Jedro

Pravilno je stališče tožeče stranke in izpodbijane sodbe, da se pogodba, katere predmet so trajajoče obveznosti, kakršna je gradbena pogodba, razveže z učinkom za naprej (ex nunc). Odstop od gradbene pogodbe po naravi stvari lahko učinkuje le za naprej (ex nunc), toženka je lahko odstopila le od neizpolnjenega dela pogodbe. Izvedena dela za toženko očitno imajo smisel in pomen, saj je lahko novi izvajalec z deli na objektu nadaljeval. Toženka je obogatena za toliko, kolikor je tožeča stranka zgradila hiše, saj ji del, ki jih je opravila tožeča stranka, ni bilo treba plačati novemu izvajalcu gradnje hiše. Vsak izvajalec gradbenih del zahteva plačilo za svoje delo, torej je toženka obogatena za dela, ki jih je tožeča stranka naredila. Da bi drug izvajalec to, kar je naredila tožeča stranka, naredil ceneje, tožena stranka ne zatrjuje.

Ni pa dolžna toženka tožeči stranki plačati tistih del, ki imajo take napake, da ji ne prinašajo nobene koristi. Trditveno in dokazno breme, da opravljena dela zanjo nimajo nobene koristi, je na toženki. Toženka tega bremena ni zmogla. Tudi trditveno in dokazno breme, da ji je tožeča stranka povzročila škodo, ki ji jo je dolžna povrniti, je na toženki in tudi tega ni zmogla. Da s strani tožeče stranke zgrajena klet nima lastnosti, potrebnih za običajno rabo, toženka ni dokazala. Če bi bila neuporabna, bi jo novi izvajalec gradbenih del gotovo saniral pred tem, ko je pričel z zidavo nadstropij hiše.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.461,07 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 189681/2010 z dne 21. 12. 2010 za plačilo 51.017,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2010 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka 300,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2011 dalje do plačila, v presežku (za znesek 2.298,20 EUR s pripadki), pa tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženi stranki naložilo v plačilo 12.830,59 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Pritožuje se tožena stranka (v nadaljevanju toženka), uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke ali pa naj zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Čeprav je višje sodišče že dvakrat pojasnilo, da pravno podlago za zahtevek predstavljajo pravila o neupravičeni pridobitvi, je sodišče prve stopnje ponovno kot materialnopravno podlago upoštevalo gradbeno pogodbo in jamčevalne zahtevke. Ker prvostopenjsko sodišče ni sledilo navodilom višjega sodišča, gre za sodbo presenečenja in za kršitev 362. člena ZPP. Slednje je vodilo tudi v nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz obrazložitve sodbe je tudi razvidno, da sodišče prve stopnje ni (več) nepristransko, saj podaja negativne vrednostne sodbe o toženki kot osebi, s čimer ji je kršena ustavno zajamčena pravica do neodvisnega in objektivnega sodišča. Ugotovitev, da je bila sklenjena veljavna gradbena pogodba, čeprav ji manjka pisna oblika, je napačna in nima podlage v izvedenih dokazih. Zgolj dogovor o tem, kaj bo vključeno v pogodbo, ki bo sklenjena kasneje, ne predstavlja sklenitve pogodbe. Ker je tožečo stranko še pred sporom pozivala, naj podpiše pogodbo, pa je ni, ni mogla biti v dobri veri prepričana, da je pogodba že sklenjena. Na določila o realizaciji pogodbe bi se sodišče lahko oprlo samo, če bi ugotovilo, da je bila pogodba izpolnjena v celoti ali vsaj v pretežni meri, v obravnavanem primeru pa ni sporno, da je tožeča stranka zgradila zgolj klet. Gradbena pogodba sploh ni bila sklenjena, če pa je bila, bi bilo nujno treba šteti, da je toženka od nje odstopila s tem, ko je odslovila tožečo stranko z gradbišča. V tem primeru je materialnopravna podlaga lahko le neupravičena pridobitev. Ker je klet zaradi zamakanja neuporabna, je lahko odstopila od pogodbe brez predhodne zahteve za odpravo napak v skladu s 638. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Sicer pa je pozvala tožečo stranko, naj uredi gradbeni dnevnik, podpiše gradbeno pogodbo in zagotovi vso dokumentacijo, ki bi morala biti na gradbišču ter jo opozorila na zamakanje skozi stene kleti, pa tožeča stranka ni storila nič. Izjavo o odstopu od pogodbe je podala tudi v pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2014. Pravno naziranje, da naj bi odstop od pogodbe v tem primeru učinkoval ex nunc, je napačno. Očitno je, da ne gre za delne izpolnitve, ki bi bile opravljene v skladu s pogodbo, klet nedvomno ni bila zgrajena v skladu s pogodbo, saj ni poravnana s smermi neba, kot je predvidevala pogodba, ne spoštuje odmikov in vanjo zamaka. Brez poprejšnje sanacije vseh nepravilnosti dokončanje kleti sploh ni mogoče, v sedanjem stanju pa uporaba kleti ni mogoča. Ker je izvedeno delo neuporabno, je pravna podlaga nedvomno odpadla ex tunc. Končni rezultat mora imeti običajne lastnosti; klet, v katero zateka voda, pa gotovo nima za običajno rabo potrebnih lastnosti in je ni mogoče šteti kot delno izpolnitev. Dela, ki ni izvršeno po določilih pogodbe in v skladu s pravili posla, naročnik ni dolžan prevzeti in se pravila o prevzemu del in grajanju napak po naravi stvari lahko uporabijo samo za prevzem dokončanega dela. Jamčevalni zahtevki predstavljajo pogodbene obveznosti in po odstopu od pogodbe ne obstajajo več. Pri vrednosti izvedenih del je izvedenec, na katerega se je oprlo sodišče, napačno izhajal iz pogodbeno dogovorjenih del in napačne predpostavke, da so dela dejansko izvedena pravilno in v skladu z načrti. Ker je toženka ves čas zatrjevala negativno dejstvo, da materiali niso ustrezne količine in kakovosti, bi morala nasprotno dokazati tožeča stranka. Zaključka o vrednosti dejansko opravljenih del sploh ni mogoče narediti, tako da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Izvedenec je po svoji presoji v kalkulaciji upošteval zneske, ki med strankama niso bili nikoli dogovorjeni niti usklajeni. Izvedbe priključkov izvedenec ni preveril, temveč jih je ocenil, ne da bi si jih ogledal in jih primerjal z izvedbenimi načrti, ki jih tožeča stranka prav tako ni priložila in zato ni dokazala, da so bili klet in priključki zgrajeni po načrtih. Hidroizolacija bi morala biti izvedena najmanj v debelini 0,5 cm, ker ni bila, bo potrebna ponovna izvedba hidroizolacije. Postavke drenaža, ki je izvedena previsoko, ni mogoče upoštevati. Vrednost del, ki jo je izračunal izvedenec, je nižja za najmanj 19.229,41 EUR, z 8,5 % DDV pa kar za 20.863,91 EUR. Obrazložitev sodbe je sama s seboj v nasprotju, ker ugotavlja, da je izvedensko delo popolno in strokovno, nato pa, da je izvedenec izpovedal, da lahko zanesljivo reče, da se je vrednost nepremičnine zaradi vlaganj povečala, ni pa mogel odgovoriti za koliko. Izvedenec napak, čeprav jih je toženka zatrjevala in jih je izvedenec zaznal, pri določitvi vrednosti izvedenih del sploh ni upošteval. Spustil pa se je v presojanje odgovornosti za napake, kar je pravna presoja. V skladu z razpravnim načelom ni dopustno, da bi sodišče kot okoliščino, ki naj bi razbremenila tožečo stranko odgovornosti za napake, upoštevalo ugovore, ki jih tožeča stranka sploh ni podala, temveč je nanje opozoril izvedenec. Procesna kršitev je bila zagrešena, ker sodišče ni upoštevalo izvedeniškega mnenja I. in predračuna G. katerima tožeča stranka ni ugovarjala. Ker pa taka sanacija nepravilnosti z meridiani in napačnih odmikov ne bi mogla odpraviti, je izvedeno delo tožeče stranke povsem brez koristi. Sodišče ne bi smelo pridobivati dodatnih listin na zahtevo izvedenca, pač pa bi moralo ugotoviti, da izvedba dokaza z izvedencem gradbene stroke zaradi pomanjkljive listinske dokumentacije ni možna. V zvezi s tako pridobljenimi listinami in ugotovitvami izvedenca uveljavlja prekluzijo. Ker so prepozno predložene listine nedovoljen dokaz, mnenja izvedenca ni dopustno upoštevati. Iz mnenja izvedenca izhaja, da z računom tožnika v višini 53.325,78 EUR niso zaračunana opravljena dela po dogovorjenih cenah in količinah uporabljenega materiala, zato je treba zahtevek zavrniti. Napačna je tudi odločitev glede teka zamudnih obresti, ker na podlagi izstavljenega računa ni bilo mogoče ugotoviti, kaj je zaračunano in je bil tudi po ugotovitvi izvedenca previsok in napačno sestavljen. Čeprav je res, da svetlobnih jaškov tožeča stranka ni zaračunala, je odločitev tudi v tem delu napačna, saj so nepravilno izvedeni svetlobni jaški še vedno na objektu in bo za njihovo demontažo in odvoz nastal strošek, za katerega je odgovorna tožeča stranka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo podala obsežen odgovor, v katerem argumentirano izpodbija pritožbene trditve in stališča. Predlaga, naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno odločitev, so pa razlogi, s katerimi jo je utemeljilo, delno materialnopravno zmotni. Višje sodišče v celoti vztraja pri materialnopravnih stališčih, ki jih je navedlo v razveljavitvenem sklepu I Cp 689/2017 z dne 7. 7. 2017. Pravna podlaga vtoževanega zahtevka ni gradbena pogodba, ki je sicer bila sklenjena med pravdnima strankama. Pogodba je bila namreč razvezana, v primeru razveze pogodbe pa ima stranka, ki je pogodbo delno izpolnila, kondikcijski zahtevek, ki je eden od zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve.1 Čeprav učinki razvezane pogodbe izhajajo že iz splošnih načel o neupravičeni obogatitvi zaradi odpadle pravne podlage (190. člen OZ), jih je zakonodajalec še posebej uredil v 111. členu OZ.2

6. Pravilni so razlogi izpodbijane sodbe v točki 11 obrazložitve, da je med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj glede bistvenih sestavin gradbene pogodbe, to je o vrsti in obsegu del ter ceni. To dokazujejo ravnanja obeh strank: čeprav (še) ni bila sklenjena pisna gradbena pogodba, je tožeča stranka pričela z deli, toženka pa ji je to omogočila z izročitvijo dokumentacije za gradnjo, plačala je avans in očitno se je strinjala s tem, da je tožeča stranka pričela z gradnjo hiše, saj je dela nadzorovala. Tako je toženka, kot pravilno razlaga sodišče prve stopnje v točki 12 izpodbijane sodbe, s konkludentnimi dejanji sprejela ponudbo tožeče stranke (drugi odstavek 28. člena OZ) in se s tem šteje, da sta pravdni stranki sklenili gradbeno pogodbo. Ni sporno, da sta pogodbeni stranki gradbeno pogodbo določeno časovno obdobje izpolnjevali, kar vsekakor dokazuje, da sta sklenili dogovor oziroma sta se sporazumeli, da bo tožeča stranka za toženko zgradila hišo. Res je sicer, da pogodba ni bila sklenjena v predpisani pisni obliki, kar pa na njeno veljavnost ne vpliva. Pisna oblika gradbene pogodbe ni predpisana zaradi varstva širših javnih interesov, temveč izključno zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov, zato je veljavna in za stranki zavezujoča tudi ustna gradbena pogodba3 (gl. pravilne razloge na strani 7 izpodbijane sodbe).

7. Ni spora o tem, da je toženka tožeči stranki v avgustu 2010 prepovedala nadaljnja dela pri izgradnji hiše ter da je z gradnjo nadaljeval drug izvajalec, tožeča stranka pa ni vztrajala pri izpolnitvi gradbene pogodbe. Toženki je izstavila račun le za do takrat opravljena dela in tudi v tem postopku vtožuje le plačilo za dela, ki jih je dejansko opravila na pogodbeni podlagi. Torej se obe stranki strinjata z razvezo gradbene pogodbe, kar pomeni, da gradbena pogodba ne velja več in ni materialnopravna podlaga v tej pravdi vtoževanega zneska. Gradbena pogodba bi bila materialnopravna podlaga, če bi pravdni stranki zahtevali njeno izpolnitev (zahtevek za dokončanje gradnje hiše in plačilo za izgradnjo celotne hiše). Za razsojo zato ni relevantno, ali je toženka pravilno odstopila od pogodbe.

8. Ker se je gradbena pogodba nehala izvrševati in pogodbeni stranki tudi ne zahtevata, da bi se še naprej izvrševala, nastopijo učinki razvezane pogodbe: obe pogodbeni stranki sta prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode, tožeča stranka pa ima pravico do plačila za opravljena dela (111. člen OZ).

9. Pravilno je stališče tožeče stranke in izpodbijane sodbe, da se pogodba, katere predmet so trajajoče obveznosti, kakršna je gradbena pogodba, razveže z učinkom za naprej (ex nunc). Odstop od gradbene pogodbe po naravi stvari lahko učinkuje le za naprej (ex nunc), toženka je lahko odstopila le od neizpolnjenega dela pogodbe. Izvedena dela za toženko očitno imajo smisel in pomen, saj je lahko novi izvajalec z deli na objektu nadaljeval. Toženka je obogatena za toliko, kolikor je tožeča stranka zgradila hiše, saj ji del, ki jih je opravila tožeča stranka, ni bilo treba plačati novemu izvajalcu gradnje hiše. Vsak izvajalec gradbenih del zahteva plačilo za svoje delo, torej je toženka obogatena za dela, ki jih je tožeča stranka naredila. Da bi drug izvajalec to, kar je naredila tožeča stranka, naredil ceneje, tožena stranka ne zatrjuje.

10. Ni pa dolžna toženka tožeči stranki plačati tistih del, ki imajo take napake, da ji ne prinašajo nobene koristi. Trditveno in dokazno breme, da opravljena dela zanjo nimajo nobene koristi, je na toženki. Toženka tega bremena ni zmogla. Tudi trditveno in dokazno breme, da ji je tožeča stranka povzročila škodo, ki ji jo je dolžna povrniti, je na toženki in tudi tega ni zmogla. Da s strani tožeče stranke zgrajena klet nima lastnosti, potrebnih za običajno rabo, toženka ni dokazala. Če bi bila neuporabna, bi jo novi izvajalec gradbenih del gotovo saniral pred tem, ko je pričel z zidavo nadstropij hiše. 11. Glede porazdelitve dokaznega bremena in (ne)predložitve gradbenega dovoljenja se pritožbeno sodišče sklicuje na svoja stališča v sklepu I Cp 689/2017 v točki 10 in jih ne bo ponavljalo. Iz citiranega sklepa izhaja zakaj toženka v zvezi z listinami, ki jih je potreboval izvedenec za svoje mnenje in tistimi ugotovitvami izvedenca, ki upoštevajo listine, ki jih je v spis vložila na poziv izvedenca tožeča stranka, neutemeljeno uveljavlja prekluzijo.

12. V zvezi z navedbami toženke, da klet ni poravnana s smermi neba kot je predvidevala pogodba in da niso spoštovani odmiki, višje sodišče pojasnjuje, da tudi če ti očitki držijo, na pravilnost izpodbijane odločitve glede na okoliščine konkretnega primera ne vplivajo. Toženka ne zatrjuje, da bi novi izvajalec kaj od zgrajenega porušil ali popravil in nesporno je, da je novi izvajalec hišo gradil naprej. Torej so bila s strani tožeče stranke izvedena dela uporabna.

13. Toženka niti ne zatrjuje obrazloženo, da so ji zaradi nepravilnosti pri gradnji nastali dodatni stroški. Te bi lahko uveljavljala kot škodo (prvi odstavek 111. člena OZ).

14. Da materiali, ki jih je uporabila tožeča stranka, niso ustrezni, da ne ustrezajo zaračunane količine in da dela niso kakovostno opravljena, niso negativna dejstva, ki jih toženka ne bi mogla dokazati. Ne gre za dokazovanje, da nekaj ni bilo narejeno, pač pa za ovrženje s strani tožeče stranke dokazanih dejstev, da je pričela z gradnjo hiše za toženko na podlagi dokumentacije, ki ji jo je izročila toženka, kaj točno je zgradila na podlagi dogovora s toženko in da so ta dela uporabna (drug izvajalec je hišo gradil naprej). V resnici toženka trdi, da so bili vgrajeni materiali neustrezni oziroma, da je bilo vgrajenega manj materiala kot zaračunano. Vse to pa so dejstva, ki so dokazljiva in bi jih morala toženka najprej ustrezno konkretizirano zatrjevati, nato pa svoje trditve še dokazati. Kakšne materiale in količine je tožeča stranka uporabila pri gradnji hiše, je ugotovil izvedenec na ogledu, na katerem sta bili prisotni obe pravdni stranki in so to ugotavljali vsi skupaj. Vse izračune je izvedenec strokovno utemeljil v pisnem mnenju in njegovih dopolnitvah, na zaslišanju pa argumentirano zavrnil pripombe, ki jih je podala toženka.

15. Izvedbe priključkov izvedenec ni mogel primerjati z načrti, ker jih toženka še tudi po pozivu sodišča ni vložila v spis, zato je ravnal pravilno, ko je izračun opravil na podlagi svoje strokovne ocene. V mnenju si izvedenec ni prihajal v nasprotja, posledično pa tudi sodišče, ki je mnenje povzelo, ne. Ocenil je dejansko izvedena dela in se ni spuščal v presojanje odgovornosti za napake, pač pa je pojasnil, kaj vse je lahko botrovalo temu, da je prišlo do zamakanja v klet. Ker gre za strokovna vprašanja je naloga izvedenca, da na njih opozori v svojem mnenju. Za napačno projektiranje kleti, ki se kot možen vzrok za zamakanje nakazuje v izvedenskem mnenju, tožeča stranka ne odgovarja. Verjetne so trditve tožeče stranke, da je do zamakanja prihajalo, ker hiša še ni bila dokončana (ni bilo strehe, oken, vrat). Ker je toženka tožečo stranko spodila z gradbišča in ji ni pustila nadaljevati začetih del, ona nosi riziko zamakanja zaradi nedokončanja del. Da v klet zamaka zaradi napak tožeče stranke pri gradnji, tožena stranka ni dokazala. Izvedenec ni mogel ugotoviti vzroka za zamakanje, pa tudi nobenih drugih dokazov, ki bi potrjevali trditev toženke, da je do zamakanja prišlo zaradi napak pri gradnji kleti, v spisu ni. Da do zamakanja prihaja zaradi napak v gradnji kleti, tako ni ugotovljeno niti s stopnjo pretežne verjetnosti, zato krivde za zamakanje ni mogoče naprtiti tožeči stranki.

16. Ni res, da tožeča stranka ni ugovarjala mnenju I. in predračunu G. V vlogah je ugovarjala navedbam, ki jih je toženka utemeljevala s sklicevanjem na navedena dokumenta. Sodišče prve stopnje je pravilno navedbe obeh pravdnih strank preverjalo s pomočjo izvedenca, saj gre za strokovna vprašanja.

17. Pritožbena trditev, da je izvedenec nikalno odgovoril na vprašanje, ali so bila z računom št. 74 z dne 2. 9. 2010 zaračunana opravljena dela po dogovorjenih cenah in količinah uporabljenega materiala, je protispisna. Iz konteksta je iztrgan le en odgovor izvedenca. Mnenje izvedenca je vsekakor dovoljen dokaz in ker sodišče prve stopnje pri navodilih izvedencu kaj lahko upošteva pri svojem mnenju ni kršilo pravil o prekluziji in upoštevanju zgolj zatrjevanih dejstev (7. člen ZPP), ga je lahko vzelo za dejansko podlago svoje odločitve.

18. Toženka ni dokazala, da je svetlobni jašek, ki ga je zaračunala tožeča stranka, nepravilno izveden, zato ga bo potrebno demontirati. Za tisto kar je na objektu izvedla tožeča stranka, pa ji je toženka dolžna plačati. Materialne škode zaradi odvoza z objekta, toženka ni uveljavljala obrazloženo.

19. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti. V znesku dosojene glavnice 51.017,58 EUR je toženka neupravičeno zavrnila račun št. 74 z dne 2. 9. 2010, ki ji ga je izstavila tožeča stranka 23. 10. 2010, v zvezi z na podlagi dogovora izvedenimi deli. Za plačilo je bil določen petnajstdnevni rok in je toženka prišla v zamudo s plačilom 8. 11. 2010 (299. člen OZ).

20. Napotki za pravilno uporabo materialnega prava in s tem pojasnilo, kaj so za razsojo v tej zadevi relevantna dejstva, so bili dani v obeh razveljavitvenih sklepih.4 Pravdni stranki sta se o teh dejstvih imeli možnost izjasniti in sta tudi se, sodišče pa je v izpodbijani sodbi o njih zavzelo svoja stališča. Če ta niso taka, kot jih je pričakovala toženka, to ne pomeni, da gre za sodbo presenečenja. Za sodbo presenečenja gre le, če strankam ni bila dana možnost izjaviti se o dejanskih in pravnih vidikih spora, na katerih temelji odločitev sodišča. 21. Tudi kršitve 362. člena ZPP ni. Glede na pavšalnost toženkinih ugovorov ponovno angažiranje izvedenca gradbene stroke ni bilo potrebno. Toženka ni dovolj specificirala zatrjevanih napak v gradnji in ni pravočasno predložila ustrezne dokumentacije, da bi izvedenec sploh lahko dopolnil svoje mnenje. V mnenju, ki ga je sodišče vzelo za dejansko podlago sodbe, je izvedenec strokovno argumentirano odgovoril na vse pripombe in ugovore toženke. Iz izračuna izvedenca tako izhaja za koliko je bila tožena stranka obogatena z gradnjo, ki jo je zanjo skladno z gradbeno pogodbo opravila tožeča stranka.

22. Neutemeljena je pritožbena graja o pristranskosti sodišča prve stopnje. V izpodbijani sodbi ni negativnih vrednostnih sodb o toženki, pač pa je sodišče ocenjevalo ravnanja toženke v okviru dokazne ocene. Ocena dokazov je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP: je celostna in življenjsko logična.

23. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani razlogi ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti tožeči stranki stroške, ki jih je imela v zvezi s pritožbo, to je odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), in sicer 1.177,60 EUR po tar. št. 3220 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znaša 1.461,07 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je določilo petnajstdnevni izpolnitveni rok, če v tem roku toženka tožeči stranki ne bo povrnila dosojenih stroškov pritožbenega postopka, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 Gl. uvodni komentar k oddelku o neupravičeni pridobitvi v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), druga knjiga, izdala GV Založba, Ljubljana 2003, stran 43 in 44. 2 Gl. komentar dr. M. Juharta k 111. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, izdala GV Založba, Ljubljana 2003, prvi odstavek na strani 588. 3 Prim. odločbe VS RS II Ips 127/2010 in VSL I Cp 481/2014, I Cp 2860/2010, I Cp 888/2009, I Cp 3304/2009. 4 Odločba VSL I Cp 447/2015 z dne 6. 5. 2015 in sklep VSL I Cp 689/2017 z dne 7. 7. 2017.