Jedro

Razdalja, za katero tožnik trdi, da je meja premaknjena, je približno enaka razdalji najmanjšega odmika objekta od tožnikove parcele. To pomeni, da obstaja možnost, da zaradi napačno prikazane meje z nameravano gradnjo pride do posega v tožnikovo parcelo. Da se z nameravanimi gradnjami ne bi posegalo v sosednja zemljišča zaradi slabše natančnosti podatkov o mejah zemljiških parcel, tretji odstavek 4. člena Pravilnika o geodetskem načrtu določa, da je treba pred grafičnim prikazom mej zemljiških parcel meje urediti skladno s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, če podatki o mejah zemljiških parcel glede na namen uporabe geodetskega načrta niso dovolj natančni.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločbo Upravne enote Domžale št. 351-606/2010-25238 z dne 4. 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo manj zahtevnega stanovanjskega objekta (enostanovanjska stavba) s komunalno ureditvijo na zemljiščih s parc. št. ..., ... in ..., vse k. o. ..., ter pod v izreku navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da se zemljišče posega nahaja na območju prostorske enote Študa, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Domžale (v nadaljevanju PUP). Prvostopenjski organ ugotavlja, da je predvideni poseg med drugim skladen tudi z določbami PUP, ki se nanašajo na odmik objekta od zemljišča parc. št. ... k. o. ..., ki je v lasti tožnika. Upravni organ ugotavlja, da je odmik od parcelnih meja tak, da sosednja posest ni motena in da je možno vzdrževanje in raba objekta z lastnega funkcionalnega zemljišča, kar je v skladu z 22. členom PUP, na gradbeni parceli pa sta zagotovljeni dve parkirni mesti in manipulativne površine, kar je v skladu s 23. členom PUP. V zvezi s tožnikovimi ugovori glede meje med parcelama je organ s sklicevanjem na uradne evidence Geodetske uprave Republike Slovenije ugotovil, da je meja med parcelama ... in ..., obe k. o. ... dokončna in poudaril, da vprašanje poteka meje ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja ter da žična ograja tudi ni predmet tega postopka.

Upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da 22. člen PUP ne določa pogojev oziroma zahtev glede odmikov novih objektov od sosednjih parcelnih meja in da v tej zvezi ne pogojuje gradnje s pridobivanjem soglasij lastnikov sosednjih zemljišč.

Tožnik nasprotuje izdanemu gradbenemu dovoljenju, saj naj bi bila meja med parcelama prestavljena za približno 1,5 m na parcelo 409/1. Navaja, da odločbi za vrtno uto in garažo nista bili izdani. Ker je bilo gradbeno dovoljenje izdano „na že zgrajeno stavbo“ naj bi bili izračuni in parametri, ki so vpisani v „gradbeni načrt“ prirejeni. Vztraja, da mora biti gradnja od meje njegove parcele odmaknjena 4 m in trdi, da si prizadeta stranka lasti približno 37 m2 njegovega zemljišča in mu neutemeljeno očita, da do svoje parcele dostopa prek njenega zemljišča brez soglasja. Zaradi groženj prizadete stranke letos ni kosil. Toženka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, vsebinskih razlogov pa ne navaja.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo in v vlogi z dne 14. 12. 2011 odgovarja, da je tožnik dal narediti izmero – kontrolo mejnikov med obema parcelema, a le neuradno, in da uradne izmere ni naročil. Pojasnjuje tudi, da sta bili za garažo, drvarnico in žično ograjo izdani dve odločbi, kar naj bi pomenilo, da ima dovoljenja za spodnji del pozidanih površin.

Tožnik v vlogah z dne 29. 11. 2011 in 3. 1. 2012 odgovarja na navedbe prizadete stranke.

Tožba je utemeljena.

Glede na vsebino tožbe in odgovora na tožbo ter nadaljnjih vlog tožnika in prizadete stranke, iz katerih izhaja nerazrešeno vprašanje dostopa tožnika do njegovega zemljišča parc. št. ... k. o. ..., sodišče uvodoma poudarja, da je predmet tega upravnega spora odločba o izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo enostanovanjske hiše na zemljiščih s parc. št. ..., ... in ..., vse k. o. ..., in ne urejanje pravnih razmerij med tožnikom in prizadeto stranko glede vprašanja dostopa tožnika na njegovo zemljišče. Zato navedbe, ki se nanašajo na vprašanja oviranja dostopa do tožnikovega zemljišča ali parkiranja na zemljišču prizadete stranke, ne morejo biti predmet odločanja v tem postopku. Ker je predmet gradbenega dovoljenja stanovanjska hiša, v tem postopku ne morejo biti pravno odločilne niti navedbe strank o vrtni uti in garaži. Vprašanje dovoljenosti gradnje stanovanjske hiše namreč ni pogojeno z vprašanem legalnosti navedenih objektov. Skladnost gradnje stanovanjske hiše, kot je predvidena s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), ki jih je predložila prizadeta stranka zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, se namreč presoja glede na predpise, veljavne v času odločanja o tej zahtevi, in ne glede na (ne)legalnost prejšnje gradnje vrtne ute in garaže. Po prvem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožnik, ki je v obravnavanem postopku sodeloval kot stranski udeleženec na podlagi lastništva sosednjega zemljišča parc. št. ... k. o. ..., lahko torej v njem uspešno ščiti le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih ima kot lastnik nepremičnine. Zato lahko svoj pravni položaj ščiti le z ugovori, ki so vezani na nepremičnino, zaradi katere je dosegel položaj stranskega udeleženca, in so z njo povezane koristi, določene v katerem od predpisov in na ta način pravno priznane.

Z določbami PUP, ki so veljale v času izdaje izpodbijane odločbe, pogoj odmika objekta od meje s sosednjo parcelo ni bil določen, kot to pravilno ugotavlja toženka. Pravilno je tudi stališče upravnega organa, da vprašanje poteka meje ni predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja, in da je to predmet posebnega postopka za ureditev meje.

Vendar je v obravnavanem primeru treba upoštevati, da se izpodbijana odločba nanaša na gradnjo objekta z odmikom od 1,56 m do 2,83 m od meje s tožnikovim zemljiščem, tožnik pa tej gradnji nasprotuje in trdi, da meja med parcelama ni pravilno upoštevana. Po njegovih navedbah naj bi bila meja napačno prestavljena za približno 1,5 m na njegovo zemljišče, projektni dokumentaciji, ki je bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, pa očita, da ne temelji na pravilnih podatkih. Po vsebini gre torej za vprašanje, ali obravnavana gradnja zaradi domnevno napačne parcelne meje, ki je bila upoštevana pri pripravi projektne dokumentacije, posega v tožnikovo zemljišče. V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ povzema navedbe prizadete stranke, da je meja dokončna, kar da je prikazano v geodetskem načrtu, in da je meja urejena. Upravni organ navaja še, da je po podatkih uradne evidence Geodetske uprave Republike Slovenije meja med navedenima parcelama urejena. Vendar sodišče ugotavlja, da to iz listin, ki so v spisu, ne izhaja. Po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 24. 11. 2010, ki so v upravnem spisu, parcela št. ... k. o. ... ni urejena. Tudi prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik uradne izmere ni naročil. Razdalja, za katero tožnik trdi, da je meja premaknjena, je približno enaka razdalji najmanjšega odmika objekta od tožnikove parcele. To pomeni, da obstaja možnost, da zaradi napačno prikazane meje z nameravano gradnjo pride do posega v tožnikovo parcelo. Da se z nameravanimi gradnjami ne bi posegalo v sosednja zemljišča zaradi slabše natančnosti podatkov o mejah zemljiških parcel, tretji odstavek 4. člena Pravilnika o geodetskem načrtu (v nadaljevanju Pravilnik) določa, da je treba pred grafičnim prikazom mej zemljiških parcel meje urediti skladno s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, če podatki o mejah zemljiških parcel glede na namen uporabe geodetskega načrta niso dovolj natančni.

Ker ugotovitev, da je meja med parcelama urejena, iz upravnih spisov ne izhaja, upravni organ pa se do natančnosti geodetskega načrta, ki je bil podlaga za pripravo projektne dokumentacije z vidika navedene določbe Pravilnika, tudi ni opredelil, sodišče ne more preizkusiti, ali obravnavana gradnja posega v tožnikovo zemljišče, in če da, ali je investitor za to zemljišče izkazal pravico graditi (6. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). To pomeni, da izpodbijano gradbeno dovoljenje ni obrazloženo tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je ta upravni akt izdal, v ponoven postopek.