Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če delavec v okviru svojih nalog posluje z denarjem, je potrebno strožje presojati disciplinske kršitve v zvezi s prisvajanjem denarnih sredstev delodajalca. Zato znesek 5.000,00 SIT ne more predstavljati manjšega zneska, še posebej ob upoštevanju, da je ta znesek predstavljal neto dnevni izkupiček.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnica trpi sama svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa drugostopenjskega organa z dne 27.2.1995 tožene stranke o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožeči stranki ter vrnitve tožeče stranke na delo in podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja št. 1/95 z dne 5.12.1995 in drugostopenjskega sklepa z dne 27.12.1995 ter vrnitev tožeče stranke na delo, kot neutemeljena in potrdilo izpodbijana sklepa ter sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.
Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oz., da jo spremeni tako, da zahtevku tožnice ugodi. V pritožbi ponovno poudarja, da ji je pri popisu zaloge pomagal fant, da je prišlo do napake in potom tega tudi za zmotno mišljenje tožnice, da gre za napitnino. Meni, da očitanega dejanja ni storila na način kot ji očita sodišče in da ni sama z direktnim naklepom sestavila krive listine in si na ta način hote ustvarila višek ter si ga prisvojila. Šlo je za malomarnost in ne za naklep ter tudi za mladostno nepremišljenost, ne pa za ponarejanje listin in zlorabo zaradi pridobitve premoženjske koristi. Meni tudi, da zaradi povzročene škode nakaj tisočakov ne gre za večjo škodo, ali ogrožen oz. bistveno moten delovni proces ali kako drugače oteženo poslovanje organizacije, zato ji tudi ni bil izrečen primeren disciplinski ukrep. Opozarja, da jo sodišče ni niti vprašalo, če dejanje obžaluje, če bi to storilo, bi navedla, da ji je zelo žal in da je šlo za napako, ki se ne bi smela zgoditi in obljubila bi, da se kaj podobnega ne bo več dogodilo. Vendar možnosti obžalovanja ni imela.
Glede na vse navedeno predlaga ugoditev pritožbi.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP/77). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter, da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka.
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da očitane disciplinske kršitve ni storila namenoma, temveč iz malomarnosti. Iz izpovedi tožnice v disciplinskem postopku in tudi v postopku pred sodiščem izhaja, da je tožnica štela višek denarja za svojega, ker ga je smatrala kot napitnino ter ga vzela z namenom, da ga ne bo vrnila.
Predhodno popisa ni prekontrolirala. Iz izpovedi sodelavcev tožnice izhaja, da se napitnine vedno puščajo v blagajni in se ne ločujejo od ostalega denarja. Ob koncu delovnega dne se popiše ves denar, tudi višek, kamor spada tudi napitnina in se ga, razen zneska blagajniškega maksimuma, odvede. Tožnica je spornega dne odvedla znesek 27.200,00 SIT. V tem znesku je bil zajet znesek 25.670,00 SIT, kot je bil prikazan v njenem popisu prodanega blaga tega dne, ostali znesek do zneska 27.200,00 SIT pa je bil prikazan kot višek. Tožnica pa ni nikjer prikazala in odvedla celotnega zneska, ki se je nahajal v blagajni. Razliko v znesku 5.000,00 SIT si je prisvojila in je v tem delu nedvomno podan direktni naklep, kar izhaja tudi iz same izpovedi tožnice. Tožnica sicer vseskozi zatrjuje, da je do razlike v popisu zalog med dejansko zalogo in popisano zalogo prišlo iz malomarnosti, taki njeni izpovedi pa niso sledili ne disciplinski organi tožene stranke, niti sodišče prve stopnje. V pritožbenem postopku tožnica ne predlaga nobenih novih dokazov, temveč le vztraja na svojem zatrjevanju, da je do napačnega popisa prišlo iz malomarnosti. Pritožbeno sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožnica namenoma predrugačila zalogo blaga, da si je lahko prisvojila denar v višini 5.000,00 SIT, nekaj denarja pa prikazala kot višek in ga tudi odvedla.
Glede na navedeno so bili izpolnjeni znaki disciplinske kršitve po 14. točki 78. člena pravilnika o pravicah, obveznostih in odgovornostih zaposlenih tožene stranke, za kar se po določbah pravilnika delavcem obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil zaradi ravnanja tožnice moten delovni proces pri toženi stranki. Tožnica sicer v pritožbi navaja, da je šlo za majhen znesek, vendar pritožbeno sodišče meni, da je potrebno v primeru, ko imajo delavci v okviru nalog delovnega mesta tudi nalogo, da poslujejo z denarnimi sredstvi, ki so last delodajalca, uporabiti strožja merila. Iz popisa blaga in obračuna je razvidno, da si je tožnica prisvojila kar petino dnevnega izkupička spornega dne. V tem pogledu torej ne gre za neznatna sredstva, saj je potrebno upoštevati, da gre za celoten izkupiček in ne za dobiček posameznega dne, torej ni mogoče pritrditi pritožbi, da ne gre za taka sredstva, ki ne bi utemeljevala izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa.
Tožnica v pritožbi tudi očita, da je izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja neutemeljen, glede na njeno mladost in dejstvo, da je bila prvič v disciplinskem postopku. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pri izreku navedenega disciplinskega ukrepa disciplinski organi in sodišče prve stopnje niso upoštevali olajševalnih okoliščin. Iz izreka drugostopenjskega sklepa disciplinskih organov tožene stranke, ki je spremenil pravno kvalifikacijo izhaja tudi, da so pri izreku disciplinskega ukrepa presojali tudi socialne in druge razmere delavke, vendar so ugotovili, da le ti ne opravičujejo izreka drugega, kot najstrožjega disciplinskega ukrepa.
Glede na vse navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Sklenilo je, da tožnica trpi sama svoje pritožbene stroške iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.