Jedro

Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. čl. ZD). Tožnik mora poleg obstoja zapustnikovega dolga dokazati, da je toženec dedič konkretnega dolžnika. Toženec se lahko svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikov dolg delno razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja. Pri tem ugovoru mora zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Omejitev odgovornosti je v njegovo korist, zato je na njem tudi trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje omejitve. Na tožnikovi strani tega bremena ne more biti, saj omejitev ni določena v njegovo korist, poleg tega pa praviloma ne ve ali pa zelo težko ve, kaj je dedič podedoval in kolikšna je vrednost podedovanega premoženja. Eno od dopolnilnih pravil pri trditvenem in dokaznem bremenu je tudi upoštevanje okoliščine, kdo ima lažji dostop do vednosti o dejstvih in do dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika dela tožbenega zahtevka v delu postopek ustavilo, z izpodbijano sodbo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi napačnega stališča, da ni dokazala, da višina aktivnega premoženja po zapustniku pok. R.P. zadošča za pokritje dolgov tožene stranke do tožeče. Takšno stališče sodišča je nepravilno, predvsem pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V dokaznem postopku je navajala, da predstavlja aktivno vrednost premoženja tožene stranke nepremičnina vpisana pri vl. št. k.o. .... Gre za relativno novo poslovno stavbo, katere lastnik je postala tožena stranka na podlagi sklepa o dedovanju. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo zgolj na navedbe sklepa o dedovanju, pri čemer je brez obrazložitve ugotovilo, da tudi to premoženje ne dosega vrednosti terjatev. Takšno stališče ne more vzdržati resne pravne presoje, saj ni podkrepljeno z nobenimi pravno relevantnimi podatki. Če je tožena stranka navajala (ne da bi zato predložila kakršne koli dokaze), da premoženje pok. R.P. ne dosega vrednosti terjatev, tožeča pa temu nasprotno, bi bilo dolžno sodišče na podlagi obstoječega dokaznega postopka objektivno presojati navedbe in dokaze obeh pravdnih strank. Poleg tega je tožeča stranka izrecno dokazovala, da so v teku pravdni postopki, v katerih je pok. R.P. kot upnik uveljavljal določene terjatve, ki prav tako finančno presegajo višino vtoževanega zneska in ki jih je sodišče nerazumljivo prezrlo, kljub temu da je ugotovilo, da se stečajni postopki, ki so bili uvedeni, niso končali s stečajem in izbrisom iz registra, temveč so še vedno živi in kot takšni še vedno predstavljajo pravno možnost, da se premoženje tožene stranke poveča. Glede na to je sodišče prve stopnje preuranjeno, predvsem pa brez trdne pravne utemeljitve tožbeni zahtevek zavrnilo, pred tem pa ugotovitveni postopek pomanjkljivo oziroma nezadostno izpeljalo, zaradi česar je tako dejansko kot pravno stanje ostalo nerazčiščeno. Tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka marca 2005 vložila tožbo zaradi vračila 41.729,26 EUR s pp ( prej 10.000.000,00 SIT) zoper dediče po pokojnem R. P., s katerim je dne 30.3.2000 sklenila posojilno pogodbo. V trenutku vložitve tožbe dediči po zapustniku še niso bili znani. Po pozivu sodišča prve stopnje pa je tožeča stranka tožbo popravila oziroma dopolnila tako, da je kot toženo stranko navedla Republiko Slovenijo, ki ji je bila zaradi odpovedi vseh dedičev, poklicanih k dedovanju, v skladu z določilom 219. člena Zakona o dedovanju s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I D 611/2004 z dne 19.4.2005 dediščina izročena. Z navedenim sklepom o dedovanju je zapuščinsko sodišče v točki I. ugotovilo, da zapuščina obsega vlož. št. 11. k.o. ..., ki je obremenjena s prepovedjo obremenitve in odtujitve in hipotekami ter da je bil pokojni lastnik treh firm, in sicer podjetij Bo., Bi. in G. L. ter ugotovilo, da je celotna zapuščina vredna okoli 20 mio SIT, pri čemer znašajo dolgovi oziroma bremena zapuščine nekajkratno vrednost zapuščine, tako da čiste zapuščine ni. V točki II. navedenega sklepa pa je tožnika kot enega izmed upnikov zaradi uveljavljanja svoje terjatve napotilo na pravdo.

V času, ko je tožnik (upnik zapustnika) navedeno tožbo vložil, je veljal Zakon o dedovanju (ZD), ki stečaja zapuščine ni urejal. Določbe o stečaju zapuščine vsebuje Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ( ZFPPPIPP), ki je začel veljati 15. januarja 2008, uporablja pa se od 1. oktobra 2008. Glede na to, da ZD vrstnega reda poplačila dolgov zapuščine posebej ne ureja, prav tako ne ureja morebitnega stečaja zapuščine, se uporabljajo splošna civilnopravna pravila. Z drugimi besedami to pomeni, da velja načelo, da je v obravnavanem primeru država dolžna vračati zapustnikove dolgove upnikom vsakega v celoti, po načelu prior tempore potior iure. Seveda je ta dolžnost le dotlej, dokler ti ne dosežejo višine vrednosti zapuščine, razen če država prejme več terjatev sočasno, ko bo obveljalo načelo proporcionalnosti. Za preostale dolgove, ki presegajo to vrednost, država ne odgovarja (glej: Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič, Zapuščina brez dedičev, Pravna Praksa, številka 24, stran 16 ter Karel Zupančič, Dedno pravo, založba Uradni list RS, 2009, stran 239, tč.461) Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku uporabilo določilo prvega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju (ZD). Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka dedič. Pri prehodu zapuščine brez dedičev v lastnino RS gre namreč za poseben način derivativne pridobitve lastnine in za univerzalno pravno nasledstvo, zaradi česar je ugovor pasivne legitimacije tožene stranke pravilno zavrnilo. Nepravilno pa je uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), kar pritožnik utemeljeno graja. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da se obseg odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove presoja po vrednosti podedovanega premoženja, ki jo je imelo v času zapustnikove smrti ( glej judikat: sklep II Ips 365/2005), nato pa je zaradi nepravilne uporabe pravila o trditvenem in dokaznem bremenu sprejelo zaključek, da glede pokritosti zapustnikove terjatve z višino podedovanega premoženja, tožeča stranka ni podala ustreznih trditev, čeprav je dokazno breme na njej. Tako je zahtevek tožnika zavrnilo zato, ker ni dokazal, da višina vrednosti podedovanega premoženja zadošča za pokritje dolga po posojilni pogodbi, kar pritožnik utemeljeno graja. Zakon o dedovanju (ZD) v prvem odstavku 142. člena namreč določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Iz tega materialno pravnega pravila izhaja, da mora tožnik poleg obstoja zapustnikovega dolga dokazati, da je toženec dedič konkretnega dolžnika. Toženec pa se lahko svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikov dolg delno razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja. Pri tem ugovoru mora zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Omejitev odgovornosti je v njegovo korist, zato je na njem tudi trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje omejitve. Na tožnikovi strani tega bremena ne more biti, saj omejitev ni določena v njegovo korist, poleg tega pa praviloma ne ve ali pa zelo težko ve, kaj je dedič podedoval in kolikšna je vrednost podedovanega premoženja. Eno od dopolnilnih pravil pri trditvenem in dokaznem bremenu je tudi upoštevanje okoliščine, kdo ima lažji dostop do vednosti o dejstvih in do dokazov (tako tudi v Komentarju ZPP, GV Založba 2005, prva knjiga strani 343 do 356).

Zaradi napačne uporabe materialnega prava (124. člen ZD in 7. in 212. člen ZPP) je ostalo posledično tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, na kar pritožnik utemeljeno opozarja, zaradi česar je bilo potrebno v skladu z določilom 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odgovornost toženke za dolg tožnika presojati z vidika pravila o dokaznem bremenu, ki ima svojo materialnopravno podlago v določbi prvega odstavka 142. člena ZD in nalaga dolžnost trditvenega in dokaznega bremena o obsegu premoženja, ki ga je podedovala in o njegovi vrednosti, toženki. Zato bo potrebno v novem sojenju tudi oceniti, kakšna je vsebina pravočasnih navedb in ugovorov pravdnih strank in seveda, kakšne dokaze sta pravdni stranki v dokaz utemeljenosti svojih navedb predlagali.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo ( 3. odstavek 165. člena ZPP).