Jedro

Imetnik, na katerega je bila prenesena materialna avtorska pravica, ne more brez dovoljenja avtorja te pravice prenesti naprej na tretje osebe, če ni s pogodbo določeno drugače (prvi odstavek 78. člena ZASP). Pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice, morajo biti sklenjeni v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Ob kršitvi te določbe se sporne ali nejasne določbe posla razlagajo v korist avtorja (načelo in dubio pro auctore, 80. člen ZASP). Res je, da dogovor z dne 8.5.2001, ki sta ga nižji sodišči pravilno opredelili kot avtorsko pogodbo, ne vsebuje pisne določbe o tem, katere materialne avtorske pravice tožnik prenaša na prvega toženca. Vendar pa je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 80. člena ZASP, ko je v skladu s teorijo o pogodbenemu namenu prenosa (nem. Zweckubertragungstheorie) zaključilo, da so bile na toženca prenesene le tiste posamične materialne avtorske pravice, ki so bile nujno potrebne za dosego namena naročenega dela (torej za uporabo glasbenih oprem v radijskih in televizijskih reklamah).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da sta toženca s produkcijo in javnim priobčevanjem reklamnega filma za vzmetnice ... kršila njegovo avtorsko pravico, da se jima prepoveduje vsaka uporaba njegove avtorske glasbe, ki je uporabljena v reklamnem filmu za vzmetnice ... in vsako javno priobčevanje reklamnega filma za vzmetnice ..., ter da sta mu toženca dolžna zaradi kršitve njegovih avtorskih pravic nerazdelno plačati civilno kazen v znesku 7.138.360,50 SIT s pripadajočimi obrestmi. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka glede drugega toženca spremenilo tako, da mu je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške v višini 477.996,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. V ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da je drugemu tožencu izrecno prepovedal objavljanje spornega reklamnega filma, ta pa je z njim kljub temu nadaljeval, in tako zavestno kršil izrecno prepoved, kar dodatno utemeljuje plačilo civilne kazni. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo le s prenosom materialnih avtorskih pravic, dejstva prej omenjene izrecne prepovedi, ki je ključno pri odločanju o utemeljenosti civilne kazni, pa ni niti omenilo. Sodbe sodišča prve stopnje tako v tem delu ni mogoče preizkusiti, do navedenega pa se tudi ni opredelilo pritožbeno sodišče. Revident nadalje opozarja, da sodišče druge stopnje ne ločuje med naslednjimi avtorskopravnimi kategorijami: jingle, glasbena oprema in avtorsko glasbeno delo. Tožnikova zaveza po solucijskem dogovoru je bila izdelati 20 glasbenih oprem, torej samostojnih avtorskih del (jinglov) v smislu produkcije, ne pa v smislu izdelave 20 avtorskih skladb. Svojo obveznost po solucijskem dogovoru je presegel tako po kvantiteti, kot po kvaliteti. Razlika v dolžini jinglov je za presojo kršitve njegove avtorske pravice bistvena, upoštevati pa bi bilo treba tudi njegovo reakcijo, po tem, ko je izvedel, da se reklamni film javno priobčuje. Ker tožnikova avtorska glasba, uporabljena v reklamnem filmu ..., v ničemer ne ustreza kriterijem iz dogovora z dne 8. 5. 2001, le tega ni mogoče šteti za avtorsko pogodbo v smislu prvega odstavka 80. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. list RS, št. 21/95 in nasl., v nadaljevanju ZASP). Poudarja tudi, da bi sta nižji sodišči napačno uporabili določbi prvega odstavka 21. člena ZASP in drugega odstavka 80. člena ZASP.

Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (prvi odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta se tožnik in prvi toženec dne 8. 5. 2001 dogovorila, da bo tožnik preostanek svojega dolga do prvega toženca izpolnil tako, da bo zanj izdelal dvajset glasbenih oprem (jinglov) za televizijske in radijske reklame v dolžini deset sekund do dveh minut, pri čemer bo glede roka izdelave in vrste glasbe upošteval želje naročnika, vsakič na podlagi konkretnega dogovora. Tožnik je dne 5. 6. 2002 predstavniku prvega toženca J. P. poslal elektronsko sporočilo, v katerem je pod 29 zaporednimi številkami navedel izdelane in izročene glasbene opreme ter njihovo trajanje. Med njimi so bile tudi sporne glasbene podlage, uporabljene v reklamnem filmu za vzmetnice ... Tožnik, prvi toženec in J. P. so se nato dogovorili, da devetindvajset posnetkov iz elektronska sporočila z dne 5. 6. 2002 ustreza dvajsetim glasbenim opremam (jinglom) v skladu z dogovorom z dne 8. 5. 2001, zato je prvi toženec tožniku dne 1. 7. 2002 izdal potrdilo o poravnanih obveznostih. Revizijske navedbe, ki takšne ugotovitve kakorkoli obhajajo, jih relativizirajo ali jim izrecno nasprotujejo, glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne morejo biti upoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo.

Vsebino premoženjske komponente enovite avtorske pravice, ki jo tvorijo izključna premoženjska upravičenja avtorja ali materialne avtorske pravice opredeljuje 21. člen ZASP. Ta določa, da materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela. Monopolni položaj avtorja nad izkoriščanjem svojega dela potrjuje tudi določba drugega odstavka tega člena, da je izkoriščanje dela dopustno samo, če je avtor prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico. Imetnik, na katerega je bila prenesena materialna avtorska pravica, ne more brez dovoljenja avtorja te pravice prenesti naprej na tretje osebe, če ni s pogodbo določeno drugače (prvi odstavek 78. člena ZASP). Pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice, morajo biti sklenjeni v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Ob kršitvi te določbe se sporne ali nejasne določbe posla razlagajo v korist avtorja (načelo in dubio pro auctore, 80. člen ZASP). Res je, da dogovor z dne 8.5.2001, ki sta ga nižji sodišči pravilno opredelili kot avtorsko pogodbo, ne vsebuje pisne določbe o tem, katere materialne avtorske pravice tožnik prenaša na prvega toženca. Vendar pa je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 80. člena ZASP, ko je v skladu s teorijo o pogodbenemu namenu prenosa (nem. Zweckubertragungstheorie) zaključilo, da so bile na toženca prenesene le tiste posamične materialne avtorske pravice, ki so bile nujno potrebne za dosego namena naročenega dela (torej za uporabo glasbenih oprem v radijskih in televizijskih reklamah), dogovorjen pa je bil tudi nadaljnji prenos materialnih avtorskih pravic na konkretnega naročnika. Ker je bilo torej ugotovljeno, da so bile na toženca prenesene ustrezne materialne avtorske pravice, je pravilen zaključek nižjih sodišč tudi glede uporabe 21. člena ZASP. Neutemeljen je revizijski očitek, da nižji sodišči ne ločujeta med naslednjimi avtorskopravnimi kategorijami: jingle, glasbena oprema in avtorsko glasbeno delo. Prva dva namreč nista avtorskopravna instituta, saj ZASP opredeljuje le pojem avtorskega dela. Tožnikova obveznost pa je bila izdelati dvajset glasbenih oprem (jinglov) za televizijske in radijske reklame v dolžini deset sekund do dveh minut, da gre za avtorsko delo tožnika pa med pravdnimi strankami ni bilo sporno.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Nižji sodišči sta pojasnili, zakaj tožnikov tožbeni zahtevek glede plačila civilne kazni do drugega toženca ni utemeljen (ker se je tožnik strinjal z nadaljnjim prenosom materialnih avtorskih pravic glede glasbe, uporabljene v posamezni reklami, na vsakokratnega naročnika te reklame (torej tudi na drugega toženca) in je tako drugi toženec upravičeno javno prikazoval reklamni film ...). Morebitno dejstvo, da naj bi tožnik drugemu tožencu nadaljevanje objavljenega spornega reklamnega filma prepovedal glede na ugotovljeno dejansko stanje ne more biti odločilno. Upravičenec (avtor) namreč lahko zahteva plačilo civilne kazni le takrat, ko je bila njegova avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti (168. člen ZASP). Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi priglašene revizijske stroške.