Jedro

Posebno pri večjih gradnjah, kot je tudi obravnavana, je običajno, da se v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja projekt prilagaja različnim tehničnim in pravnim zahtevam, za vsako od teh prilagoditev pa je izdelana nova verzija. Zato je za jasno in nedvoumno opredelitev, katera od morebitnih verzij projekta predstavlja sestavni del gradbenega dovoljenja, navedba datuma izdelave projekta nujna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-13/2014/13-01031383 TŠ, GB z dne 20. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 276,57 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A. d.d., (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo polnega priključka na Celovško cesto, 3.a fazo, na AC A2 Karavanke – Obrežje, odseku AC Šentvid – Koseze, na tam naštetih zemljiščih in pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je investitor kot dokazilo o pravici graditi za tožničine parcele predložil sklep Upravne enote Ljubljana z dne 18. 12. 2013, s katerim je izkazana javna korist za obremenitev lastninske pravice s služnostjo oziroma odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 24. 12. 2013 o uvedbi postopka razlastitve. V zvezi s protihrupno zaščito tožničinega objekta navaja, da je za ta objekt sicer predvidena pasivna protihrupna zaščita, vendar je po navedbah investitorja lastnik objekta izvedbi take zaščite nasprotoval. Poleg tega je predvidena tudi aktivna protihrupna zaščita z ograjo, neglede na to pa bo investitor oziroma upravljavec ceste po Pravilniku o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitoringu za vire hrupa ter ob pogojih za njegovo izvajanje (v nadaljevanju Pravilnik) dolžan izvesti prvo ocenjevanje hrupa najkasneje v obdobju 15 mesecev po odprtju ceste ter po potrebi izvesti dodatno protihrupno zaščito.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je projekt izdelan v nasprotju z Uredbo o lokacijskem načrtu za avtocesto Šentvid – Koseze (v nadaljevanju lokacijski načrt), saj ne upošteva določbe o preveritvi potrebnosti pasivnosti protihrupne zaščite. Meni, da uredba predpisuje predhodno preverjanje, ki ga toženka ni opravila, morebitnega naknadnega ocenjevanje hrupa na podlagi Pravilnika pa s to preveritvijo ni mogoče enačiti. Po lokacijskem načrtu je namreč investitor dolžan protihrupno zaščito izvesti v času gradnje, ocenjevanje po Pravilniku pa se izvede šele po izgradnji objekta. Ker je gradnja protihrupne zaščite mogoča le na podlagi gradbenega dovoljenja, je tudi preverjanje potrebnosti pasivne protihrupne zaščite mogoče le pred izdajo tega dovoljenja, saj bi sicer bilo tožnici v tem pogledu onemogočeno varstvo njenih pravic, ker se glede ugotovitev, ali je protihrupna zaščita potrebna ali ne, sploh ne bi mogla izreči. Toženka se do tega vprašanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni opredelila, tožnica pa meni, da bi bilo treba za njeno stanovanjsko stavbo zagotoviti dodatno protihrupno zaščito. Trditvi, da naj bi kot lastnica objekta nasprotovala izvedbi pasivne protihrupne zaščite, nasprotuje kot neresnični, za izpodbijano odločbo pa meni, da je v tem pogledu neobrazložena, saj ni navedeno, kako in kdaj naj bi podala takšno izjavo. Pripominja še, da je neglede na to preverjanje potrebnosti pasivne protihrupne zaščite predpisano z uredbo in se mu zato lastnik nepremičnine ne more odreči. Na ustni obravnavi ji niso bila dana na vpogled soglasja in mnenja pristojnih organov in organizacij, ki so sestavni del gradbenega dovoljenja, zato se o njih ni mogla izjasniti. Poleg tega gradbeno dovoljenje ne vsebuje datuma izdelave projekta, čeprav Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v 9. alineji prvega odstavka 68. člena izrecno določa, da mora izrek gradbenega dovoljenja vsebovati tudi ta podatek. Zato ne ve, ali je v gradbenem dovoljenju naveden projekt, ki ji je bil predstavljen na obravnavi in glede katerega se je lahko izjavila, ali pa so bile v projekt kasneje vnesene še kakšne spremembe, s katerimi se ni mogla seznaniti in se do njih opredeliti. Meni, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje zato pomanjkljivo in se ga ne da preizkusiti.

Poleg tega navaja še, da v gradbenem dovoljenju ni opredeljeno, na kakšen način bo urejen dostop do parcele št. 303/6, ki je v njeni lasti, na njej pa je predvidena graditev protihrupne ograje, kabelske kanalizacije za podzemeljske linijske vode ter električnega kabelskega jaška. Celotna površina parcele znaša 2153 m2, predmet predloga za omejitev lastninske pravice pa je le del parcele v izmeri 289 m2, pri čemer iz grafike, ki je priložena predlogu za nadaljevanje postopka za razlastitev in za omejitev lastninske pravice, ni razviden točen obseg in potek območja, glede katerega je predlagana omejitev. Gradbeno dovoljenje tudi ne vsebuje opisa o postavitvi ograje in vrat za dostop do parcele s SZ strani, zato tožnica meni, da izpodbijana odločba ni obrazložena glede možnosti legalnega dostopa do nepremičnine, na kateri bo potekala gradnja.

Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je za zaščito tožničinih nepremičnin predvidena aktivna protihrupna zaščita s protihrupno ograjo, pasivna zaščita pa bo glede na določbe lokacijskega načrta izvedena po potrebi, na podlagi preverjanja v skladu s pravilnikom. Soglasja pristojnih organov so sestavni del projekta, ki je bil tožnici predstavljen, ne iz zapisnika o ustni obravnavi, ne iz naknadne tožničine izjave pa ne izhaja, da bi v zvezi s temi soglasji zahtevala kakršnakoli pojasnila. Pravica graditi je bila ugotovljena v skladu s 54. členom Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP), ni pa stvar postopka za izdajo gradbena dovoljenja določitev služnosti dostopa za namene vzdrževanja protihrupne ograje, saj bo o tem odločeno v postopku obremenitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist. Listina, ki ta postopek šele uvaja, v skladu z navedeno zakonsko določbo predstavlja dokaz o pravici graditi protihrupno ograjo.

Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po 1. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 mora pristojni upravni organ, preden izda gradbeno dovoljenje, preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. V obravnavani zadevi je prostorski akt lokacijski načrt, ki v petem odstavku 21. člena našteva stanovanjske in poslovne objekta ob Celovški cesti, za katere „se preveri potrebnost pasivne protihrupne zaščite, in če se izkaže, da je ta potrebna, se ta tudi izvede“. Med strankama ni spora, da je med naštetimi objekti tudi tožničin.

Iz lokacijskega načrta sicer ne izhaja, kakšno preverjanje je imel normodajalec v mislih, vendar očitno ne gre za meritve v skladu s Pravilnikom, ki jih je mogoče izvesti šele na zgrajenem in obratujočem objektu, in to v vsakem primeru, neglede na določbe prostorskega akta. Po drugi strani obravnavanega objekta ni mogoče zgraditi brez gradbenega dovoljenja, gradbenega dovoljenja pa ne izdati, ne da bil projekt pripravljen v skladu s pogoji lokacijskega načrta. To pomeni, da je edina smiselna oziroma možna interpretacija navedenega pogoja, da mora biti „preveritev“ opravljena že na ravni projekta, torej računsko.

O tem, ali je bila taka preveritev v resnici opravljena, izpodbijana odločba nima nobenih razlogov.

Sodišče k temu dodaja, da pojem „pasivna protihrupna zaščita“ ni pojem, ki bi ga opredeljevale pravne norme ali pa bi imel imel splošno znano, širši javnosti razumljivo vsebino. V okviru obrazložitve, ali je bila za tožničin objekt preverjena pravilnost pasivne protihrupne zaščite, bi zato toženka morala pojasniti, katere ukrepe šteje k pasivni protihrupni zaščiti in zakaj.

Šele s tem bi dobil vsebino tudi naslednji razlog, ki ga navaja toženka, da naj bi namreč tožnica odklonila izvedbo ukrepov pasivne protihrupne zaščite. Če ni jasno, kaj ti ukrepi so, ni mogoče smiselno razpravljati o tem, ali jih je oziroma kaj je tožnica odklonila in česa ne. Poleg tega iz listin upravnega spisa, ki jih je predložila toženka, ne izhaja, da bi bila tožnica seznanjena s tako navedbo investitorja. To pomeni, da izpodbijane odločbe po eni strani (ali je bil opravljen preizkus potrebnosti pasivne protihrupne zaščite in kako) sploh ni mogoče preizkusiti, po drugi strani (navedba, da je tožnica zavrnila izvedbo pasivne protihrupne zaščite na svojem objektu) pa jo je toženka oprla na dejstva oziroma okoliščine, glede katerih tožnici ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. S tem je toženka zagrešila kršitvi iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se v vsakem primeru štejeta za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Po 9. alineji prvega odstavka 68. člena ZGO-1 mora izrek gradbenega dovoljenja poleg sestavin, ki so s predpisom o splošnem upravnem postopku predpisane za pisno odločbo, vsebovati tudi podatke o projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja in datumu njegove izdelave. Taka ureditev je nujna, saj je po drugem odstavku istega člena projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja sestavni del gradbenega dovoljenja. Ker besedilni del izreka gradbenega dovoljenja po naravi stvari ne more zajeti vseh tehničnih značilnosti obravnavane gradnje, je od vsebine projekta v marsičem odvisen način izvrševanja upravnopravnega upravičenja, ki ga investitor pridobi s tem gradbenim dovoljenjem.

Posebno pri večjih gradnjah, kot je tudi obravnavana, je običajno, da se v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja projekt prilagaja različnim tehničnim in pravnim zahtevam, za vsako od teh prilagoditev pa je izdelana nova verzija. Zato je za jasno in nedvoumno opredelitev, katera od morebitnih verzij projekta predstavlja sestavni del gradbenega dovoljenja, navedba datuma izdelave projekta nujna.

V izreku izpodbijanega gradbenega dovoljenja podatka o datumu izdelave projekta ni, kar pomeni kršitev materialnega predpisa (9. alineje prvega odstavka 68. člena ZGO-1). Tožnica ima prav, da ji to onemogoča preveritev, ali je bila gradnja dejansko dovoljena na podlagi projekta, ki ji je bil predstavljen na ustni obravnavi.

Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo zadevo organu, ki je to odločbo izdal, v ponoven postopek.

Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka sodišče opozarja še, da za izdajo gradbenega dovoljenja ne zadostuje, da investitor izkaže pravico graditi na sploh oziroma v nedoločenem obsegu. To pomeni, da za izdajo gradbenega dovoljenja ne zadostuje predložitev ene od listin, naštetih v prvem odstavku 56. člena ZGO-1, temveč mora iz te listine izhajati obseg pravice graditi, ki ustreza obsegu nameravane gradnje (podrobnejši razlogi za tako stališče npr. v sodbi tega sodišča, I U 1196/2013). Po mnenju sodišča ni razloga, da to ne bi veljalo tudi v primeru, ko investitor izkazuje pravico graditi na podlagi zakonske fikcije iz ZUPUDPP.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena omenjenega pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Sodišče ji je zato priznalo v tožbi priglašene odvetniško nagrado za postopek v višini 206,70 EUR pavšalne stroške v višini 20 EUR, od seštevka pa še 22% DDV v znesku 49,87 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).