Jedro

Prvostopenjski organ ni mogel ravnati v nasprotju s prostorskim aktom, po katerem se sporni parceli štejeta za stavbno zemljišče, saj je dolžan ravnati v skladu s predpisi samoupravnih lokalnih skupnosti.

Tudi če držijo tožnikove navedbe o tem, da gradnja na navedenih zemljiščih ni mogoča, prvostopenjski organ tega ni mogel upoštevati, dokler so v veljavi predpisi, ki tožnikovo zemljišče uvrščajo med stavbna zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2012 za nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 2194/1 in 2194/6 k.o. ... v znesku 251,01 EUR. Z isto odločbo je ugotovil, da je tožnik po odločbi številka DT 4224-01251/2012-06-130-502-FOL z dne 19. 6. 2012 že poravnal odmerjeno nadomestilo v višini 291,68 EUR in se mu razlika v višini 40,67 EUR in pripadajoče zamudne obresti vrne v roku 30 dni od vročitve odločbe.

2. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je bilo tožniku s prvotno odločbo enkrat že odmerjeno nadomestilo, zoper tisto odločbo se je pritožil, drugostopenjski organ je pritožbi ugodil in zadevo vrnil v ponovno odločanje z napotilom, da mora prvostopenjski organ ugotoviti, ali je graben s hudournikom mogoče uvrstiti med objekte gospodarske infrastrukture, upoštevati pa je tudi treba, da se od vodnih površin nadomestilo ne odmerja. V ponovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da je površina grabna s hudournikom 350 m2 in se je ta površina v navedeni izmeri odštela (175 m2 po posamezni parceli). Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik zavezanec za plačilo nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče na navedenih parcelah, saj nepremičnini ležita na območju, ki se ureja s prostorsko ureditvenimi pogoji za ruralno območje planske celote 12 v Občini Piran. V letu 2012 ni bilo elementarnih nesreč, zaradi katerih bi bil tožnik lahko na podlagi 15. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran oproščen plačila nadomestila. Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na določilo 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih ter še navaja, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča obračunava ne glede na to, ali je stavbno zemljišče v uporabi ali ne, pri čemer se pri obračunu nadomestila upošteva namembnost, določena v skladu s prostorskimi akti. V nadaljevanju prvostopenjski organ podrobno pojasnjuje izračun nadomestila.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa pritožbo zavrnil. V svoji odločbi pojasnjuje, da se nadomestilo ne odmeri samo od vodnih površin in od objektov gospodarske javne infrastrukture. Urad za gospodarstvo in turizem Občine Piran je ugotovil, da predmetnega grabna s hudournikom ni mogoče šteti za objekt gospodarske javne infrastrukture. Ker pa se nadomestilo ne odmeri od vodnih površin, je bila površina hudournika odšteta od celotne površine nepremičnin. Dejstvo, da se na spornih parcelah nahaja graben s hudournikom, pa ne pomeni, da se nadomestila ne bi smelo odmeriti od preostalih površin nezazidanega stavbnega zemljišča. Nezazidani zemljišči, za kateri je bilo odmerjeno nadomestilo, ležita na območju, ki se ureja s prostorsko ureditvenimi pogoji za ruralno območje planske celote 12 v Občini Piran in izpolnjujeta pogoje za nezazidana stavbna zemljišča. 4. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da obe parceli razpolavlja graben, kar onemogoča gradnjo stavbe na zemljiščih, zaradi česar ne soglaša, da se je nadomestilo zgolj zmanjšalo, ampak zahteva umik nadomestila. Ni res, kar zatrjuje drugostopenjski organ, da se graben nahaja na robu parcele, ampak teče skozi obe parceli in ju razpolavlja in s tem onemogoča gradnjo. Prvostopenjski organ se sicer opira na zakon in na odlok, ne pa na dejansko stanje v naravi. Tožnik ne trdi, da parceli nista na območju, kjer je predvidena gradnja, ampak vztraja pri tem, da ne glede na to gradnja na parcelah ni mogoča. Obe parceli sta bili žrtvovani za zaščito stavb pred povodnjo, ki se nahajajo pod njima. Iz odgovora s strani Občine Piran z dne 27. 11. 2012 je mogoče razbrati, da si bo občina prizadevala za rešitev njegovega problema, to pa pomeni, da se na občini zavedajo omenjenih težav. Tožnik smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijanih odločb. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Skladno s 404. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izdaja odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti davčni organ na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo. V skladu z drugim odstavkom 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem.

8. Iz upravnega spisa je razvidno, da sta tožnikovi parceli namenjeni gradnji in sta v skladu z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za ruralno območje planske celote 12 v Občini Piran na območju prostorskega urejanja. Glede na navedena določila ZDavP-2, Zakona o stavbnih zemljiščih ter Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ruralno območje planske celote 12 v Občini Piran, je torej prvostopenjski organ imel pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe. Razen tega je v ponovljenem postopku upošteval, da se nadomestila ne odmerja od vodnih površin in to med strankama ni sporno, saj je bilo odštetih 350 m2 vodnih površin. Ugotovljeno je tudi bilo, da predmetnega grabna s hudournikom ni mogoče šteti za objekt gospodarske javne infrastrukture, za kar se nadomestilo tudi ne odmerja.

9. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da prvostopenjski organ nadomestila sploh ne bi smel odmeriti. V tem primeru bi namreč prvostopenjski organ ravnal v nasprotju s citiranimi predpisi. Sicer pa iz tožbenih navedb smiselno izhaja, da se tožnik zaveda tega, da je po citiranem občinskem odloku na njegovih zemljiščih predvidena gradnja, saj tožnik sam pravi, da je namen teh parcel z odlokom določen in da se organ opira izključno na zakon in odlok. Prvostopenjski organ ni mogel ravnati v nasprotju s prostorskim aktom, po katerem se navedeni parceli štejeta za stavbno zemljišče, saj je dolžan ravnati v skladu s predpisi samoupravnih lokalnih skupnosti ne glede na to, ali je gradnja na navedenih zemljiščih mogoča. Tožnik tudi priznava, da je na parcelah zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto, kar je tudi eden od pogojev, da se skladno z 218.b členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov lahko zemljiške parcele štejejo kot nezazidana stavbna zemljišča (2. alineja prvega odstavka citiranega člena). Tudi če držijo tožnikove navedbe o tem, da gradnja na navedenih zemljiščih ni mogoča, prvostopenjski organ tega ni mogel upoštevati, dokler so v veljavi predpisi, ki tožnikovo zemljišče uvrščajo med stavbna zemljišča. 10. Ker sodišče nepravilnosti pri preizkusu izpodbijane odločbe ni našlo, je tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.