Jedro

SPZ v 85. členu uzakonja tudi prepoved poglabljanja nepremičnine, vendar le v primeru, če je zaradi teh posegov sosednja nepremičnina izgubila trdnost, stabilnost ali oporo oziroma če ji taka nevarnost grozi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan: - opustiti poseganje v južni del parc. št. 1246 k.o. R. v naravi vinograd; - zasuti južni del te nepremičnine tako, da vzpostavi prejšnje stanje in uredi „nabrežino“ tako, da jo zatravi in s tem prepreči erozijo zemlje ter tožniku omogoči normalno rabo zadnje vrste na južni strani vinograda.

Ugotovilo je, da toženec ni odrezal brežine, ki je del tožnikove parcele, in tožniku ni onemogočil rabe zadnje vrste vinske trte vinograda.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj ni vpogledalo spisa in sodne poravnave v pravdni zadevi P 225/77, ki je bistvena za razumevanje obravnavane tožbe in se zato izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Tožnik je, kot je razvidno iz njegovih navedb in fotografij, vse do zatrjevanega posega toženca, normalno obdeloval zadnjo vrsto vinograda. Za ugotovitev dejstva, da je obdelava zadnje vrste vinograda onemogočena, je tožnik predlagal ogled na kraju samem in angažiranje izvedenca kmetijske in cestne stroke, ki bi ugotovila, da so tožnikove navedbe resnične in utemeljene. Po ravnanju toženca se zaradi erozije ruši zemlja, saj ni več postavljene „nabrežine“, ki je tožniku omogočala normalno obdelavo zadnje vrste vinograda. S sodno poravnavo v zadevi, opr. št. P 225/77, z dne 4.9.1978, je bilo točno določeno, koliko trt in drugih rastlin mora pravni prednik tožnika odstraniti in je logično sklepanje, da lahko tožnik tisto,kar je ostalo, normalno obdeluje. Treba je upoštevati temeljno načelo Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o prepovedi zlorabe pravic, ki je uzakonjeno v 12. členu, namreč, da je lastnik stvari oziroma imetnik druge stvarne pravice omejen z enakimi pravicami drugih. Lastninsko pravico je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli tega zakona, v skladu z namenom in naravo stvari. V 73. členu SPZ je posebej navedeno, da morajo, zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin, lastniki pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in si ne povzročajo škode. Lastninsko pravico morajo izvrševati pošteno, v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnike nepremičnin. SPZ v 76. členu govori tudi o vzdrževalnih delih. Brez betonskega zidu meja med višjim in nižjim zemljiščem ne more biti pravokotna. Zaradi toženčevega posega je tožnikova nepremičnina izgubila svojo trdnost, stabilnost in oporo, kar je v nasprotju s 85. členom SPZ. Iz fotografije štev. 4 je viden posnetek toženčevega posega, iz ostalih fotografij pa tudi bližinski detajli nezakonitega dejanja toženca.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da predstavljajo materialnopravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljnjem besedili SPZ). Dejstva, ki jih je navajala tožeča stranka, in vsebina pravnega varstva, ki ga uveljavlja s tožbenim zahtevkom, narekujejo upoštevanje določbe 99. člena SPZ, po kateri ima lastnik zoper tistega, ki ga protipravno vznemirja, pravico zahtevati, da vznemirjanje preneha in mu prepovedati bodoče vznemirjanje. V primeru, če je bila s protipravnim vznemirjanjem povzročena škoda, pa ima lastnik pravico zahtevati tudi njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Sodišče prve stopnje je uveljavljani tožbeni zahtevek presojalo po določbi 164. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja oblike povrnitve premoženjske škode, vendar je ugotovilo tudi vsa pravno odločilna dejstva, katerih ugotovitev narekuje citirana določba 99. člena SPZ o negatorni tožbi.

Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem toženca kot stranke in prič F. A. ter F. N. ugotovilo, da je toženec avgusta 2005 odstranil material, ki se je vsul z višje ležeče brežine na pot, in nato pot ponovno posul s peskom. Nadalje je ugotovilo, da sta tako brežina kot pot v lasti toženca, in da toženec z zatrjevanim posegom v tožnikovo zemljišče ni posegel, ter da tožnik še vedno lahko obdeluje zadnjo vrsto vinske trte v vinogradu, ter da od posega v letu 2005 do sedaj (torej do zaključka glavne obravnave v aprilu 2009) ni prišlo do nadaljnjega posipanja zemlje in zato tega tudi v bodoče ni mogoče pričakovati. Ugotovljena dejstva, ki jim pritožba ne nasprotuje, ne omogočajo varstva tožnikove lastninske pravice po 99. členu SPZ. Z zatrjevanim ravnanjem v avgustu 2005 toženec v tožnikovo nepremičnino ni posegel in zato ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 99. člena SPZ za zaščito pred vznemirjanjem in tudi ne pogoj za odškodninski zahtevek po 2. odstavku 99. člena SPZ. Izpodbijana zavrnilna odločitev ni v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic, ki jo SPZ v 12. členu določa kot temeljno načelo in velja tudi za lastnike sosednjih oziroma prostorsko povezanih zemljišč (73. člen SPZ). Prepoved zlorabe pravic velja za lastnike vseh prostorsko povezanih zemljišč, sodnega varstva pa je deležen le tisti lastnik, ki je zaradi protipravnega delovanja lastnika drugega zemljišča prikrajšan pri izvajanju lastninskih upravičenj. SPZ v 85. členu uzakonja tudi prepoved poglabljanja nepremičnine vendar le v primeru, če je zaradi teh posegov sosednja nepremičnina izgubila trdnost, stabilnost ali oporo oziroma če ji taka nevarnost grozi. Obravnavana tožba je bila vložena po zatrjevanem posegu toženca v avgustu 2005. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da od vložitve tožbe v letu 2005 do izdaje sodbe, do nadaljnjega posipanja terena ni prišlo in je zato materialnopravno pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, tudi ob upoštevanju določbe 85. člena SPZ. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo in da je zavrnilna odločitev materialnopravno napačna, ni utemeljen. Kot je bilo že omenjeno, pritožba ne pove, katero odločilno dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo napačno, in tudi ne katerega dejstva ni ugotovilo, pa bi ga moralo. Pojasnjeno je bilo tudi, da je sodišče prve stopnje napačno citiralo materialnopravno določbo, po kateri je treba presojati utemeljenost tožbenega zahtevka, vendar pa je zavrnilna odločitev pravilna tudi ob upoštevanju določbe 99. člena SPZ, po kateri je treba sporno razmerje obravnavati.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni vpogledalo sodne poravnave, sklenjene v drugi pravdni zadevi in zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo. Vsa dejstva, ki so v obravnavani zadevi odločilnega pomena, je sodišče prve stopnje ugotovilo z izvedbo dokaza z zaslišanjem strank, prič in listinskih dokazov. Vprašanje ali je pravna prednica tožnika izpolnila obveznost iz sklenjene poravnave, in dejstvo, da je pravni prednik toženca na parceli, nastali po sklenitvi poravnave, napravil pot in uredil brežino, v obravnavani pravdni zadevi ni bilo sporno in tudi ne odločilno za presojo utemeljenosti uveljavljanega tožbenega zahtevka. Iz obrazložitve sodbe o tem, katere dokaze je dovolilo izhaja logičen sklep, da ostale predlagane dokaze sodišče šteje za neodločilne kar zadostuje za utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga. Pritožba tudi ne pojasni, katera odločilna dejstva bi sodišče prve stopnje ugotovilo s predlaganim ogledom in angažiranjem izvedencev kmetijske in cestne stroke. Sodišče predlagane dokaze izvaja za ugotovitev dejstev, ki jih je treba ugotoviti glede na uporabljeno materialno pravo. Presoja ali so navedbe strank, torej tudi tožnika, resnične in utemeljene je pridržana sodišču. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo katere od po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Kadar sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora, na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP, sama nositi nastale ji pritožbene stroške. Izrek je zajet v odločbi o zavrnitvi pritožbe.