Jedro

V skladu z 2. odstavkom 4. člena ZDR je direktor podjetja lahko pooblaščen za samostojno odločanje o začasni odstranitvi delavca iz podjetja. Zaradi nevročitve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka delavcu je disicplinski postopek pri delodajalcu, ki ima status pravne osebe, absolutno bistveno kršen in zaradi takšne kršitve ni mogla biti sprejeta zakonita odločitev.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovim zahtevkom in razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 28.2. in 1.3.1995 ter sklep zbora delavcev z dne 4.5.1995 o začasni odstranitvi tožnika iz podjetja ter sklepa direktorja z dne 1.3.1995 in zbora delavcev z dne 4.5.1995 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja, hkrati pa toženki naložilo, da izplača tožniku razliko nadomestila plače za čas nezakonite odstranitve v mesečnih zneskih za marec 1995 40.864,00 SIT, za april 41.299,00 SIT in do 6. maja 1995 13.158,60 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, za naprej pa mu izplača nadomestilo plače, kot bi jo prejemal, če bi bil na delu, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje ter povrne stroške postopka v znesku 124.040,00 SIT, istočasno pa toženi stranki naložilo, da za naprej tožnika pozove nazaj na delo. Pri tem je ugotavljalo, da v sklepu o začasni odstranitvi tožniku očitane disciplinske kršitve, ki naj bi pogojevale odstranitev, niso bile toliko opredeljene, da bi se sklepi o suspenzu dali preizkusiti, sklep direktorja o odstranitvi pa v zakonitem roku tudi ni bil posredovan v potrditev pristojnemu organu, v disciplinskem postopku pa naj bi tožena stranka zagrešila takšne bistvene kršitve postopka, zaradi katerih izrečeni disciplinski ukrep ni mogel biti zakonit, saj tožniku pred izrekom ukrepa zahteva za uvedbo disciplinskega postopka sploh ni bila vročena, dejansko pa se opredelitev disciplinske kršitve v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa tudi ne ujema z vsebino očitka kršitev v zahtevi za uvedbo postopka.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožnikovih zahtevkov, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo sojenje. Pri tem poudarja, da je mogoče delavca začasno odstraniti z dela tudi iz drugih razlogov, ne le v posledici uvedbe disciplinskega postopka, da je bil pri toženki o začasni odstranitvi na prvi stopnji pooblaščen samostojno odločiti direktor, da je bilo tožniku, ne glede na formalno neizkazano vročitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, vsekakor omogočeno sodelovati v disciplinskem postopku, pa se tega ni poslužil in da je kvalifikacije kršitve, za katero je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, celo blažja in izhaja iz očitanega dejanskega stanja, tako da so bili izpodbijani sklepi dejansko zakoniti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da bi lahko bil v skladu z 2. odstavkom 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) pri toženki direktor pooblaščen za samostojno odločanje o začasni odstranitvi delavca iz podjetja, saj je potrebno določbe 2. odstavka 69. člena ZTPDR razlagati ob upoštevanju navedenih določb ZDR. V skladu s temi določbami kolektivna pogodba med delavci in podjetji drobnega gospodarstva (Ur. l. RS št. 20/91), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, v 2. odstavku 31. člena za odločanje o suspenzu delavca izrecno pooblašča poslovodni organ podjetja. Prav pa ima sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da so bili disciplinski očitki zoper tožnika v tem primeru premalo opredeljeni, da bi bilo mogoče preizkusiti utemeljenost izrečene začasne odstranitve iz podjetja. Najprej se je tožniku očitalo, da je dne 25.2.1995 "agresivno in brutalno nastopil do svojega predpostavljenega", s tem, da se prvostopni sklep o začasni odstranitvi sklicuje le na "kršitev delovne discipline z dne 25.2.1995", dokončni sklep zbora delavcev o začasni odstranitvi pa se sklicuje na povzročanje zastojev pri delu.

Ker se oba sklepa o začasni odstranitvi iz podjetja pavšalno sklicujeta na uvedbo disciplinskega postopka, ni mogoče slediti pritožbi, ki poskuša utemeljevati začasno odstranitev iz drugih zakonitih razlogov. Zato v tem delu pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je bil pri toženki disciplinski postopek, ki ga je toženka vodila zoper tožnika, bistveno kršen, ker toženka ni izkazala, da bi bila tožniku pred zaslišanjem in izrekom disciplinskega ukrepa na prvi stopnji vročena zahteva za uvedbo disciplinskega postopka. Zaradi takšne kršitve določb 62. člena ZTPDR pri delodajalcih, ki so pravne osebe, ne more biti izdan zakoniti sklep o izreku disciplinskega ukrepa.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v tem primeru pritožbeni razlogi niso podani in je zato toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter kot zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker zastaralni rok za tožniku očitane kršitve glede na določbe 93. člena ZDR očitno še ni potekel, lahko toženka disciplinski postopek zoper toženca ponovi, v kolikor bo ugotavljala, da so bili pri njej dejansko izpolnjeni pogoji za zakonito vodenje disciplinskega postopka ter v ponovljenem postopku odpravi pomanjkljivosti, na katere je opozorilo sodišče.