Jedro

Ker se za skrbnika denacionaliziranega premoženja ne zahteva posebne strokovne usposobljenosti, od njega ni mogoče pričakovati, da bo razrešil zahtevno strokovno vprašanje določitve dedičev in premoženje ali njegove plodove (najemnino) delil pred sodno odločitvijo o dedičih. Od njega je mogoče zahtevati ravnanje dobrega gospodarja, ne pa skrbnosti dobrega strokovnjaka.

Skrbnik za poseben primer, ki mu je bila poverjena skrb za premoženje pokojnega upravičenca, je dolžan svoje dolžnosti opravljati do pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se ta točka glasi: „Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da se ta točka glasi: „Toženki sta v roku 15. dni nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.985,22 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki dolžni solidarno plačati vsaki od tožnic glavnico 7.650,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2004 dalje ter sedemnajst glavnic po 56,89 EUR, eno v višini 76,33 EUR in dvaindvajset glavnic po 95,78 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in II. točka izreka). S III. točko izreka je obveznost obeh toženk omejena do vrednosti podedovanega premoženja po pokojnem J. O., kar pa tožeča stranka zahteva več ali drugače, je zavrnjeno. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je prvo tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 2.985,22 EUR, tožeča stranka pa je pravdne stroške dolžna povrniti prvo toženi stranki v višini 1.621,16 EUR.

2. Pritožujeta se tožnici in prva toženka.

3. Tožeča stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe skladno s pritožbenimi argumenti. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne soglaša s stališčem, da J. O. pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju ni bil dolžan deliti pobranih najemnin. Meni, da jih je bil dolžan deliti vse od trenutka, ko jih je prejel. Opozarja, da se dedovanje denacionaliziranega premoženja uvede z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Trenutek uvedbe dedovanja je pomemben zaradi presoje kroga dedičev. Krog dedičev ni bil sporen. Kdo so dediči po Z. O., je bilo ves čas jasno. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-138/99 in odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 529/2009, iz katerih je mogoče povzeti stališče, da je skrbnik, ki je pri opravljanju posla za varovanca prejel denar, le-tega dolžan izročiti varovancu. To je dolžan storiti takoj, saj Vrhovno sodišče zahtevka tožečih strank ni omejilo v obrestnem delu. Za bistveno označuje vprašanje: kdaj je posel, ki ga opravlja skrbnik, zaključen? Ali s prejemom zneska najemnine ali s prenehanjem skrbništva. Meni, da je posel opravljen s trenutkom, ko skrbnik prejme najemnino za obdobje, ki je predmet plačila. Sklicuje se na 108., 498. in 525. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Opredeljuje pojem skrbništva in navaja, da je za varovanca ugodneje, da se pobrani zneski izročijo takoj in ne šele po prenehanju skrbništva; še posebej, ko so varovanci odrasle osebe, ki znajo skrbeti za svoje interese. Do vprašanja interesov varovanca se sodišče ni opredelilo. Podaja izračun terjatve, kakršnega utemeljujejo v pritožbi navedena stališča. Zatrjuje nepravilno oblikovanje izreka v obrestnem delu, ker ni določeno, da obresti tečejo do plačila. Tek zakonskih zamudnih obresti ni določen, ker ni podano časovno obdobje, v katerem obresti tečejo. Ne soglaša z omejitvijo odgovornosti toženk do višine vrednosti podedovanega premoženja. Opozarja, da ta del izreka ni izvršljiv, razen tega toženki sploh nista ugovarjali, da vrednost podedovanega premoženja ne zadošča za poplačilo terjatve. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 329/2005. Prikazuje, da je vrednost zapuščine J. O. bistveno večja od prisojene terjatve.

4. Tudi prva toženka uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje absolutni bistveni kršitvi postopka iz 14. in 8. točke ZPP. Trdi, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni pojasnjeno, na kakšni osnovi je narejen seštevek zapadlih najemnin od 1993 dalje, glede na to, da je bila sodba vložena šele leta 2006. Za nepojasnjeno označuje, katere najemnine in v kakšni višini je sodišče uporabilo za izračun. Opozarja, da ima pobotni ugovor enako pravno naravo kot nasprotna tožba ali tožba, zato bi moralo sodišče ravnati skladno s 108. čl. ZPP in sodbo Ustavnega sodišča U-I 200/09-14. Opozarja, da sta toženi stranki priznali, da je pravni prednik najemnine vlagal v objekt najmanj v višini 15.000,00 EUR za fasado, da sta sami za svoj račun oddajali skupne prostore. Sodbo označuje za nerazumljivo v obrestnem delu, saj so obresti določene od leta 2004 dalje, glavnica pa se priznava od leta 1993 dalje. Za nerazumljivo označuje, da se drugi tožnici priznava enaka terjatev kot prvi tožnici, čeprav je druga tožnica priznala, da je od toženca na račun najemnin prejela 800,00 EUR. Opozarja, da je obveznost povrnitve stroškov tožeče stranke naložena samo prvi toženki in opozarja, da sta v postopek po smrti prejšnjega toženca vstopili obe toženki. Opozarja, da se sodišče ni izreklo o strokovnem članku, ki je povzetek predavanja na sodniški šoli, objavljen pa je bil v Pravosodnem biltenu. Povzema vsebino članka in trdi, da gre za problematiko, ki jo zajema tožba. V članku je zavzeto stališče, da lahko solastniki upravljajo s svojim deležem, na skupnem premoženju, v kolikor je ta delež ločen od ostalih deležev in ne predstavlja več, kot znaša solastnikov delež na celoti. Toženec ni razpolagal z deležem, ki bi bil večji od njegove tretjine, o čemer se sodišče ni izjasnilo. Glede zastaranja meni, da je treba uporabiti določilo 347. čl. OZ, ker je najemnina občasna terjatev ali podredno, vsaj določilo 352. čl. OZ, ki določa triletni zastaralni rok. Opozarja, da sta tožnici navedli, da jima je bilo ves čas znano, da pravni prednik toženk oddaja poslovne prostore. Tega nista izvedeli šele 5 let pred vložitvijo tožbe. Obračunane so najemnine, zapadle od leta 1993 dalje, tožba pa je bila vložena leta 2006. Opozarja na sodbo Ustavnega sodišča U-I-300/04-25 in trdi, da se zamudne obresti od zapadlih občasnih terjatev obračunavajo šele od dneva vložitve tožbe, glede na to, da so terjatve nastale v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih. Opozarja, da je pobotne ugovore podala v več vlogah, med drugim v 12. točki svoje četrte vloge, ko je zaradi opravljenih soboslikarskih del v pobot uveljavljala znesek 109.901,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od 10.3.1999 dalje. Podan je bil tudi pobotni ugovor za fasado ter najemnino, ki sta jo tožnici vsa leta pobirali za svoj račun in to za del nepremičnine, ki presega njuni devetini.

5. Tožeča stranka je na pritožbo prve toženke odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča s to izjemo, da stoji na stališču, da bi morala biti terjatev obrestovana tudi že pred letom 2004. Opozarja, da je na navedbe tožene stranke o vlaganjih 15.038 DEM (in ne EUR) odgovorila v vlogi z dne 27.11.2009, v kateri je opozorila tudi na nesklepčnost pobotnega ugovora. V primeru, ko nasprotna stranka opozori na nesklepčnost ugovora, materialno procesnega vodstva ni potrebno izvajati. Enako velja za terjatev iz naslova oddajanja prostorov. Opozarja, da je bil pravni prednik toženk lastnik tudi drugih prostorov v hiši, zato je bil dolžan plačati več kot solastniki, ki so, vključno s tožnicama, vse tudi poravnali. Prilaga pogodbo o izvajanju gradbeno-obrtniških del pri obnovi fasade in strehe. Opozarja, da je druga tožnica izpovedovala o plačilu 800- EUR, ki ga je prejela od toženke B. S. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi tožeče stranke

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. S pritožbeno trditvijo, da je bil J. O. prejete najemnine dolžan solastnikom izročiti že pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, tožeča stranka nasprotuje odločitvi, da se do pravnomočnosti sklepa o dedovanju izplačane najemnine obrestujejo od dne 30.9.2004 dalje (sklep o dedovanju IV D 183/2003 je postal pravnomočen 29.9.2004), v bodoče prejete najemnine pa od dne, ko jih je J. O. prejel. 8. Pri opredelitvi položaja skrbnika denacionaliziranega premoženja se Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v tretjem odstavku 67. čl. sklicuje na 211. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), torej na splošno določbo, ki ureja skrbništvo za posebne primere. Ker skrbnik nastopa za račun varovancev, je dolžan premoženje skrbno upravljati in vestno skrbeti za pravice in koristi varovanca, kar seveda vključuje tudi izročitev prejete koristi oz. denarja nemudoma.

9. Kljub temu ni mogoče soglašati s pritožbo, da bi J. O. moral prejete najemnine izročati tožnicam sproti (neposredno po prejemu), torej že pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Pritožba pravilno navaja, da denacionalizirano premoženje na dediče preide s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji (2. odstavek 78. čl. ZDen). Dokaj zapleteno vprašanje pa je določitev kroga dedičev, ki pridejo v poštev za dedovanje. Za določitev kroga dedičev je odločilen čas izdaje sklepa o dedovanju (1) (prvi odstavek 78. čl. ZDen), zato je določitev dedičev denacionaliziranega premoženja zahtevno pravno vprašanje. Razen tega je bila razlaga prvega odstavka 78. čl. ZDen celo v strokovni sferi različna in predmet obravnave na Ustavnem sodišču (2). Ker se za skrbnika denacionaliziranega premoženja ne zahteva posebne strokovne usposobljenosti, od njega ni mogoče pričakovati, da bo razrešil zahtevno strokovno vprašanje določitve dedičev in premoženje ali njegove plodove (najemnino) delil pred sodno odločitvijo o dedičih. Od njega je mogoče zahtevati ravnanje dobrega gospodarja, ne pa skrbnosti dobrega strokovnjaka. Nenazadnje se dedič lahko dediščini do konca zapuščinske obravnave odpove.

10. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da je skrbnik za poseben primer, kateremu je bila poverjena skrb za premoženje pokojnega upravičenca, svoje dolžnosti dolžan opravljati do pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Njegov položaj se primerja s položajem, ki ga ima začasni skrbnik zapuščine po 131. čl. Zakona o dedovanju, saj ne skrbi zgolj za začasno upravljanje denacionaliziranega premoženja, ampak tudi zastopa dediče, oz. osebe, ki bodo s sklepom o dedovanju ugotovljene kot dediči. Njegova funkcija preneha, ko postane sklep o dedovanju denacionaliziranega premoženja pravnomočen. Tak položaj mu narekuje skrb za denacionalizirano premoženje v korist vseh dedičev, na katere je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji prešlo premoženje, ne pa njegove delitve pred sodno odločitvijo o dedovanju (3). Pritožba se sklicuje na stališče v zadevi II Ips 529/2009, ki pa zaradi različnosti pravnega položaja ni uporabljivo; predmet obravnave v navedeni zadevi namreč ni bilo skrbništvo denacionaliziranega premoženja.

11. J. O. je bil s sklepom Ministrstva za kulturo z dne 26.9.1994 (dokaz A18) imenovan samo za začasnega skrbnika lokala v pritličju. Z delno odločbo o denacionalizaciji z dne 5.6.2002 (dokaz A17) sta bili za skrbnici deleža V. S. vrnjenega premoženja postavljeni tudi tožnici (6. točka izreka odločbe). Ker pa se vprašanje upravičenosti J. O. za skrbništvo nad prostori prvega nadstropja v tem pravdnem postopku sploh ni pojavilo – tožnici nista zatrjevali, da bi v času, na katerega se zahtevek nanaša, skrbništvo želeli prevzeti – ni razloga za drugačno obravnavanje obveznosti izročitve najemnin, ki jih je J. O. prejemal za prostor v pritličju, od najemnin, ki jih je prejemal za prostore v prvem nadstropju.

12. Tudi pritožbeni očitek o nejasnosti zapisa obrestnega dela odločitve ni utemeljen. Sodišče je za vse glavnice določilo začetek obrestovanja, kar zadošča, saj je z materialnim predpisom določeno, da obresti dolžnik dolguje dokler je s plačilom v zamudi (prvi odstavek 378. čl. OZ). V zamudi je dolžnik do izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 299. čl. OZ), z izpolnitvijo pa obveznost preneha (prvi odstavek 270. čl. OZ).

13. Ker toženki nista uveljavljali omejitve svoje odgovornosti do vrednosti podedovanega premoženja, je sodišče prve stopnje njuno odgovornost neutemeljeno omejilo. Da o dedovanju zapuščine pok. J. O. še ne bi bilo odločeno, torej, da še niso znane vse okoliščine v zvezi z dedovanjem njegove zapuščine, toženki nista zatrjevali in sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo. Razen tega je odločitev, kakršno je sodišče sprejelo, abstraktne narave in ne sodi v izrek sodbe. Zaradi prekoračitve zahtevka je odločitev spremenjena tako, da je izpuščen tisti del izreka, ki obveznost toženk omejuje do višine vrednosti podedovanega premoženja (358. čl. ZPP). V ostalem delu je pritožba kot neutemeljena zavrnjena (353. čl. ZPP).

O pritožbi prvo tožene stranke

14. Pritožba je delno utemeljena.

15. Zavrnitev pobotnega ugovora je sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve utemeljilo z ugotovitvijo, da je pobotni ugovor premalo specificiran in nepojasnjen, dokazi in pojasnila, predvsem o njegovi višini, so predloženi več kot eno leto po zaključku prvega naroka. Pritožbeno sodišče s to ugotovitvijo soglaša. Pobotni ugovor je tožena stranka podala že v 3. točki odgovora na tožbo. Opredelila ga je kot nadomestilo zaradi nemožnosti neuporabe 40,66 m2 prostora, kolikor naj bi ga – glede na kvadraturo stavbe in svoj solastninski delež – še morala imeti v uporabi. Po višini je svoje prikrajšanje ovrednotila na 67.500,00 EUR (135 mesecev po 500 EUR), pri čemer na vsako od tožnic odpade 7.500,00 EUR te vrednosti. V pobot terjatvi vsake od tožnic je bil postavljen zahtevek za plačilo 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve ugovora do plačila. Ker je nesporno, da premoženje ni razdeljeno, bi tovrsten ugovor terjal obsežno argumentacijo, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti pravno podlago za tovrstno zahtevo (odškodnina, verzija …). Ob odsotnosti zatrjevanj, da je toženec skušal uresničiti svojo pravico imeti solastno stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati (v večjem delu, kot jo je uporabljal), se pobotni ugovor izkaže za navrženega in sodišču prve stopnje ni mogoče očitati pomanjkljivega materialno procesnega vodstva. Ker formalnih pomanjkljivosti pobotni ugovor nima, pozivanje na njegovo popravo ni bilo potrebno. V vlogi z dne 20.10.2009 (po zaključku prvega naroka) je tožena stranka postavila v pobot svojo terjatev z navedbo: – da tožnici uporabljata poslovna prostora v I. in IV. nadstropju, za katera bi morali prejemati 1.440,00 in 540,00 EUR najemnine; – da je toženec kot začasni skrbnik v nepremičnino vložil 15.038,00 DEM. Tudi ta skopa opredelitev pobotnega ugovora ne omogoča obravnave, njegovo dopolnjevanje s trditvami in dokazi pa bi bilo v nasprotju z 286. čl. ZPP, ki navajanje dejstev in predlaganje dokazov omejuje na čas do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo.

16. Odločitev, da pravica zahtevati izpolnitev zaradi zastaranja ni prenehala, je sodišče prve stopnje obrazložilo v 26. točki obrazložitve. Terjatev iz obdobja pred 29.9.2004 (pravnomočnost sklepa o dedovanju po pok. V. S.) temelji na materialnopravnih določilih ZZZDR, ki predpisujejo, da mora oseba, ki opravlja skrbništvo, po opravljenem poslu varovancu izročiti vse, kar je prejela iz opravljanja posla. Pravna podlaga terjatve iz obdobja po 29.9.2004 so določila Obligacijskega zakonika o poslovodstvu brez naročila (199. do 206. čl. OZ). Za nobeno od tovrstnih terjatev poseben zastaralni rok ni predpisan, zato je pri presoji zastaranosti terjatve treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok, določen v 347. čl. OZ. Od dne 29.9.2004, ko sta tožnici pridobili pravico terjati izročitev pobranih najemnin, do vložitve tožbe (12.12.2006) se zastaralni rok ni iztekel. 17. Očitek o nerazumljivosti argumentacije o obrestovanju glavnice od leta 2004 dalje ni utemeljen. V 33. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je J. O. prišel v zamudo z izplačilom najemnin s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju (29.9.2004) in začetek obrestovanja določilo z dnem 30.9.2004. Po tem datumu razlogov za zadrževanje dela sredstev, ki jih je z najemninami prejel, ni imel več, zato so glavnice obrestovane od dne, ko je najemnina zapadla v plačilo oz. jo je J. O. prejel. Ker obresti v času veljavnosti 376. čl. OZ (do 22.5.2007) niso dosegle glavnice, je sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 nepotrebno.

18. Očitek o neobrazloženosti prisojenega zneska je navržen. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se je pri ugotavljanju plačane najemnine oprlo na podatke o plačnih najemninah, vsebovanih v tabeli (dokaz A64), priloženi vlogi z dne 14.10.2008 (23. točka obrazložitve sodbe). Verodostojnost v tabeli vsebovanih podatkov je preverilo z zaslišanjem prič, ki so najemnino plačevale in najemnimi pogodbami (24. in 31. točka obrazložitve sodbe).

19. Dejstva, ki naj jih sodišče upošteva pri odločanju, morata stranki zatrjevati. Izpoved stranke manjkajočih trditev ne more nadomestiti. Ker dejstva, da je toženec drugi tožnici plačal 800,00 EUR, ni zatrdila nobena od strank, ga sodišče utemeljeno ni upoštevalo. Tožeča stranka konkretnih trditev o morebitnih plačilih ni podala. Tožena stranka je navajala, da tožnicama na račun iztoževane terjatve ni ničesar plačala, kar sodišče prve stopnje pravilno povzema v 15. točki obrazložitve.

20. Do teoretičnih stališč v strokovnih člankih (tožena stranka je predložila del strokovnega članka, ki obravnava neupravičeno obogatitev – dokaz B 211) se sodišče ni dolžno opredeljevati. Članek se ne izreka o vprašanju, ki ga izpostavlja pritožba - da imajo v primeru, ko ima solastno premoženje samostojne dele, solastniki te dele lahko v izključni uporabi.

21. Pritožbeni očitek nepravilnosti odločitve, da je pravdne stroške dolžna tožeči stranki povrniti le prvo tožena stranka, pa je utemeljen. Nobenega razloga ni za odločitev, da druga toženka ni zavezanka za plačilo stroškov postopka. S 1. odstavkom 161. čl. ZPP je določeno, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih. Ker sta toženki solidarni dolžnici glavne terjatve, pa sta nerazdelno odgovorni tudi za stroške postopka, prisojene nasprotni stranki (tretji odstavek 161. čl. ZPP). V tem obsegu je pritožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugodeno in odločitev o pravdnih stroških tožeče stranke spremenjena (358. čl. ZPP). V ostalem delu je pritožba kot neutemeljena zavrnjena (353. čl. ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

22. Uspeh tožeče stranke s pritožbo je minimalen, saj je v pritožbenem postopku uspela odpraviti zgolj del izreka, ki na višino prisojene terjatve ne vpliva. Ker je povrnitev stroškov pritožbenega postopka pogojena z uspehom pritožbe, le-ta pa je minimalen, tožeča stranka do povrnitve stroškov svoje pritožbe ni upravičena. Njen odgovor na pritožbo tožene stranke k razjasnitvi zadeve ni pripomogel, zato tudi do povrnitve stroškov, ki so ji nastali s sestavo dogovora na pritožbo, ni upravičena. Glede stroškov pritožbenega postopka je zato odločeno, da jih tožeča stranka krije sama (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

(1) Sklep o dedovanju po zapustnici V. S. je zapuščinsko sodišče izdalo dne 18.2.1970 pod opr. št. O 92/70. (2) 20. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B) – Ur. list RS 65/98 je bil razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-138/99-41. (3) To stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v odločbi II Ips 870/2009.