Jedro

Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah, v katerih je obravnavalo odškodninske zahtevke iz naslova imisij, ki so posledica avtocestnega prometa, pojasnilo, da mora sodišče presoditi, ali so imisije prekomerne (škodni dogodek), ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Pri tem je treba civilno pravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javno pravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije. Ob presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke se je treba vprašati, kaj bi morala storiti oz. kaj bi lahko storila, da bi imisije zmanjšala. Treba je upoštevati zmožnosti države tako v dejanskem kot finančnem smislu, vprašati se je treba tudi, kako bi ukrep posegel v pravice tistih, ki imajo od uporabe sporne ceste koristi. Državi ne gre kar počez očitati, da ni preprečila nastanka katerekoli škode. Treba je tehtati med družbeno koristnostjo avtoceste in priznanimi interesi tožnikov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti 687,75 EUR, drugotoženi stranki pa 1.142,25 EUR stroškov pritožbenega postopka, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožbeni zahtevek in izpodbijana odločitev

1.Tožeča stranka (tožnica) tožbeni zahtevek gradi na odškodninski odgovornosti države (drugotožena stranka) in Družbe za avtoceste (prvotožena stranka), ki za račun države opravlja naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest. Trdi, da ji zaradi imisij, ki izvirajo iz avtoceste, in sicer hrupa in vibracij, nastaja premoženjska in nepremoženjska škoda. Uveljavlja zahtevek za odkup njene nepremičnine - stanovanjske hiše, ki stoji v bližini avtoceste, ter plačilo odškodnine za škodo zaradi poškodb na hiši v višini 30.000 EUR, 35.000 EUR zaradi manjvrednosti hiše in za duševne bolečine zaradi posega v osebnostno pravico do zdravega življenjskega okolja 10.000 EUR.

2.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za odkup nepremičnine zavrnilo zaradi zastaranja, zahtevek za plačilo odškodnine pa, ker tožnica ni dokazala ne škodnega dogodka (prekomernega hrupa in vibracij) ne protipravnega ravnanja toženk. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožnica toženkama dolžna povrniti vse potrebne pravdne stroške.

Povzetek pritožbe

3.V pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kršitev ustavnih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS (URS) in kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno naj razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu sodniku.

4.Trdi, da gre tudi v primeru zahtevka za sklenitev kupoprodajne pogodbe za uveljavljanje zahtevka zaradi imisij, v posledici katerih ji še vedno nastaja škoda, zato o zastaranju ni mogoče govoriti. Zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe je predlog ukrepa, da se prepreči škodna nevarnost, in za njegovo zastaranje velja enako kot pri denarnem odškodninskem zahtevku.

5.Zahtevo za izločitev Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) je tožnica vložila šele marca 2023, ker je šele takrat ugotovila, da je ustanovitelj navedenega laboratorija Vlada RS in da v laboratoriju opravljajo storitve za potrebe države. Poleg tega je NLZOH v januarju 2023 na njene pripombe odgovoril, da se z njimi ne strinjajo in niso pripravljeni ponavljati meritev. S tem je bil v celoti omajan videz nepristranskosti. Zahteva za izločitev izvedenca je bila zato pravočasna. Že pri samem imenovanju izvedenca je bilo kršeno načelo enakega obravnavanja strank, saj je sodišče poziv za izdelavo izvedenskega mnenja poslalo zgolj NLZOH, ki ga je kot edino izvedensko institucijo predlagala prva toženka. Predloga tožnice, da se ponudbe za meritev hrupa pridobi tudi pri Elektroinštitutu Milan Vidmar in Inštitutu za varstvo pri delu in varstvo okolja Maribor, sodišče ni upoštevalo. S sklepom o zavrnitvi zahteve za izločitev NLZOH je relativno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Vprašanje, ali avtocestni hrup pri tožničinem stanovanjskem objektu presega običajne meje, je namreč ključno in je izvedensko mnenje vplivalo na pravilnost sodbe. Hkrati je bila tožnici kršena ustavna pravica do poštenega sojenja iz 22. in 23. člena URS ter 6. člena EKČP.

6.Napačna je dokazna ocena glede obstoja prekomernega hrupa in vibracij ter v posledici zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče se je nekritično naslonilo zgolj na mnenje NLZOH in še to zgolj na dele, iz katerih izhaja, da ne gre za prekoračenje hrupa. Prezrlo je, do so ugotovljene vrednosti kazalcev hrupa v večernem in nočnem času zelo blizu mejnim vrednostim ter da je ugotovljena vrednost kazalca nočnega hrupa celo enaka mejni vrednosti na merilnem mestu MM1. Ob takšnem mnenju bi moralo bolj skrbno presojati vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj (8. člen ZPP). Upoštevati bi moralo tudi mnenje Zavoda za varstvo pri delu (ZVD), smernice Svetovne zdravstvene organizacije ter mnenje Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), kot tudi dejstvo, da je Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju v neskladju z URS. Iz poročila ZVD izhaja, da imisija hrupa pri tožničini hiši presega dovoljene mejne vrednosti hrupa zvečer in ponoči za 4 dBA, celodnevno povprečje pa za 2 dBA. Smernice Svetovne zdravstvene organizacije narekujejo, da celodnevna raven hrupa cestnega prometa ne sme presegati 53 dBA, nočni hrup pa ne 45 dBA. NIJZ je na lokaciji tožničine hiše ugotovil višjo raven hrupa in sicer 65 do 70 dBA podnevi in 60 do 65 dBA ponoči ter tudi, da karta hrupa ne vključuje hrupa lokalnih cest, ocene prisotnosti vibracij in nizkofrekvenčnega zvoka. Z upoštevanjem vsega tega je območje, kjer stoji tožničina hiša, čezmerno obremenjeno s hrupom. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju je v neskladju z URS in bi morala biti protiustavnost po odločbi Ustavnega sodišča odpravljena že pred izdajo izpodbijane sodbe, zato bi moralo sodišče zavzeti kritično stališče do mejnih vrednosti iz Uredbe.

7.Dokazni predlog s postavitvijo izvedenca za vibracije je bil umaknjen, ker meritev, razen ZVD, katerega mnenje je že v spisu, v Sloveniji ne izvaja nihče drug. Treba je upoštevati, da gre za sovpadanje hrupa in vibracij, kar povzroča večjo degradacijo. Hrup, v povezavi z vibracijami, povzroča neznosne razmere za bivanje. Obstoja prekomernih vibracij tožnica ni mogla dokazati, ker v Sloveniji predpis o tem ne obstaja. Obstoj vibracij je dokazala s poročilom ZVD, ki je ugotovil, da so vibracije na nekaterih mestih tožničinih bivalnih prostorov zaznavne. Obstoj vibracij je dokazovala tudi z videoposnetki, ki so merodajen dokaz.

8.NLZOH ni opravil meritev na način, kot zahtevajo pravila stroke. Meritev ni opravil pred fasado najbolj izpostavljenega dela hiše - zunanjim zidom, ki je najbližji v smeri avtoceste, temveč na sredini med obema zgradbama Ulica 31 in 32, ki deloma dušita hrup. NLZOH ni navedel, za koliko dBA je zaradi izločitve hrupa letal, helikopterjev in siren zmanjšal vrednosti hrupa. Nekritično je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju NLZOH, čeprav je pri meritvah hrupa odbil 0,8 dBA kot korekcijo in tako prišel do rezultata, da mejna vrednost hrupa ni prekoračena. Merilna negotovost je približno +/- 2 dBA.

9.Izvedenec dr. A. A. je ugotovil, da je vrednost tožničine nepremičnine zmanjšana za 50 %. Vprašanje manj vrednosti nepremičnine ni v povezavi s tem, kdo je odgovoren za prostorski akt, na osnovi katerega je nepremičnina manj vredna. Prostorski akti morajo biti medsebojno usklajeni. Iz lokacijske informacije občine Domžale izhaja, da je parcela, na kateri stoji tožničina stanovanjska hiša, v območju urejanja, namenjenega za trgovske in druge poslovne dejavnosti, ne pa tudi za stanovanjske namene, in to zato, ker gre za varovalno območje, med drugim zaradi varovalnega pasu avtoceste.

10.Prvostopenjsko sodišče je napačno interpretiralo 26. člen URS in posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Protipravnost ravnanja toženk je v tem, ker nista upoštevali Uredbe o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Blagovica - Šentjakob, kjer je bilo določeno, da je tedanja celotna nepremičnina parc. št. 999 v območju odkupa zemljišč, pa kljub temu nista odkupili celotnega zemljišča, pač pa ga razparcelirali in uvedli razlastitveni postopek le za del parcele. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo zgolj do ukrepov toženih strank za zmanjšanje imisij, nič pa ni upoštevalo, kakšne ukrepe je izvedla tožnica. Zamenjala je 5 proti avtocesti obrnjenih oken, izvedla protihrupno izolacijo in poskušala prodati hišo, kar pa ji zaradi hrupa ni uspelo. Sodišče ni upoštevalo, da je živela običajno življenje v podeželskem okolju, na samem, oddaljena od prve sosednje hiše več kot 100 m, okoli so bili sami travniki in gozdovi. Lokacija nepremičnine je bila izjemna, z gradnjo avtoceste pa se je to spremenilo, saj je območje v celoti degradirano z bivalnega vidika. Sodišče ni zmoglo najti pravičnega ravnovesja med nasprotujočima si interesoma.

Odgovor na pritožbo

11.Obe toženki sta na pritožbo odgovorili. Pritrjujeta razlogom prvostopenjske sodbe in predlagata višjemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, potrdi izpodbijano sodbo in tožnici naloži v plačilo njune stroške pritožbenega postopka.

Presoja višjega sodišča

12.Pritožba ni utemeljena.

13.Po preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ter uradoma upoštevanih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje in je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odkup tožničine nepremičnine in plačilo odškodnine materialnopravno pravilna.

14.Tožnica z navedbami, da bi morala druga toženka ob gradnji avtoceste odkupiti tudi zemljišče, na katerem stoji njena hiša (ne le zemljišč tik ob načrtovani avtocesti), ker pa tega ni storila, tožnici zaradi hrupa, ki se je po letu 2013 še povečal, in vibracij, nastaja premoženjska in nepremoženjska škoda, v resnici zatrjuje dva škodna dogodka: neodkup nepremičnine in nedopusten hrup ter vibracije.

Glede odkupa nepremičnine

15.Uredba o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Blagovica - Šentjakob določa, da ureditveno območje lokacijskega načrta obsega parcele oz. dele parcel, ki so navedene v uredbi, torej je mogoč tudi delni odkup parcel. Skladno z 31. členom so se odkupili tisti stanovanjski in gospodarski objekti, ki so se nahajali v območju izključne rabe avtoceste tako, da cestno telo posega v funkcionalno zemljišče objektov oz. je onemogočena raba objektov. Tožničina hiša ni sodila med te, zato do odkupa ni prišlo. To je bilo v času, ko so potekali odkupi zemljišč, tožnici oz. njeni mami večkrat pojasnjeno. Iz podatkov spisa je razvidno, da sta si tožničina mama in tožnica že takrat prizadevali za razlastitev oziroma odkup in so v zvezi s tem tekli postopki, v katerih pa nista uspeli. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je zahtevek za uveljavljanje škode, ki naj bi nastala tožnici kot posledica neodkupa njene hiše v okviru postopka razlastitve, ob dejstvu, da je bilo njeni pravni prednici in tudi tožnici že ob zavrnitvi predloga za odkup v letu 1999, najkasneje pa ob parcelaciji parcele št. 999 v letu 2012 znano, da do odkupa dela zemljišča, kjer stoji hiša, ne bo prišlo, zastaral.

16.Na trditvah o imisijah, do katerih prihaja v zadnjih letih (po letu 2013 povečan hrup in vibracije), temelječ zahtevek za odkup nepremičnine, pa ni utemeljen, ker tožnici ni uspelo dokazati predpostavk odškodninske odgovornosti toženk. Natančneje je to obrazloženo v nadaljevanju.

Glede hrupa in vibracij

17.Tožbeni zahtevek za plačilo škode zaradi imisij je pravilno zavrnjen, ker tožnica ni dokazala predpostavk odškodninske odgovornosti države po 26. členu URS. Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah, v katerih je obravnavalo odškodninske zahtevke iz naslova imisij, ki so posledica avtocestnega prometa, pojasnilo, da mora sodišče presoditi, ali so imisije prekomerne (škodni dogodek), ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo.¹ Pri tem je treba civilno pravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javno pravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije. Ob presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke se je treba vprašati, kaj bi morala storiti oz. kaj bi lahko storila, da bi imisije zmanjšala. Treba je upoštevati zmožnosti države tako v dejanskem kot finančnem smislu, vprašati se je treba tudi, kako bi ukrep posegel v pravice tistih, ki imajo od uporabe sporne ceste koristi. Državi ne gre kar počez očitati, da ni preprečila nastanka katerekoli škode. Treba je tehtati med družbeno koristnostjo avtoceste in priznanimi interesi tožnikov.

19.Pravilna je v sklepu z dne 23. 3. 2023 vsebovana odločitev o zavrženju predloga tožnice za izločitev NLZOH kot izvedenca v tej zadevi. Postavitev izvedenca je predlagala tožnica in na poziv sodišča, naj predlaga strokovno institucijo, ki bi lahko mnenje izdelala, je poleg dveh drugih institucij predlagala tudi NLZOH, ko pa njegovo mnenje zanjo ni bilo ugodno, je predlagala izločitev, češ da je šele po izdelavi mnenja izvedela, da je ustanovitelj NLZOH drugotožena stranka, ter da je glede na reakcijo NLZOH na njene pripombe omajan videz nepristranosti NLZOH. Da je ustanovitelj NLZOH Vlada ter kakšne storitve opravlja ta laboratorij, so vsakomur dostopni podatki. Utemeljenega razloga, da tožnica, ki jo v postopku zastopa odvetnik, ob svojem predlogu glede izvedenca ne bi bila seznanjena z domnevnim razlogom za izločitev, ni. Svoje pravice morajo stranke v sodnih postopkih uveljavljati z ustrezno skrbnostjo.

20.Odgovor izvedenca na pripombe stranke bi le izjemoma lahko bil razlog za izločitev izvedenca, a v obravnavani zadevi takih izjemnih okoliščin ni. Odgovor na tožničine pripombe je izvedenec strokovno prepričljivo utemeljil, v njem ni vrednostnih sodb o tožnici, niti drugih zapisov, ki bi kazali na pristranskost. Vsebina odgovora je v tem, da njene pripombe ob upoštevanju pravil stroke niso utemeljene, prav tako ne njena zahteva, da ponovijo opravljene meritve. Ker sta se obe stranki strinjali, da izvedensko mnenje v tej zadevi izdela NLZOH, sodišče s tem, ko ni pozivalo drugih institucij, da se izjavijo o možnosti izdelave izvedenskega mnenja, ni privilegiralo toženk, niti ni storilo kakšne druge procesne kršitve.

21.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odgovorilo na bistvene pripombe tožnice in prepričljivo pojasnilo, zakaj sodbo opira na mnenje NLZOH in ne na ugotovitve ZVD z dne 12. 10. 2017, smernice Svetovne zdravstvene organizacije in mnenje NIZJ z dne 13. 12. 2019.

22.Mnenje ZVD, ki ga je tožnica priložila v dokaz tožbenih navedb, toženki pa se z njim nista strinjali, pri čemer sta podali substancirane pripombe na mnenje, je skladno s sodno prakso sodišče prve stopnje upoštevalo kot del trditvene podlage tožnice. Za uspeh v postopku trditve tožeče stranke niso dovolj, mora jih tudi dokazati, tožnica pa trditev o prekomernem hrupu ni.

23.Mnenje NIJZ je podano ob upoštevanju v Atlasu okolja navedenih vrednostih hrupa, ki so precej višje od s strani NLZOH izmerjenih. NLZOH je v pisnem mnenju in njegovih dopolnitvah natančno pojasnil način meritev in zakaj so ugotovljene vrednosti realne, še dodatno je to na zaslišanju pojasnil vodja enote za hrup v okolju. Za merilno mesto pri jugovzhodnem vogalu hiše so se odločili, ker je ta najbližji avtocesti. Zgradbi avtocestnega hrupa ne dušita, saj ne zastirata pogleda ali zvoka z avtoceste. Če bi opravili meritve na balkonu hiše, bi bile opravljene pred odbojno površino, to pa skladno s predpisi zahteva popravek - 3 dBA. Meritve so zato izvajali ob sprednji fasadi in ne pred njo; če bi jih opravili pred fasado, bi bile izmerjene vrednosti nekoliko višje, a na račun odboja avtocestnega hrupa od fasade in bi morali zaradi tega odšteti 3 dBA, kar pomeni, da bi meritve pred fasado na koncu pokazale kvečjemu nižje ravni hrupa, kot so ugotovljene v izvedenskem mnenju.

24.V odločbi U-I-441/18 z dne 6. 7. 2022 je Ustavno sodišče sicer ugotovilo, da je Uredba v neskladju z URS in Vladi naložilo, da ugotovljeno protipravnost odpravi v roku enega leta, kar ni bilo storjeno, a to ni razlog za neupoštevanje izvida in mnenja NLZOH. V Uredbi določenih mejnih vrednosti hrupa v odločbi Ustavno sodišče ni vsebinsko presojalo (neustavnost Uredbe je ugotovilo zaradi kršitve načela sodelovanja javnosti v postopku sprejemanja, ker javnost ni bila seznanjena s spremembami, ki so bile vnesene v Uredbo po zaključenem postopku javne obravnave). Ker drugih predpisov oziroma meril glede dovoljenih vrednosti hrupa v Sloveniji ni bilo, so se še tudi po poteku roka za izdajo novega predpisa uporabljale v Uredbi iz leta 2018 predpisane mejne vrednosti. In tudi v novi Uredbi o mejnih vrednosti kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 107-3731/2025 z dne 19. 12. 2025) so določene enake mejne vrednosti kazalcev hrupa, kot so bile v Uredbi iz leta 2018 (gl. prilogo 1 Uredbe iz leta 2025). Smernice Svetovne zdravstvene organizacije niso zavezujoč predpis, pač pa le priporočila, ki ugotovitev izvedenskega mnenja ne omajejo.

25.Očitane relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko se je oprlo na mnenje NLZOH, sodišče prve stopnje po obrazloženem ni zagrešilo. Prav tako ne kršitve ustavnih pravic in pravice do poštenega sojenja, ki jih pritožba utemeljuje z enakimi trditvami kot kršitve po 339. členu ZPP.

26.Mnenje NLZOH je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in dokazno ocenilo. Iz njega izhaja, kakšne so izmerjene vrednosti na treh merilnih mestih. Na nobenem ne presegajo z Uredbo določenih mejnih vrednosti. Zaslišan je bil vodja enote NLZOH za hrup v okolju B. B., ki je še dodatno pojasnil in utemeljil pisno izvedensko mnenje. Odgovoril je na vse pripombe in dileme pravdnih strank. Pojasnil je točno kje ter kako in zakaj tako so bile opravljene meritve in strokovno utemeljil rezultate meritev. Na ta način je prepričljivo zavrnil pripombe tožnice na izvid in mnenje. Pri meritvah je NLZOH upošteval vse, kar lahko vpliva na rezultate: vremenske razmere, vlažnost, oddaljenost od avtoceste, ovire, odboje, gostoto prometa. Merilnik, s katerim so bile opravljene meritve, je prve klase, negotovost je le 0,5 dBA. Glede na izmerjene vrednosti tudi ob upoštevanju te negotovosti mejne vrednosti ne bi bile presežene. Kazalci hrupa so definirani kot letna povprečja in ker je bil v času meritev promet nad povprečjem, je NLZOH, ob upoštevanju koliko je bil promet večji od običajnega, izmerjene vrednosti korigiral tako, da je odštel 0,8 dBA. Pri korekciji - 0,8 dBA torej ni šlo za samovoljo NLZOH, pač pa utemeljeno korekcijo na povprečni dnevni promet. Ker je pomembna le raven hrupa, povzročenega z uporabo avtoceste, je NLZOH pri urnem povprečju ravni hrupa izločil čas, ko je bil na posnetku zaznan tudi hrup, ki prihaja iz drugih virov - letala, helikopter, sirena (gre za nekaj sekund, kvečjemu minut). Kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ni.

27.Na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva dejstvo, da so nekatere izmerjene vrednosti blizu mejnim, vrednost kazalca nočnega hrupa pa je na meji z Uredbo določenih vrednosti. Kot izhaja iz predhodno navedene prakse VS RS je treba celo v primeru hrupa, ki je nekoliko nad z Uredbo določenimi mejami, presoditi tudi, ali je tožena stranka sprejela ustrezne ukrepe za zaščito prebivalcev ob avtocesti pred hrupom. V točkah 56 in 57 sodbe je obrazloženo, da sta toženki že od gradnje avtoceste dalje izvajali ukrepe za zmanjšanje hrupa in katere (protihrupni nasip, protihrupna ograja, tesnila v oknih na tožničini hiši in prilagoditev njihovega odpiranja ter zapiranja, zamenjava oken v kabinetu, redno vzdrževanje cestišča). Leta 2018 je Vlada sprejela operativni program varstva pred hrupom, v katerem je predvidela protihrupne ukrepe, ki so bili na avtocestnem odseku ob tožničini hiši izvedeni. Pritožba teh ugotovitev ne izpodbija. Tudi NLZOH v izvedenskem mnenju ugotavlja, da so izvedeni ukrepi za protihrupno zaščito ustrezni.

28.Iz poročila ZVD, ki ga je tožnica vložila v spis v dokaz tožbenih trditev o vplivu vibracij, ne izhaja, da bi ji škodo povzročale te. ZVD namreč v poročilu ugotavlja, da so vibracije zaradi prometa po avtocesti na nekaterih mestih v tožničini hiši zaznavne, vendar niso problematične. Dokazni predlog za postavitev izvedenca glede vibracij pa je tožnica umaknila. Izvedenec gradbene stroke je ugotovil, da poškodbe na stanovanjski hiši niso posledica negativnih vplivov vibracij. Tožnica na ta del mnenja izvedenca gradbene stroke ni podala pripomb. Ocena sodišča, da videoposnetka iz leta 2017 in iz leta 2018 nista merodajna, na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivala. Z videoposnetki je tožnica dokazovala, da do vibracij prihaja in to dejstvo je sodišče ugotovilo. Iz zaključkov izpodbijane sodbe ne izhaja, da ni vibracij, pač pa da tožnica ni dokazala, da ji povzročajo pravno priznano škodo.

29.Po obrazloženem tožnica ni dokazala ne prekomernega hrupa ne takih vibracij, ki bi ji povzročale škodo, pa tudi opustitve ustreznih ukrepov toženk ne, zato ji kljub dejstvu, da je okolje, v katerem živi, zaradi vplivov avtoceste bolj hrupno, kot je bilo, pa tudi vibracije so zaznavne, denarna odškodnia za vtoževano premoženjsko in nepremoženjsko škodo ne gre.

Posebej o zahtevku zaradi manjvrednosti nepremičnine

30.Zahtevek iz naslova manjvrednosti tožničine hiše je kot del zahtevka za plačilo premoženjske škode zaradi imisij treba zavrniti iz že pojasnjenih razlogov. Glede na mnenje izvedenca gradbene stroke, da je vrednost tožničine nepremičnine zmanjšana za 20 % zaradi prostorskega občinskega akta in 30 % zaradi hrupa, pa višje sodišče razloge za zavrnitev tega dela zahtevka še dodatno pojasnjuje.

31.Navedbe tožnice, da se njena stanovanjska hiša glede na prostorski akt iz leta 2023 nahaja na območju, ki ni za stanovanjske namene, niso točne. Prostorski akt se nanaša na bodočo gradnjo: občina za naprej načrtuje na tem območju gradnjo trgovskih, gostinskih in drugih poslovnih prostorov. To ne pomeni, da območje ni primerno za stanovanjsko rabo. Za obstoječe stanovanjske stavbe je predvideno, da bodo še naprej služile svojemu namenu, dovoljeno je njihovo vzdrževanje in obnavljanje. To ni nič neobičajnega. V novejših naseljih se velikokrat nahajajo tako stanovanjske kot nestanovanjske stavbe, obstaja tudi veliko zgradb, ki so namenjene tako poslovnim kot stanovanjskih prostorom. Izvedenec gradbene stroke je izpovedal, da ni strokovnjak za ta vprašanja in predlagal, da se angažira izvedenca urbanistične stroke. In oceno manjvrednosti hiše zaradi hrupa je izvedenec gradil na svoji oceni, da hrup presega mejne vrednosti, kar pa je z izvedeniškim mnenjem NLZOH izpodbito. Dejstvo je, da so meritve NLZOH - strokovnjaka za oceno hrupa, pokazale, da ni preseganja mejnih vrednosti v nobenem delu dneva.

Odgovor na preostale pritožbene navedbe

32.Sodišče je vezano na zahtevke strank, tožnica pa škode, ki ji je nastala z menjavo oken in notranjo protihrupno ter toplotno izolacijo v tem postopku ne uveljavlja. Glede na to in ker ni ugotovilo predpostavk odškodninske odgovornosti toženk, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do tožničinih trditev o njenih ukrepih za zmanjšanje hrupa.

33.V zvezi s trditvami o idilični lokaciji pred izgradnjo avtoceste, pa višje sodišče pripominja, da so zaradi napredka spremembe nujne. Promet se povečuje, ceste so vedno bolj obremenjene, zato je potrebna izgradnja novih, bolj pretočnih. To vpliva tako pozitivno kot negativno na vse prebivalce. Hrup v naseljenih območjih se povečuje, zaradi izpušnih plinov se niža kvaliteta zraka, itd. Tudi tožnica z izgradnjo avtoceste ni le "izgubila", saj lahko koristi cestne povezave, dostop do njene nepremičnine je lažji, če ne bi bilo avtoceste, se območje, kjer živi, ne bi razvijalo.

Sklepno

34.Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

35.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora toženkama povrniti potrebne stroške (155. člen ZPP) njunih odgovorov na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnikov v spisu in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Prvi toženki je za odgovor na pritožbo priznalo priglašenih 1125 točk, drugi toženki 1875 točk (tar. št. 22/1 OT) in obema materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT. Vrednost točke po OT je 0,6 EUR. Stroški poročila stranki so zajeti v priznanih stroških. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15-dnevni rok za plačilo stroškov, če ne bodo plačani v postavljenem roku, bo tožnica prišla v zamudo in bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Gl. sodbo VS RS II Ips 126/2019, II Ips 129/2019, II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020, sodbo II Ips 44/2021 z dne 1. 9. 2021, sklep II Ips 14/2021 z dne 9. 2. 2022 in sklep II Ips 21/2023 z dne 19. 7. 2023.