Jedro

Rok za tožbo zaradi nezakonitega dejanja prisilne privedbe je 30 dni in začne teči takrat, ko je bilo dejanje storjeno. Tožba, vložena po preteku 30 dni od dneva, ko je bilo dejanje storjeno, je prepozna. Dejstvo, da je tožnik rok za tožbo zamudil, ker je zoper prisilno privedbo vložil pritožbo pri okrožnem sodišču, ni opravičeni vzrok za zamudo roka. Tožnikova subjektivna predstava o tem, da je zoper prisilno privedbo dovoljena pritožba, ni okoliščina oziroma ovira, ki bi opravičevala zamudo roka za tožbo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom, št. U 131/2001-4 z dne 21.2.2001 je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo pri sodišču dne 24.1.2001 zaradi nezakonitega dejanja prisilne privedbe, ki jo je zanj odredila okrožna sodnica M.P., ker se ni odzval vabilu sodišča. V obrazložitvi sklepa je sodišče navedlo, da je rok za tožbo 30 dni od storjenega dejanja. Dejanje - prisilna privedba je bilo storjeno dne 22.11.2000, tožnik pa je tožbo vložil dne 24.1.2001, torej po preteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe. Zato je tožba prepozna.

Z izpodbijanim sklepom, št. U 131/2001-13 z dne 9.1.2002 je sodišče prve stopnje na podlagi 22. člena ZUS zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je tožnik vložil skupaj s pritožbo zoper sklep sodišča o zavrženju tožbe zaradi nezakonitega dejanja. V predlogu je tožnik navajal, da je rok zamudil zato, ker je zaradi nezakonitega dejanja prisilne privedbe dne 27.11.2000 vložil pritožbo na Okrožno sodišče v Ljubljani. Upravičeno je menil, da ker je nezakonito dejanje povzročeno s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani, ga lahko pred tem sodiščem tudi izpodbija.

Iz odgovora predsednika Okrožnega sodišča v L., ki je njegovo pritožbo obravnaval kot nadzorstveno pritožbo izhaja, da prisilna privedba ni nezakonita.

Odgovor je prejel dne 8.1.2001 in s tem je bil postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani končan. Zato je v roku 30 dni od prejema odgovora vložil tožbo zaradi nezakonitega dejanja pri upravnem sodišču. Po presoji sodišča prve stopnje navedeno dejstvo ne predstavlja opravičljivega razloga za zamudo roka za vložitev tožbe.

Tožnik v pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe navaja, da je bila določba 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS nepravilno uporabljena. Roka za vložitev tožbe ni zamudil, saj je že 27.11.2001, torej v roku izpodbijal nezakonito dejanje prisilne privedbe, vendar zaradi nevednosti pri nepristojnem organu. Ker je bilo nezakonito dejanje prisilne privedbe povzročeno s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani, je upravičeno menil, da nezakonito dejanje lahko izpodbija pri tem sodišču s pritožbo. Njegova pritožba je bila nepravilno obravnavana kot nadzorstvena pritožba, čeprav je imela vse sestavine tožbe zaradi nezakonitega dejanja in bi jo zato moralo Okrožno sodišče v Ljubljani odstopiti v reševanje upravnemu sodišču. Meni, da je 30 dnevni rok za tožbo začel teči šele dne 8.1.2001, ko je prejel dopis predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, da prisilna privedba ni nezakonita. Zato je tožba, vložena dne 24.1.2001 pravočasna.

Zaradi navedenih razlogov in glede na to, da je za zamudo roka za tožbo izvedel šele z vročitvijo sklepa z dne 21.2.2001 o zavrženju tožbe, predlaga vrnitev v prejšnje stanje.

V pritožbi zoper sklep, v kateri je sodišče zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje tožnik navaja, da je ta neobrazložen.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da je bilo dejanje prisilne privedbe storjeno dne 22.11.2000, tožnik pa je tožbo zaradi nezakonitega dejanja prisilne privedbe vložil pri upravnem sodišču priporočeno po pošti dne 24.1.2001. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča, da je tožba vložena prepozno. Rok za tožbo je 30 dni (1. odstavek 26. člena ZUS) in če je tožba, tako kot v tem primeru, vložena zaradi nezakonitega dejanja začne teči takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje (1. odstavek 21. člena ZUS).

In ker je sodišče v postopku predhodnega preizkusa tožbe pravilno ugotovilo, da je tožba vložena po preteku 30 dni od dneva, ko je bilo dejanje storjeno, je pravilno uporabilo določbo 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če stranka iz opravičenega vzroka zamudi zakoniti rok za opravo kakšnega dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti (1. odstavek 22. člena ZUS).

Opravičeni razlogi so lahko le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti ali odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Takih okoliščin oziroma ovir pa tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne navaja. Navaja le, da je zoper prisilno privedbo vložil pritožbo na Okrožno sodišče v Ljubljani, ker je menil, da je ta dovoljena. Tožnikova subjektivna predstava o tem, da je zoper prisilno privedbo dovoljena pritožba, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni okoliščina oziroma ovira, ki bi opravičevala zamudo roka za tožbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijana sklepa.