Jedro

V primeru, da je bilo delavčevo delovno mesto ukinjeno, lahko od takrat naprej uveljavlja le plačilo nadomestila plače po obračunski osnovi drugih ustreznih del, ne pa več od obračunske osnove ukinjenega delovnega mesta.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah 2., 3., 4., 5., 6., in 8. izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 2.7.1993 in 19.7.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožnice in istočasno ugotovilo, da je tožnica še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami in dolžnostmi, tako da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od 26.11.1993 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, hkrati pa ji za čas čakanja na delo v letu 1993 izplačati razliko med izplačanim nadomestilom plače za čas čakanja na delo in polno plačo, za čas od 27.11.1993 do 25.1.1994 ji je dolžna izplačati polno nadomestilo plače, za čas od 26.1.1994 do 7.11.1995 pa razliko med plačo, ki jo je prejela pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki po obračunski osnovi delovnega mesta vodja gospodarsko računovodskega sektorja, od 7.11.1995 dalje pa razliko med plačo pri drugem delodajalcu in plačo, kot bi ji šla glede na ustrezno delovno mesto pri toženi stranki, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih neto zneskov, poleg tega pa je tožnici prisodilo tudi 82.314,30 SIT stroškov postopka. Pri tem je sodišče ugotavljalo, da sporna sklepa o prenehanju delovnega razmerja nista imela zakonite podlage, saj tožnica ni podala veljavne izjave o odpovedi delovnega razmerja ali sporazumnem prenehanju le tega, niti ni bila zakonito opredeljena za trajno presežno delavko zaradi ukinitve njenega delovnega mesta, ki je bilo tudi sicer ukinjeno šele kasneje, to je 6.9.1993. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati tožničino izjavo, da soglaša s prenehanjem delovnega razmerja, do ukinitve tožničinega delovnega mesta se sodišče pri svoji odločitvi v bistvu ni opredelilo, poleg tega pa graja prisojo zakonitih zamudnih obresti od 12. dne v mesecu dalje in dejstvo, da se pri svoji odločitvi sodišče ni opredelilo do njenega predloga, naj se upošteva, da je tožnica že prejela izplačano odpravnino.

Pritožba je delo utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da ustna izjava tožnice na sestanku vodstva tožene stranke dne 11.6.1993, da soglaša s trajnim viškom, ne more biti veljavna podlaga za izdajo spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja niti v smislu zakonite opredelitve tožnice za trajni presežek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja, niti v smislu izjave o prenehanju delovnega razmerja po IX. poglavju tožničine individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 11.11.1991. V postopku prenehanja delovnega razmerja je pravno upoštevana le lastnoročno podpisana izjava o prenehanju delovnega razmerja v smislu določb 1. in 2. tč. 1. odst. 100. člena ZDR, z vidika presoje spornih sklepov v smislu reševanja trajnega presežka pa je prvostopno sodišče pravilno opozorilo, da predhodno program reševanja trajnega presežka v smislu določb 35. člena ZDR ni bil sprejet, v okviru tega pa tožena stranka tudi ni izkazala, da bi preverila možne ukrepe za preprečitev prenehanja delovnega razmerja tožnice v posledici ukinitve njenega delovnega mesta v smislu določb 36. a člena ZDR, brez tega pa sklep o prenehanju delovnega razmerja delavca v posledici trajnega presežka ne more biti zakonit. Zato je pritožbeno sodišče glede razveljavitve spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja potrdilo izpodbijano sodbo in pritožbo v tej zvezi kot neutemeljeno zavrnilo.

Pravilno pa pritožba opozarja, da prvostopno sodišče pri odločanju o tožničinem denarnem zahtevku ni upoštevalo, da je bilo tožničino delovno mesto vodje gospodarsko računskega sektorja že dne 6.9.1993 ukinjeno, hkrati pa je v tem delu prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP tudi s tem, ko je najprej ugotovilo, da ima tožnica v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki vseskozi vse pravice iz delovnega razmerja, v 6. tč. izreka pa ji po tem iz naslova plačila razlike plače ob ugotovitvi, da je tožnica od 26.1.1994 dalje zaposlena drugje, prisoja le razliko med plačo pri drugem delodajalcu in plačo, kot bi ji šla pri toženi stranki. Ob taki vsebini 6. tč. izreka in ob dejstvu, da se je tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu seveda ne gre za vse pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Zato je bilo potrebno v tem delu v skladu s 1. odst. 369. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče, glede zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu, v okviru pristojnosti iz 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) ugotoviti, katere pravice iz delovnega razmerja so sploh lahko predmet tega sodnega spora in glede na to pozvati tožnico, da ustrezno opredeli svoj denarni zahtevek. Pri odločanju o tožničinem denarnem zahtevku sodišče ne bo moglo mimo dejstva, da naj bi bilo dne 6.9.1993 pri toženi stranki tožničino bivše delovno mesto ukinjeno. Ob takih pogojih tožnica od ukinitve njenega delovnega mesta dalje po mnenju pritožbenega sodišča ne bo mogla uspešno uveljavljati plačila nadomestila plače po obračunski osnovi tega delovnega mesta, temveč le po obračunski osnovi drugih ustreznih del. V kolikor bo tožnica ustrezno opredelila svoj denarni zahtevek tudi po višini, bo lahko tožena stranka formalno uveljavljala v pobot tudi tožnici izplačano odpravnino, oz. se sodišče odločitvi o tovrstnem pobotnem ugovoru, v kolikor bo ustrezno oblikovan, ne bo moglo izogniti (3. odst. 338. člena ZPP).

Po dopolnitvi postopka v nakazanih smereh bo sodišče ponovno odločilo tudi o stroških postopka, med katerimi bo upoštevalo tudi priglašene stroške v zvezi s to pritožbo.