Jedro

Tožničina polnoletna hči se več redno ne šola, zato je ni mogoče šteti za družinskega člana v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč kot neutemeljeno zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v postopku na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da tožnica živi v gospodinjski skupnosti z možem in polnoletno hčerko, ki pa se ne šola in se tako v skladu s 23. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ne šteje kot družinski član. V obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje je tožnica prejemala pokojnino v mesečnem znesku 390,13 €, invalidnino v znesku 69,64 € ter dodatek za pomoč in postrežbo v mesečnem znesku 146,06 €. Mesečno je tako skupno prejela 605,83 €. Tožničin mož je bil v navedenem obdobju zaposlen in je prejel povprečno mesečno 671,92 €. Mesečni dohodek tožnice in njene družine tako znaša 1.277,75 € oziroma glede na to, da družina šteje dva družinska člana, 638,88 € na člana družine. Glede na to, da ta presega dvakratnik zneska minimalnega dohodka, ki znaša 523,12 €, organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči (13. člen ZBPP v zvezi s 14. členom ZBPP in 20. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih - v nadaljevanju ZSVarPre).

Tožnica v vloženi tožbi opisuje okoliščine zadeve, za katero prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, k temu pa še dodaja, da se ji sedaj kot družinski član več ne upošteva hči, ki je sicer res polnoletna, vendar pa je brez zaposlitve. Glede na to, da mora hčerko še vedno preživljati, meni, da bi jo bilo treba šteti kot članico družine. Navaja, da so v težki finančni situaciji, saj hčeri ne moreta zagotoviti niti plačila diplome, tožnica sama pa je tudi težek invalid. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da tožnica v tožbi ni navedla nobenih okoliščin, ki bi lahko pripeljale do drugačne odločitve, glede na njene dohodke oziroma mesečne dohodke družine pa do brezplačne pravne pomoči ni upravičena. Polnoletne hčere ni mogoče šteti kot članice družine, saj so po prvem odstavku 123. člena ZZZDR starši dolžni preživljati svoje polnoletne otroke po doseženi polnoletnosti, če se redno šolajo, tožničina hči pa tega pogoja ne izpolnjuje. Kdo so družinski člani določa 23. člen ZBPP, ta pa je bil pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno uporabljen.

Tožba ni utemeljena.

Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - v nadaljevanju ZBPP). Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom določeno drugače (prvi odstavek 12. člena ZBPP). Do brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (drugi odstavek 13. člena ZBPP). Od 1. 1. 2012 so socialnovarstvene storitve urejene v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre).

Osnovni znesek minimalnega dohodka v času izdaje izpodbijane odločbe določa prvi odstavek 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), v zvezi z 8. členom ZSVarPre in Sklepom o usklajeni višini minimalnega dohodka od januarja 2013 in znaša 261,56 €.

Kot lastni dohodek družine, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, se upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za družino, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge (drugi odstavek 20. člena ZSVarPre v zvezi s 14. členom ZBPP). Pri ugotavljanju lastnega dohodka se vsi dohodki in prejemki iz prvega odstavka 12. člena ZSVarPre – kamor sodijo tudi vsi obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine – upoštevajo po zmanjšanju za normirane stroške oziroma dejanske stroške, priznane po zakonu, ki ureja dohodnino, ter za davke in obvezne prispevke za socialno varnost, odtegnjene od teh dohodkov (tretji odstavek 20. člena ZSVarPre).

Za družinske člane prosilca po 3. alinei prvega odstavka 23. člena ZBPP štejejo otroci prosilca, dokler jih je ta dolžan preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja. Člen 123 ZZZDR določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, kasneje pa le, če se redno šolajo, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti.

Po presoji sodišča so bila pri izdaji izpodbijane odločbe zgoraj navedena določila pravilno uporabljena. Tožničina polnoletna hči se več redno ne šola, zato je v skladu s citiranimi zakonskimi določili ni več mogoče šteti kot družinskega člana v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči. Organ za brezplačno pravno pomoč je tako pravilno ugotovil, da tožničina družina šteje dva člana, mesečni dohodek tožničine družine na družinskega člana v relevantnem obdobju pa znaša 638,88 € in presega dvakratnik osnovnega dohodka, ki znaša 523,12 €, zato je organ za brezplačno pravno pomoč tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilno zavrnil. Na pravilnost izpodbijane odločitve tako tudi tožbene navedbe ne vplivajo. Odobritev brezplačne pravne pomoči je mogoča le, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom. Glede na zgoraj obrazloženo sodišče zaključuje, da ti niso podani. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).