Jedro

V primeru, če bi bili obremenilni dokazi v primerjavi z razbremenilnimi res tako neprepričljivi, da bi bilo že na prvi pogled jasno, da ni podan utemeljen sum, bi lahko sodišče zavrnilo prošnjo za izročitev.

Izrek

Zahteva zagovornikov obd. S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je naveden v uvodu te sodbe, je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev obd. S.B. Zvezni Republiki Nemčiji zaradi izvedbe kazenskega postopka za hudo kaznivo dejanje povzročitve požara v sostorilstvu po par. 306 št. 2 v zvezi z 2. odstavkom 25. par. Kazenskega zakonika ZR Nemčije. Pritožbo zagovornikov zoper ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep so zagovorniki obdolženca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljajo kršitev 7. točke 522. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) češ da ni dokazov, da bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. V prošnji za izročitev se trdi, da je kaznivo dejanje storil v sostorilstvu z bratom R.B., iz potrdila bratove delodajalke pa izhaja, da je bil ta v času storitve kaznivega dejanja na delovnem mestu v K in torej ni mogel biti sostorilec. Zmotno naj bi bilo tudi stališče pritožbenega sodišča, da se v tej fazi postopka za izročitev, sodišče ne more spuščati v oceno verodostojnosti in zanesljivosti dokazov. Trdijo, da obdolženec ni storil očitanega mu kaznivega dejanja in predlagajo, da se izpodbijani sklep razveljavi in o zadevi ponovno odloči. Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva ni utemeljena, ker je vložena zaradi dejanskih vprašanj, iz tega razloga pa je ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Točno je, da je med drugimi pogoji za izročitev v 7. točki 522. člena ZKP določeno, da mora biti za izročitev tujca drugi državi tudi dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je storil kaznivo dejanje, za katero se zahteva izročitev. Sodišči prve in druge stopnje sta v izpodbijanih sklepih ugotovili, da taki dokazi obstajajo. Prošnja za izročitev se sklicuje na priloženi zaporni nalog Občinskega sodišča v Mnstru z dne.... V nalogu se navaja, da je I.H. kot verodostojna priča izjavila, da sta ji obdolženec in njegov brat podrobno opisala način storitve kaznivega dejanja in motive za storitev. Opisani način storitve se sklada z ugotovitvami policije, ki je raziskovala požar in ustreznega izvedenca. Na podlagi teh dokazov sta sodišči ocenili, da obstaja dovolj dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, zaradi katerega se prosi njegova izročitev.

Stališče pritožbenega sodišča, da v postopku za izročitev sodišče ne more ocenjevati verodostojnosti dokazov, je pravilno. Samo v primeru, če bi bili obremenilni dokazi v primerjavi z razbremenilnimi res tako neprepričljivi, da bi bilo že na prvi pogled jasno, da ni podan utemeljen sum, bi lahko sodišče zavrnilo prošnjo za izročitev, vendar pa v obravnavanem primeru sodišči nista ugotovili takega stanja, zato ne gre za kršitev 7. točke 522. člena ZKP.

Sicer pa je ocena dokazanosti utemeljenega suma vprašanje dejanskega stanja, ki ga vrhovno sodišče pri odločanju o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ne more upoštevati.