Jedro

Kadar pride na kakšen kasnejši narok le toženec in ne predlaga izdaje sodbe na podlagi stanja spisa, sodišče takšne sodbe ne more izdati (ZPP čl. 282/4,5). V skladu s 4. odst. 282. člena ZPP se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je postopek zaradi umika tožbe ustavilo in tožečima strankama naložilo, da v roku 15 dni plačata pravdne stroške v višini 464,45 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi razpisalo narok 3.3.2010, na narok je pravilno vabilo obe stranki, vendar tožeči stranki na narok nista prišli, zato je sodišče ob izpolnitvi pogojev iz II. odst. 280. čl. ZPP obravnavo opravilo. Izostanek tožeče stranke iz naroka je štelo za pravno domnevo umika tožbe, tožena stranka, ki je bila na naroku prisotna, je z umikom soglašala in priglasila še nadaljnje stroške. V skladu z določbo 282. čl. ZPP je sodišče izdalo sklep o umiku, saj tožena stranka ni predlagala, da se zadeva reši na podlagi stanja spisa.

Tožeči stranki sta se zoper sklep pravočasno pritožila in uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očitata, da je neupravičeno štelo, da pooblaščenec ni navedel opravičenega razloga za preložitev obravnave. Sodišče je napačno pretehtalo pomembnost obeh kazenskih zadev, v katerih je v istem času moral sodelovati kot zagovornik. Razen tega sodišču tudi očitata, da ju ni seznanilo z odločitvijo o tem, da njegovemu predlogu ne bo ugodilo. V tej zadevi tudi ne bi mogel pristopiti substitut pooblaščenca glede na izrecno zahtevo tožnikov. Sodišče je napačno uporabilo določbo 115. čl. ZPP in neupravičeno opravilo narok. Sodišče pa je odločitev tudi zmotno oprlo na določbo IV. odst. 282. čl. ZPP in je ni obrazložilo v povezavi s V. odstavkom tega člena, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. V tej zadevi je bilo dejansko stanje že dovolj razjasnjeno, da bi sodišče lahko izvedlo vse predlagane dokaze. Meni, da določbi IV. in V. odst. 282. čl. ZPP sodišču dopuščata le, da šteje tožbo za umaknjeno le v primeru, če ni pogojev za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa. Predlagata, da se pritožbi ugodi in da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ni upoštevalo tožnikovega opravičila. To, da je pooblaščenec tožnikov prosil za preložitev naroka še ne pomeni, da ga je sodišče dolžno preložiti niti ni sodišče stranke dolžno obveščati o tem, da naroka ne bo preložilo (enako tudi v komentarju ZPP, prva knjiga, k členu 115 ZPP). Procesna disciplina terja od strank, da se narokov udeležujejo, pooblaščenci, ki so odvetniki, pa so dolžni svoje delo organizirati tako, da se lahko udeležijo naroka ali pa so dolžni poiskati zamenjavo pri zastopanju. Sodišče je dolžno zadeve reševati čim hitreje, narok pa preloži le, kadar so za to res tehtni razlogi (ZPP čl. 115). Obravnava v kazenski zadevi pa ne more pomeniti takšnega tehtnega razloga. Sodišče ni dolžno tehtati pomembnosti zadev, ki jih ima pooblaščenec, saj je ta okoliščina v sferi odvetnika in njegove pridobitne dejavnosti. Zato pritožbeni očitki tožeče stranke o tem, da je sodišče napačno ocenilo, da je pravdna zadeva pomembnejša od kazenske, niso utemeljeni. Mnenje stranke, da substituta noče, ni opravičljiv razlog. Sodišče je dolžno tako v javnem interesu kot tudi zaradi varstva pravic nasprotne stranke zagotoviti koncentracijo postopka. Do teh vprašaj in procesne discipline se je opredelilo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-216/99, ki tehta pravice stranke do enakega varstva pravic in do zagotovitve možnosti sodelovanja v postopku ter obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivale na njene pravice ali pravni položaj in pa položaj nasprotne stranke ter njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prav tako ustavna kategorija. V tej odločbi je poudarjeno, da je tudi odgovornost strank, da s skrbnim in vestnim sodelovanjem v postopku prispevajo k zagotovitvi učinkovitosti in pospešitve sodnih postopkov. Ta postopek teče od leta 2002, torej osmo leto, sodišče pa je naroke že prelagalo tudi zaradi tega, ker je pooblaščenec navedel, da ima v teh narokih druge kazenske in pa pravdne obravnave.

Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo določbo 115. čl. ZPP in pravilno zaključilo, da za preložitev naroka niso obstajali opravičljivi razlogi.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi določbo 282. čl. ZPP, ki v IV. odstavku določa, da se v primeru, da kadar stranka ne pride na kasnejši narok in ko sodišče v skladu z naslednjim odstavkom (petim) ne izda sodbe na podlagi stanja spisa, šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila, razen če se tožena stranka ne strinja z domnevo umika tožbe. Pritožnik si določbo 282. čl. ZPP napačno razlaga, ko sodišču očita, da bi moralo izdati sodbo na podlagi stanja spisa, saj je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno. Sodišče prve stopnje lahko samo izda sodbo na podlagi stanja spisa le, kadar ne pride nobena stranka na narok (prvi stavek V. odst. 282. čl. ZPP). Naslednji stavek tega odstavka pa določa, da tako ravno sodišče tudi v primeru, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa. V konkretnem primeru bi torej lahko le tožena stranka predlagala, da sodišče odloči glede na stanje spisa, ker pa tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila (IV. odst. 282. čl. ZPP).

Pritožnik sodišču očita absolutno bistveno kršitev, ki jo vidi v tem, da ni obrazložilo, zakaj ni izdalo sodbe na podlagi stanja spisa. Za takšno kršitev ne gre, saj gre za uporabo procesnih določb, zgolj dejstvo, da sodišče ni navedlo, da tožena stranka ni predlagala izdaje sodbe na podlagi stanja spisa pa ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj gre za uporabo prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 115. in 282. čl. ZPP, svojo odločitev je obrazložilo, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.