Jedro

Ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je ugotovila, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, zaradi česar ne izpolnjuje enega od temeljnih pogojev, ki jih za pridobitev državljanstva po 40. členu določa zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.list RS št. 9/91-I in 30/91-I).

V tožbi tožnik navaja, da je rojen leta 1963 v ..., kjer sta bila rojena tudi njegova starša, torej neposredno ob hrvaško slovenski meji. S starši je odšel v ZR Nemčijo leta 1968, v letu 1971 sta starša kupila v ... kmečko posestvo, kjer imajo vsi prijavljeno stalno prebivališča in kamor se družina vrača kot na svoj dom vsak prosti čas med daljšimi prazniki in dopusti. Počutijo se kot slovenska družina, vse znance in prijatelje imajo v Sloveniji in v družini vsi govorijo le slovenski jezik. Na ZR Nemčijo ga veže samo zaposlitev, kjer pridobiva sredstva za preživljanje. Meni, da določb 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni mogoče tako ozko razlagati, kot jih razlaga tožena stranka, in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), po katerem mora državljan druge republike, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije po navedeni določbi, poleg formalno prijavljenega stalnega prebivališča (na dan plebiscita 23.12.1990) izpolnjevati tudi pogoj, da dejansko živi v Republiki Sloveniji. Ker je tožnik na začasnem delu v ZR Nemčiji in po lastnih navedbah le dopust in prosti čas med daljšimi prazniki preživlja v Sloveniji, tega drugega pogoja tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje. Kraj dejanskega življenja je namreč le kraj, v katerem prizadeti v pretežni meri zadovoljuje svoje življenjske potrebe.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.