Jedro

Dejstvo, da so delavci zjutraj prišli na delo brez kakršnihkoli težav, v ničemer ne dokazuje, da je bila sporna površina - pohodna pot med objektom proizvodnje in objektom prehrane - pravilno vzdrževana.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 17.364,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2022 (I. točka izreka), tožbeni zahtevek za znesek 11.576,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2022 zavrnilo (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 9,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje (III. točka izreka).

2.Zoper I. In III. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Smiselno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3.Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Med strankama ni sporno, da je 25. 1. 2020 prišlo do nesreče pri delu, v kateri se je ob padcu na zunanji površini - cestišču oziroma pohodni poti med objektom proizvodnje in objektom prehrane, poškodovala delavka tožene stranke. Tožena stranka zanika svojo odgovornost za nastanek vtoževane škode, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo v višini 60 % (ter soprispevek delavke v višini 40%). Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka ni poskrbela, da bi bila površina v času zimskih razmer ustrezno vzdrževana, saj je posipanje oziroma soljenje sporne površine nazadnje zagotovila 17. 1. 2020, to je 8 dni pred nezgodo, kar pa na dan nezgode ni več zagotavljalo varnega gibanja. Ta zaključek je sodišče oprlo na ugotovitev, da je bila sporna površina ob nezgodi poledenela, česar tožena stranka ni konkretno prerekala, saj je trdila le, da so razmere ob potrebni skrbnosti dopuščale povsem varno hojo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezgodi botrovala tako opustitev vzdrževanja pohodne površine s strani tožene stranke kot tudi malomarno ravnanje (neustrezna obutev) delavke, je zaključilo, da gre za deljeno odgovornost na podlagi smiselne uporabe 171. člena OZ.

6.Tožena stranka ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje (pre)obširno nasprotuje s ponavljanjem navedb, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji, z njimi pa zatrjuje višji (90%) delež soprispevka delavke k nastali nezgodi. Sodišču prve stopnje predvsem očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar opira na pričevanje priče A. A. ter delavke, ki je povedala, da je videla, da se tudi drugi lovijo in sta tudi reševalca skoraj padla.

7.Ne drži pritožbena navedba, da je na podlagi pričevanja A. A. mogoče zaključiti, da se je padec zgodil na predelu, ki ni bil poledenel. Kaj takega iz njegovega pričevanja ne izhaja niti posredno. Nasprotno: priča je povedal, da padca delavke ni videl, ker je hodila za njim, da so se poledenelim površinam skušali izogniti, da pa je tudi njemu, ki je imel obute čevlje, drselo, vendar ni padel. Višje sodišče pritožbi ne sledi niti v delu, kjer tožena stranka pričevanje delavke ocenjuje kot neprepričljivo in neverodostojno, ker naj bi bila na več mestih v neposrednem nasprotju z izpovedbo A. A. Pritožba z iz konteksta celotne obrazložitve iztrganimi posameznimi stavki ustvarja navidezno nasprotje, ki ga v resnici ni, saj je za odločitev bistveno, da je bila pohodna površina poledenela (ne pa, kako velika površina je bila poledenela), kar je potrdil tudi A. A., ko je povedal, da so se poledenelim površinam skušali izogniti in da je tudi njemu zdrsnilo.

8.Ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neposredno potrdilo, da posipanje površine ne bi preprečilo padca delavke, ki je bila obuta v natikače. Kaj takega iz izpodbijane sodbe ne izhaja, saj je sodišče prve stopnje (v 10. točki obrazložitve), ko je navedlo, da popolne nezdrsljivosti ni mogoče pričakovati, to vezalo na očitek delavki, ki je bila za zimske razmere neprimerno obuta. Iz tega ni izpeljalo zaključka, da posipanje ne bi preprečilo padca, kot to poskuša prikazati pritožba.

9.Pritožba sodišču prve stopnje nepravilno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga vidi v tem, da je sodišče navedlo, da posipanje oziroma soljenje sporne površine 8 dni pred nezgodo ni več zagotavljalo varnega ravnanja. Zato je zaključilo, da ravnanje tožene stranke, ko je po nezgodi poskrbela za posipanje, ne predstavlja zadostne skrbnosti.

10.Višje sodišče pritožbi tudi v tem delu ne sledi. Predvsem dokazni postopek ni potrdil, da je delavka padla na delu poti, ki ni bil poledenel, tega pa tožena stranka ni izkazala niti v pritožbi. Delavka ni padla izključno zato, ker je bila neprimerno obuta, pač pa tudi zato, ker je bila obuta v natikače. Zgolj v primeru, da bi tožena stranka dokazala (pa ni), da je v zimskem času zagotovila pravilno vzdrževanje spornih površin, bi hoja v neprimerni obutvi lahko bila izključni vzrok za nastanek poškodbe. Dejstvo, da so delavci zjutraj prišli na delo brez kakršnakoli težav, v ničemer ne dokazuje, da je bila sporna površina - pohodna pot med objektom proizvodnje in objektom prehrane - pravilno vzdrževana. Že dejstvo, da je tožena stranka še isti dan poskrbela za posipanje, izkazuje, da temu ni bilo tako.

11.Pravilno zato sodišče prve stopnje zaključuje, da ni mogoče slediti niti trditvi tožeče stranke, da do padca delavke ne bi prišlo, če bi bila površina posipana, niti trditvi tožene, da do padca ne bi prišlo, če bi imela delavka ustrezno obutev in bi bila bolj previdna. Do nezgode je po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje prišlo tako zaradi opustitve vzdrževanja pohodne površine s strani tožene stranke kot tudi zaradi malomarnega ravnanja delavke. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju okoliščin tega primera kršitvenemu ravnanju tožene stranke pravilno pripisalo večjo težo kot neskrbnemu ravnanju delavke, zaradi česar višje sodišče pritožbene navedbe tudi v delu, v katerem tožena stranka navaja, da je bil soprispevek delavke vsaj 90%, ocenjuje kot neutemeljene.

12.Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5

2Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 171