Jedro

Ključnega pomena za presojo je ugotovitev, da je med tožnikom in pravnim prednikom tožencev obstajal (in bil realiziran) dogovor o skupni gradnji in njunih enakih solastniških deležih oziroma, da tožnik ni dokazal, da bi obstajal drugačen dogovor. V tako vzpostavljen stvarnopravni status nepremičnine ni mogoče posegati z enostranskim in naknadnim zavzemanjem za prerazporeditev solastniških deležev po merilih mimo prvotnega (in realiziranega) dogovora obeh udeležencev skupne gradnje. Za odpravo morebitne neskladnosti dogovorjenih stvarnopravnih deležev glede na dejanski vložek vsakega izmed skupnih graditeljev ima prikrajšanec možnost doseči vrednostno izravnavo le z obligacijskopravnim zahtevkom, ki pa ga tožnik ni postavil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje, potrjeno na drugi stopnji, je bilo odločeno, da je tožnik solastnik nepremičnine parc. št. 740/3, vl. št. 2649 k.o. ... do 58/100, toženci pa skupno do 42/100 oziroma vsak izmed njih posamično do 14/100, medtem ko je bil v presežku (do terjanega tožnikovega solastniškega deleža 94/100) tožbeni zahtevek zavrnjen. V pravnomočno končanem postopku je bilo ugotovljeno, da sta tožnik in pravni prednik tožencev, ki sta bila svaka oziroma moža vsak ene izmed dveh sester, leta 1967 skupaj kupila parcelo za gradnjo dvostanovanjske hiše, se vknjižila vsak do idealne polovice in do leta 1970 zgradila hišo, katere uporabo sta si družini dejansko tako razdelili, da je družina tožnika živela v pritličju, družina pravnega prednika tožencev pa v nadstropju, sicer pa da je bila razdeljena tudi uporaba preostalih (skupnih) delov hiše, vendar je tožnik leta 1983 svoj del podstrešja sam preuredil v mansardo za bivanje in jo prek stopnišča povezal s svojim stanovanjem v pritličju. Tako stanje je trajalo ves čas še po smrti pravnega prednika tožencev, dokler ni tožnik leta 1991 sprožil tega postopka z vložitvijo tožbe zoper dediče sograditelja in zahteval, naj se ugotovi, da je on solastnik uvodoma opredeljene nepremičnine do 94/100, zahtevek pa utemeljeval s trditvami o svojem bistveno večjem prispevku (tako z delom kot denarjem) h gradnji hiše. Nadpolovični solastniški delež 58/100 je bil tožniku pravnomočno priznan na račun izključno njegovega prispevka k pretvorbi dela prvotnega podstrešja v bivalno oziroma stanovanjsko mansardo s preračunom vrednosti te njegove investicije glede na celotno nepremičnino, medtem ko je bila za odločitev o zavrnitvi presežnega zahtevka ključna ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je obstajal dogovor o skupni gradnji in enakih solastniških deležih oziroma da tožnik ni dokazal, da bi obstajal drugačen dogovor – namreč tak, da graditelja pridobita svojim denarnim in delovnim vložkom sorazmeren solastniški delež.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe. Kot revizijski razlog uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki ga pripisuje napačnemu sklepanju sodišča prve stopnje o izvedenih dokazih, nekritično sprejetem tudi na drugi stopnji. Po mnenju tožnika izvedeni dokazni postopek namreč ne omogoča sklepanja, da sta tožnik in pravni prednik tožencev do leta 1983 vlagala v sporno nepremičnino sorazmerno enako. Tako sklepanje izvedenca, ki mu je sodišče sledilo, je v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami samega izvedenca, še zlasti pa z izpovedbami v postopku na prvi stopnji zaslišanih prič in strank. Tožnikove navedbe ter izpovedbe prič in strank so po mnenju tožnika izvedencu zadoščale za ločeno ovrednotenje prispevkov vsakega izmed obeh investitorjev po posameznih gradbenih fazah in posledično ločeno oceno vrednosti „s projekcijo strukturnih deležev posameznih vrst del“ na objektu. Zato je tožnik predlagal izvedbo dokaza z novim izvedencem, čemur sodišče ni sledilo. Sicer pa ostaja nepojasnjena tudi ocena sodišč prve in druge stopnje o neverodostojnosti tožnikove žene, zaslišane kot priča, enako pa tudi sklicevanje sodišč na držo tožnika v drugem pravdnem postopku, v katerem si naj ne bi lastil nadpolovičnega solastniškega deleža na isti nepremičnini, saj sta sodišči prezrli, da sta sedaj nasprotni stranki v drugi pravdi nastopali na isti strani kot enotna stranka. Tožnik predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnikovo pogrešanje razlogov v sodbah sodišč prve in druge stopnje za diskvalifikacijo njegove žene kot verodostojne priče bi bilo mogoče po vsebini opredeliti kot (ne sicer tudi decidirano) uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar zadošča v prid neutemeljenosti tega očitka že napotitev tožnika na izrecne razloge o tem v sodbi sodišča prve stopnje na 5. strani njene obrazložitve ter v sodbi sodišča druge stopnje na 4. strani njene obrazložitve, v obeh sodbah ustrezne glede na določbo 8. člena ZPP.

Sodiščema obeh stopenj namenjen očitek tožnika, da sta „napačno sklepali o izvedenih dokazih“ ter da izvedeni dokazni postopek ne omogoča sklepanja, da sta tožnik in pravni prednik tožencev do leta 1983 vlagala v sporno nepremičnino sorazmerno enako, ni očitek v oporo uveljavljanemu revizijskemu razlogu zmotne uporabe materialnega prava. Pomeni le izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, sprejete kot pravilne v postopku na drugi stopnji. Enako velja za preostale revizijske navedbe, pretežno namenjene graji izvedenskega mnenja in opustitvi dokazovanja z drugim izvedencem. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP) in je zato revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi, vključno z ugotovitvijo o sorazmerno enakih vložkih oziroma prispevkih obeh graditeljev h gradnji hiše do leta 1983. Sicer pa ta ugotovitev za odločanje o nadpolovičnem solastniškem deležu, ki ga terja tožnik, v obravnavanem primeru niti ni pomembna.

Ključnega pomena za presojo materialnopravne pravilnosti zavrnilnega dela izpodbijane pravnomočne odločitve je (prav tako neizpodbojna) dejanska ugotovitev v pravnomočni sodbi, da je med tožnikom in pravnim prednikom tožencev obstajal (in bil realiziran) dogovor o skupni gradnji in njunih enakih solastniških deležih oziroma, da tožnik ni dokazal, da bi obstajal drugačen dogovor, namreč tak, da graditelja pridobita svojim denarnim in delovnim vložkom sorazmeren solastniški delež. V tako vzpostavljen stvarnopravni status nepremičnine ni mogoče posegati z enostranskim in naknadnim zavzemanjem za prerazporeditev solastniških deležev po merilih mimo prvotnega (in realiziranega) dogovora obeh udeležencev skupne gradnje. Za odpravo morebitne neskladnosti dogovorjenih stvarnopravnih deležev glede na dejanski vložek vsakega izmed skupnih graditeljev ima prikrajšanec možnost doseči vrednostno izravnavo le z obligacijskopravnim zahtevkom, ki pa ga tožnik ni postavil. To pomeni, da spričo s tožbenim zahtevkom začrtanega obsega obravnavanja in vsebine dogovora skupnih graditeljev ni bilo v tem postopku nobene potrebe po ugotavljanju in ločenem vrednotenju njunih dejanskih prispevkov h gradnji ter da s pravnomočno odločitvijo materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno v škodo tožniku – revidentu. Zato je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.