Jedro

Kadar je odločitev sestavljena iz odločitev, za katere bi bilo treba uporabiti različna merila porazdelitve pravdnih stroškov, je treba o stroških odločiti celostno.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se odločitev o stroških postopka, ki je vsebovana v točki II/b izreka odločbe sodišča prve stopnje, spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje najprej sklenilo, da se postopek v umaknjenem delu tožbe ustavi. Nato je razsodilo, da se tožbeni zahtevek po tožbi, ki je še predmet odločanja, zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa se ugodi. Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki plača 1.959,93 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

Proti odločitvi o stroških se pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni in tožeči stranki prizna stroške po prvotni tožbi. Tudi sicer pa naj stroškovni zahtevek nasprotne stranke kot neutemeljen zavrne. Pritožnika opozarjata, da je bila tožba v delu, v katerem se je zahtevala odstranitev škodne nevarnosti umaknjena zato, ker je tožena stranka med pravdo škodno nevarnost umaknila in tako tožbeni zahtevek izpolnila.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna le še odločitev o stroških postopka. Procesne okoliščine, ki so relevantne za odločitev o stroških postopka, se sestojijo iz dveh prvin: - delni umik tožbe (zahtevek za odstranitev škodne nevarnosti, ker je tožena stranka med pravdo škodno nevarnost odstranila); - neuspeh tožeče stranke s preostalim delom zahtevka in uspeh nasprotno tožeče stranke z nasprotnim zahtevkom (pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila zahtevek v tožbi in zahtevek po nasprotni tožbi zrcalne narave).

Prva prvina procesnega položaja (umik po izpolnitvi zahtevka) narekuje uporabo pravila iz 1. odst. 158. člena ZPP (1) z uporabo razlagalnega argumenta a contrario. Po tem pravilu bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

Druga prvina (uspeh tožene stranke oziroma nasprotno tožeče stranke in propad tožeče oziroma nasprotno tožene stranke) pa narekuje uporabo pravila stroškovnega merila uspeha iz 1. odst. 154. člena ZPP. Po tem pravilu bi morala tožeča stranka toženi stranki plačati njene pravdne stroške.

Vendar pa je o stroških postopka treba odločiti celostno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da matematična ločitev obeh prvin procesnega položaja ni mogoča. V celoti je tako podan procesni položaj, ki v vseh bistvenih prvinah ustreza položaju deljenega uspeha. 2. odst. 154. člena ZPP za tak položaj sodišču primarno nalaga odločitev, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške. Če pa bi bila glede na okoliščine pravde takšna odločitev nepravična, lahko sodišče odloči tudi tako, da ena stranka drugi stranki povrne ustrezni del stroškov. Bistvena okoliščina v obravnavani zadevi je bila ta, da je tožeča stranka oziroma njena pravna prednica, toženi stranki brezplačno dopustila poseg na svoji nepremičnini. Glede tega je nastal spor iz dveh razlogov. Prvič glede razlage dogovora in tu je bila uspešna tožena stranka. Drugič glede odstranitve škodne nevarnosti, kjer je bila uspešna tožeča stranka. Ob takšnih okoliščinah pa je uporaba merila, da vsaka stranka krije svoje stroške v skladu z načelom pravičnosti. To velja za vse stroške postopka, torej tudi za stroške pritožbenega postopka (sodišče druge stopnje namreč ob odločanju o pritožbi odloči o stroških celotnega postopka - 2. odst. 165. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvah pritožbenega sodišča torej napačno uporabilo materialnopravno podlago za porazdelitev pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo ter stroškovno odločitev spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (3. točke 365. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbene postopku.