, je jasno, da se lahko vrnitev v prejšnje stanje dovoli le v primeru zamude prekluzivnih procesnih rokov, ki tečejo od začetka do pravnomočnega končanja nekega postopka. Navedeno pa ne pomeni, da je mogoče dovoliti vrnitev v prejšnje stanje, če je stranka zamudila z vložitvijo tiste vloge, s katero se začne nek postopek. Tako je npr. na civilnopravnem področju v 32. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) predpisan subjektivni 30-dnevni rok in objektivni enoletni rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti (glej npr. VSL sklep II Cp 42/2010, VSL sodba I Cp 1514/2013), na gospodarskopravnem področju pa so npr. prekluzivni materialni roki 30-dnevni rok za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti vpisa po tretjem odstavku 41. člena Zakona o sodnem registru (ZSReg; glej npr. VSL sodbo II Cpg 1052/2014 z dne 18. 2. 2015), enomesečni rok za vložitev tožbe iz 2. odstavka 308. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP; glej VSL sklep I Cpg 300/2014 z dne 23. 4. 2014), rok za vložitev predlog za sodni preizkus menjalnega razmerja pri pripojitvi delniške družbe iz tretjega odstavka 607. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; glej VSL sklep I Cpg 624/2011 z dne 21. 6.2011), na področju socialnega varstva pa npr. rok za vložitev zahteve za priznanje pravice do varstvenega dodatka (sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 245/2016 z dne 7. 2 .2017) in v sodni praksi ni nobenega dvoma o tem, da gre pri teh rokih za materialne prekluzivne rok v zvezi s katerim ni mogoče dovoliti vrnitve v prejšnje stanje. Vsem tem rokom je skupno, da gre za rok za vložitev (prve) vloge, s katero se začne nek postopek in ker je tudi predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vloga, na podlagi katere se začne postopek odločanja o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni nobenega dvoma, da gre za materialni prekluzivni rok, ki je določen kot časovna omejitev za uveljavljanje določene pravice materialnega prava. Pri tem je sicer res praviloma materialni rok določen v materialnopravnem predpisu, vendar pa to ni nujno, saj je lahko določena materialna pravica oz. možnost predpisana v sicer procesnem zakonu.4 Nenazadnje v okviru pritožbenih navedb, v katerih povzema zapise civilnopravnih teoretikov o delitvi rokov, storilec tudi sam navaja, da je za opredelitev, ali je rok materialen ali procesni, odločilna njegova narava, torej kakšna pravica se z njim daje in kakšne so posledice njegove zamude. Sicer je v zvezi s pritožbenimi navedbami o zapisih civilnopravnih teoretikov o delitvi materialnih rokov na prekluzivne in zastaralne ter delitvi procesnih rokov na zakonske in sodno določene, poudariti, da te delitve za odločitev v predmetni zadevi niso bistvene, ker je za odgovor na vprašanje o dovoljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, odločilna le opredelitev ali je rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve materialni ali procesni rok, na kar pa je bilo odgovorjeno že zgoraj. Ni pa se mogoče strinjati z navedbami, da noben zakon ne ureja dovolj podrobno vrnitve v prejšnje stanje in da bi zato bila nujno potrebna nova sodna praksa, ki bo odgovorila na vsa pomembna vprašanja. Pritožbeno sodišče namreč meni, da je sodna praksa v zvezi s tem institutom jasna in da so navodila za vlaganje tega sredstva dovolj jasno določena.

14. Prepričanja pritožbenega sodišča, da je rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja materialni rok, pa ne spremenijo niti pritožbene navedbe, da je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015 spremenilo sodno prakso, po kateri se je rok za plačilo sodne takse štel za materialni rok in vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude s plačilom sodne takse, določene v plačilnem nalogu, ni bila možna. V 7. odstavku obrazložitve sklepa I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015, ki jo povzema tudi storilec v pritožbi, je Vrhovno sodišče navedlo: "...da je institut vrnitve v prejšnje stanje dopustno uporabiti tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse, določenega v plačilnem nalogu Ker je plačilo sodne takse javnopravna materialna obveznost do države, bi bil iz tega vidika rok za njeno plačilo materialni rok. Vendar je ta rok v sodnih postopkih rok za izpolnitev procesne predpostavke (plačilo sodne takse), kar kot možnost predvideva 8. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Rok za izpolnitev procesne predpostavke pa je po naravi stvari procesni rok." Vendar je pri tem potrebno upoštevati, da se rok za plačilo sodne takse nanaša na izpolnitev procesne predpostavke za obravnavanje neke vloge, ki jo je stranka pravočasno vložila in s tem sprožila ustrezen postopek, vendar še ni izpolnila vseh procesnih predpostavk, da bi lahko sodišče odločalo o utemeljenosti te vloge. Ker gre za procesno dejanje znotraj že začetega postopka5, je v skladu s pravili 103. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)6 in pravili 116. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)7 mogoče dovoliti vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse. V obravnavani zadevi pa je poleg tega, da ima 89. člen ZKP, na uporabo katerega napotuje 3. alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1 (zaradi česar sodišče ne more smiselno uporabljati določb ZUP, kot se zavzema storilec v pritožbi), drugačne določbe in omejuje možnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje na zamuda roka za pritožbo ali napoved pritožbe, podana situacija, ko je storilec zamudil z vložitvijo primarnega zahtevka, ko torej ni pravočasno sprožil postopka, v katerem bi uveljavljal pravico oz. možnost, ki mu jo daje zakon.

15. Ker so sodišča pri odločanju vezana na Ustavo in zakon in ker stališče tega pritožbenega sodišča, da zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče dovoliti vrnitve v prejšnje stanje, saj gre za materialni, prekluzivni zakonski rok, temelji na zgoraj predstavljenih strokovnih argumentih, so neumestni očitki, da prav sodišča v Celju s tako razlago samo in izključno, zaradi pravne teorije in nečloveškega zakona, škodijo prebivalstvu RS. Zlasti pa so neprimerna namigovanja, da sodišča to počno zanalašč, da bi država pobrala več davkov in dajatev od oseb, ko morajo ponovno opraviti vozniški izpit in pri tem spregledajo, da bi veliko večjo korist država imela, če storilci ohranijo svoja delovna mesta in plačujejo davke iz tega naslova.

16. Upoštevajoč navedeno je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže, kot nedovoljen, ker je rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja materialni rok in v nasprotju s pritožbenimi trditvami ni mogoče predlagati vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude materialnega roka, pravilna in zakonita. Ob pravilni presoji, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljen, pa je pravilna tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da je predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prepozen ter odločitev o zavrženju tega predloga, za izpodbijanje katere storilec v pritožbi niti ne navaja konkretnih razlogov.

17. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

18. Ker je storilec že v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazal, da bi glede na njegovo premoženjsko in finančno stanje s plačilom sodne takse bilo ogroženo njegovo preživljanje, ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, kot edinega stroška tega pritožbenega postopka (peti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

1 Med materialno pravne roke spadata predvsem rok za vložitev zahtevka (primarnega, ne poznejših vlog ali celo pravnih sredstev) in paricijski ali izpolnitveni rok. Glede prvega je sodna praksa ustaljena, medtem ko se konsistentnost za drugi rok še gradi. (glej dr. Polonca Kovač, Vrnitev v prejšnje stanje pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po ZP-1: z uporabo ZUP, materialnopravnega temelja ali instituta sui generis?, Pravosodni bilten št. 1/2014) 2 V zvezi s tem je potrebno najprej poudariti, da je v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče pod opr. št. IV Ips 98/2013 šlo za situacijo, ko je prvostopenjsko sodišče ob ugotovitvi, da storilec v določenem roku sodišču ni predložil potrdila o vključitvi v rehabilitacijski program preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, višje sodišče pa je sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo, ker je ugotovilo, da se je storilec prijavil na zdravljenje pri neustrezni organizaciji zaradi nerazumevanja in nevednosti, po pridobitvi ustreznih napotnic pa se je že vključil v obravnavo pri pooblaščeni ustanovi. V obravnavani zadevi pa ne gre za zamudo roka za predložitev dokazila, temveč za zamudo roka za vložitev predloga. 3 Glej sklepe Višjega sodišča v Celju EPVDp 46/2014 z dne 16. 5. 2014, EPVDp 115/2014 z dne 5. 12. 2014, EPVDp 7/2015 z dne 23. 1. 2015, EPVDp 125/2015 z dne 23. 10. 2015 in EPVDp 110/2016 z dne 11. 10. 2016, sklepa Višjega sodišča v Kopru EPVDp 21/2014 z dne 24. 3. 2014 in EPVDp 5/2015 z dne 26. 3. 2015 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani EPVDp 174/2013 z dne 19. 12. 2013. 4 "Vsak rok se pravilno klasificira glede na to, kaj je njegova vsebina oziroma na kateri vidik pravnega razmerja se nanaša. Če rok opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja, je procesne narave, čeprav določen v področnih oziroma pretežno materialnih predpisih. Kolikor pa se rok nanaša na predmet meritornega odločanja v postopku, na samo pravico ali obveznost, je materialnopravni. Med materialnopravne roke sodita predvsem rok za vložitev zahtevka (primarnega, ne kasnejših vlog ali celo pravnih sredstev) in paricijski ali izpolnitveni rok." (glej dr. Polonca Kovač, Vrnitev v prejšnje stanje pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po ZP-1: Z uporabo ZUP, materialnopravnega temelja ali instituta sui generis", Pravosodni bilten 1/2014). 5 Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 245/2016 z dne 7. 2. 2017 navedlo, da je vrnitev v prejšnje stanje v upravnem postopku ugodnost za stranko, ki je zamudila rok za procesno dejanje, ko postopek že teče. 6 Prvi odstavek 103. člena ZUP določa: "Stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, se na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje." 7 Prvi odstavek 116. člena ZPP določa: "Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka.