Jedro

Tožnica je tožbo umaknila več kot osem mesecev po tem, ko je bila seznanjena s priznanjem njene terjatve v stečajnem postopku, v času od priznanja terjatve do umika tožbe pa so toženki nastali stroški z odgovorom na tožbo, ki ne bi nastali, če bi tožnica tožbo umaknila takoj, torej v nekem razmeroma kratkem roku po priznanju njene terjatve. Tako ni mogoče šteti, da je izpolnila pogoj takojšnjega umika, kot ga zahteva 158. člen ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) spremeni, tako da mora tožnica toženki plačati njene pravdne stroške v višini 1144,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne do plačila.

II. Tožnica naj toženki plača tudi stroške pritožbenega postopka v višini 122,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka) ter odločilo, da toženka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka).

2. Tožena stranka se zoper II. točko sklepa pritožuje, predlaga spremembo tega dela tako, da se tožnici naloži povrnitev njenih stroškov postopka, tudi pritožbenih, ki jih opredeljuje. Tožnica je namreč tožbo umaknila šele devet mesecev po dnevu, ko je bila obveščena o priznanju terjatev in ne takoj, kot to predvideva 158. čl. ZPP. S tem ravnanjem so njej nastali stroški, ker se je bila primorana spustiti v pravdo, in sicer odgovoriti na tožbo. Poleg tega pritožnica navaja, da tožnici v stečajnem postopku terjatev ni bila priznana v celoti, temveč zgolj za plačilo 620.000,00 EUR, zato bi bila v vsakem primeru upravičena vsaj do sorazmernega povračila stroškov.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je šlo za priznanje terjatve in ne njeno izpolnitev, zato ni pravilno stališče pritožbe, da bi morala ravnati skladno s 158. čl. ZPP. Poudarja, da je tožbo umaknila preden je prejela toženkin odgovor na tožbo, postopek pa je bil predhodno tudi prekinjen, zato ni mogla vedeti, da toženka odgovora na tožbo še ni vložila. Zanika trditve, da s tožbo ni v celoti uspela, saj je bilo upoštevano stanje drugačno v času vložitve tožbe, kot po uvedbi stečajnega postopka. Podredno navaja, da z delom tožbenega zahtevka, s katerim v stečajnem postopku ni uspela, niso nastali posebni stroški.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da je v primeru, ko pride do umika tožbe zaradi priznanja terjatve v stečajnem postopku to slednje mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku oz. izpolnitvijo zahtevka(1). Vendar je nato napačno zaključilo, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju mogoče uporabiti izjemo od pravila, da je tožeča stranka, ki je umaknila tožbo, dolžna nositi breme pravdnih stroškov, ker je umik tožbe posledica takojšnje izpolnitve tožbenega zahtevka s strani toženke. Napaka je v oceni, da je bil umik takojšen.

6. Skladno s 158. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V konkretnem primeru je bil tožnici s sklepom o preizkusu terjatev v stečajnem postopku 9. 7. 2015 Okrožnega sodišča v Ljubljani (St .../2014) priznan večji del terjatve, ki jo je zahtevala s tožbo (priznana ji je bila navadna terjatev za plačilo denarnega zneska 620.000,00 EUR). Tožnica je tožbo umaknila 24. 3. 2016, to je več kot osem mesecev po tem, ko je bila seznanjena s priznanjem njene terjatve v stečajnem postopku, v času od priznanja terjatve do umika tožbe pa so toženki nastali stroški z odgovorom na tožbo, ki ne bi nastali, če bi tožnica tožbo umaknila takoj, torej v nekem razmeroma kratkem roku po priznanju njene terjatve. Tako ni mogoče šteti, da je izpolnila pogoj takojšnjega umika, kot ga zahteva 158. čl. ZPP(2). Toženka je zato upravičena do povračila stroškov postopka, ki so ji nastali zaradi „zamude“ z umikom tožbe (156. čl. ZPP)(3).

7. Navedbe tožnice, da ni mogla vedeti, da toženka še ni odgovorila na tožbo, ker je bil postopek prekinjen, ter da je podala vlogo za umik tožbe preden je prejela odgovor toženke, so nerelevantne. Ključen je namreč trenutek, ko je tožnica izvedela, da ji je bila terjatev priznana v stečajnem postopku. Kljub prekinitvi postopka bi tožbo lahko umaknila, prav tako pa ni imela razloga dvomiti v to, da bo toženka na tožbo odgovorila, če je bila k temu pozvana.

8. Pritožbi je zato treba ugoditi in II. točko sklepa spremeniti (3. tč. 365. čl. ZPP) tako, da je tožnica dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v zvezi z odgovorom na tožbo, in sicer v višini 1144,36 EUR: stroške odgovora na tožbo po tar. št. 19/1 veljavne Odvetniške tarife (OT) v višini 918,00 EUR (maksimalna vrednost storitve v pravdnem postopku znaša 2000 točk), administrativne stroške po 11. čl. OT v višini 20 EUR in DDV v višini 206,36 EUR. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji mora tožnica povrniti tudi njene pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi z 154. čl. ZPP): 100 točk po tar. št. 21 veljavne Odvetniške tarife kar skladno z vrednostjo točke 0,459 EUR znaša 45,90 EUR, DDV v višini 10,10 EUR in sodno takso za pritožbo v višini 66,00 EUR po tar. št. 3009 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), skupaj 122,00 EUR.

9. Priznane stroške mora tožnica plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Op. št. (1): Prim. odločbe tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1011/2013, I Cp 2796/2015, I Cpg 1523/2014, I Cp 1011/2013 in I Cpg 1515/2013. Op. št. (2): Prim. sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cpg 909/2012. Op. št. (3): Glej N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, 2006 str. 41 in 46 ter sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cpg 76/2010.