Jedro

Likvidacijski upravitelj ima torej pooblastilo (412. člen ZGD-1), da stori vse, kar je mogoče in dovoljeno, da poplača upnike, hkrati pa mora poskrbeti, da izterja („iztoži“) terjatve družbe, za razliko od začetka stečaja, pa, kot je že bilo navedeno, začetek likvidacijskega postopka ne vpliva ne na terjatve upnikov ne na terjatve družbe. Tudi zato v postopku rednega prenehanja družbe z likvidacijo ni uporabljiva specialna določba petega odstavka 108. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na situacije, ko ima upravitelj v stečaju položaj odvetnika in ne sme kot odvetnik zastopati stečajnega dolžnika v sodnih ali drugih postopkih, ki se vodijo v zvezi s stečajem, v katerem je bil imenovan za upravitelja. Prav tako pa v tem kontekstu ni mogoče govoriti o koliziji interesov, na kar se predlagatelj v pritožbi ponovno sklicuje, saj likvidacijski upravitelj varuje interese tako delničarjev (družbenikov), upnikov, delavcev, potrošnikov in glede na okoliščine primera v posameznih primerih tudi javne interese (tako Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 733).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog upnika, družbe O. d.o.o., za odpoklic likvidacijskega upravitelja zavrnilo. Sklicevalo se je na določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki urejajo postopek rednega prenehanja družbe (likvidacija družbe). Med drugim je pojasnilo, da za likvidacijskega upravitelja, ki opravlja naloge po določilih ZGD-1, glede pogojev, ki jih mora izpolnjevati upravitelj, imenovan v stečajnem postopku in glede omejitev v zvezi z zastopanjem v drugih pravnih postopkih, ki so zanj določene v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ne veljajo določbe citiranega zakona. Likvidacijski upravitelj je dolžan naloge iz 412. člena ZGD-1 opravljati vestno in pošteno, nepoštenega dela pa predlagatelj likvidacijskemu upravitelju ne očita.

2. Predlagatelj z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Najprej poudarja, da se predlagatelj ni imel možnost seznaniti in izjaviti o vlogi likvidacijskega dolžnika, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vloge likvidacijskega dolžnika predlagatelj sploh ni prejel. Če bi bila s pomočjo sodišča vzpostavljena ustrezna komunikacija (285. člen ZPP), bi bila odločitev nedvomno drugačna. Izpodbijani sklep za predlagatelja predstavlja „sklep presenečenja“.

Sodišče prve stopnje je nepravilno razlagalo določbe materialnega prava. Da je smiselna uporaba določb ZFPPIPP v postopku likvidacije družba možna, izhaja iz sodne prakse pritožbenega sodišča (sklep VSL II Cp 1299/2012 z dne 16. 5. 2012). Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in utrjenimi spoznanji pravne vede. Likvidacijskega upravitelja res imenuje družbenik oziroma sodišče, vendar slednji kljub temu ni izključno odgovoren samo organu, ki ga je imenoval, temveč je s prevzemom omenjene funkcije njegovo delo delno v javnem interesu. Pri opravljanju dela je podaljšana roka države, saj nadomešča organ, ki opravlja zadeve v zvezi s prenehanjem določenega pravnega subjekta (M. Kocbek: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 773). Likvidacijski upravitelj mora paziti tudi na interese upnikov, tudi tistih, katerih terjatve so za likvidacijskega dolžnika sporne.

Pritožnik poudarja, da je organ odločanja nepristranski, če ni na kakršenkoli način zainteresiran za končno odločitev, v tem primeru tudi za potek in zaključek postopka likvidacije. Ustavno sodišče RS poudarja, da ni dovolj da organ ravna in odloča nepristransko, ampak mora biti tudi sestavljen tako, da ne obstajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njegovo nepristranost. Po mnenju pritožnika ureditev, ki bi omogočala, da delo likvidacijskega upravitelja opravlja odvetnik likvidacijskega dolžnika, ki v pravdah slednjega brani pred plačilom obveznosti upnikom, bi lahko povzročila ali pa vsaj ustvarila upravičen dvom, da likvidacijski upravitelj ne more odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih meril. To je v nasprotju z zahtevo po nepristranskem odločanju, ki izhaja iz 22. člena Ustave (odločba US RS, št. U-I-468/06 z dne 17. 5. 2008). Povedano drugače, odvetnik M.Ž., dopoldan kot pooblaščenec zastopa likvidacijskega dolžnika v postopkih pred sodiščem proti njegovim upnikom (v teh postopkih zagovarja interese, ki so v škodo upniku), popoldan pa isti odvetnik nastopa kot likvidacijski upravitelj likvidacijskega dolžnika in med drugim brani tudi interese upnikov tega dolžnika. V vlogi, ki jo je naslovil na sodišče, je izjavil, da terjatev predlagatelja sploh ne obstoji, po drugi strani pa priznava terjatev likvidacijskega dolžnika do predlagatelja, ki je prav tako predmet spora pred sodiščem.

Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožnik v tem kontekstu še dodaja, da v zvezi z izločitvijo sodnika ni treba čakati, da sodnik tudi dejansko ravna nepristransko, za njegovo izločitev je dovolj že razlog, da ni zagotovljen zunanji videz nepristranskosti organa odločanja. Za zagotovitev načela neodvisnosti in nepristranskosti ni dovolj gola izjava organa, ki odloča v konkretni zadevi, ampak je to pravica, ki jo vsem subjektom jamči Ustava RS. Sodišče v postopku redne likvidacije opravlja vlogo nadzornika pravilnosti in zakonitosti postopka, s tem, ko dopušča, da naloge likvidacijskega upravitelja opravlja oseba, ki že zaradi svoje kontradiktorne vloge vzbuja dvom v nepristranskost, samo ravna nepristransko.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi storilo številne bistvene kršitve določb postopka, do presoje, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, sploh ni moglo priti. Predlagatelj se zavzema, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, 39. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP in 19. členom Zakona o sodnem registru, v nadaljevanju ZSReg).

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog za odpoklic likvidacijskega upravitelja poslalo subjektu vpisa, ki je v postopku likvidacije, na predlog pa ni odgovoril subjekt vpisa, čeprav je v uvodu vloge naveden, ampak njegov (edini) družbenik, S.P. d.d. (vloga z dne 8. 9. 2014). Vlogo, ki je ni vložila upravičena oseba (na vlogi je žig družbe S.P. d.d. in podpis namestnika predsednika uprave, B.S.), je sodišče prve stopnje sicer povzelo v razlogih odločbe, a se na njeno vsebino v okviru materialno pravne presoje zadeve ni oprlo. Pri sprejemu odločitve je izhajalo iz določb ZGD-1, ki urejajo redno prenehanje družbe z omejeno odgovornostjo v postopku likvidacije (521. člen) in določb citiranega zakona, s katerimi je urejena likvidacija delniške družbe, predvsem 410. in 412. člena ZGD-1 (določbe o likvidaciji delniške družbe se v skladu z 522. členom ZGD smiselno uporabljajo tudi za likvidacijo družbe z omejeno odgovornostjo). Citirane določbe ZGD-1 je presojalo v povezavi s trditvami predlagatelja, da obstaja kolizija interesov med imenovanim likvidacijskim upraviteljem, ki je hkrati pooblaščenec (odvetnik) družbe v likvidaciji v sodnih postopkih in interesi upnikov v teh postopkih.

6. Glede na navedeno opustitev sodišča prve stopnje, ki predlagatelju vloge, ki je ni predložila upravičena oseba, pred izdajo izpodbijanega sklepa ni vročilo, nanjo pa svoje odločitve ni oprlo, ne predstavlja procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V tem kontekstu tudi ni utemeljen očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ni uporabilo 285. člena ZPP in je zaradi tega sklep za predlagatelja „odločba presenečenja“

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da ni utemeljenih razlogov za odpoklic likvidacijskega upravitelja, je materialno pravno pravilna.

8. Prenehanje družbe na način, da družbeniki na skupščini v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 521. člena ZGD-1 sprejmejo sklep o njenem prenehanju (in začetku likvidacije), predstavlja uresničitev pravice družbe do njenega prenehanja. Gre za reden način prenehanja družbe, ki se izvede po pravilih ZGD-1 (402. - 425. člen). Zakon izrecno določa, kdo opravi likvidacijo, kdo so lahko likvidacijski upravitelji (408. in 409. člen), predpisana je izjava likvidacijskega upravitelja, da bo vestno in pošteno opravljal vse naloge v zvezi z likvidacijo (410. člen), izrecno pa so določena tudi pooblastila likvidacijskega upravitelja (412. člen). Ne gre za situacijo, ki jo izpostavlja predlagatelj v pritožbi, da se zadeva ne bi dala rešiti na podlagi veljavnih predpisov (ZGD -1) in bi bilo treba upoštevati predpise, ki urejajo podobne primere. Že zaradi tega ni razloga, da bi se v postopku rednega prenehanja družbe uporabljale določbe ZFPPIPP, ki kot „lex specialis“ veljajo za postopke insolventnosti in prisilnega prenehanja, konkretno 108. člen (dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja).

9. Ne glede na to pa so cilji likvidacijskega postopka drugačni od neposrednih ciljev stečajnega postopka. Stečajni postopek je urejen z zakonom na drugih načelih in ga vodijo drugi organi. Neposredni cilj tega postopka je poplačilo upnikov iz premoženja dolžnika, cilj likvidacijskega postopka pa je razdelitev premoženja med delničarje (družbenike), pod pogojem, da so pred tem v celoti poplačane terjatve upnikov. Iz tega izhaja, da je tudi položaj upnikov v likvidacijskem postopku precej drugačen od položaja upnikov v stečajnem postopku. Upniki v likvidacijskem postopku morajo dobiti poplačane vse terjatve in to takoj, ko nastanejo oziroma so upravitelju znane, v skladu z dospelostjo. Upravitelj, ki v skladu s pooblastilom iz 412. člena ZGD-1 poplača terjatve upnikov, lahko v ta namen toži oziroma vodi sodne in druge postopke v zvezi s terjatvami, oporeka določene terjatve, sklepa poravnave, da zavarovanje za določene terjatve. Likvidacijski upravitelj je dolžan (tudi) izterjati terjatve družbe v likvidacijskem postopku. Izterja lahko le zapadle terjatve, pri čemer začetek likvidacijskega postopka ne vpliva ne na terjatve upnikov ne na terjatve družbe (povzeto iz Velikega komentarja Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, člena 412 in 414, 778 - 779 in 783).

10. Likvidacijski upravitelj ima torej pooblastilo (412. člen ZGD-1), da stori vse, kar je mogoče in dovoljeno, da poplača upnike, hkrati pa mora poskrbeti, da izterja („iztoži“) terjatve družbe, za razliko od začetka stečaja, pa, kot je že bilo navedeno, začetek likvidacijskega postopka ne vpliva ne na terjatve upnikov ne na terjatve družbe. Tudi zato v postopku rednega prenehanja družbe z likvidacijo ni uporabljiva specialna določba petega odstavka 108. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na situacije, ko ima upravitelj v stečaju položaj odvetnika in ne sme kot odvetnik zastopati stečajnega dolžnika v sodnih ali drugih postopkih, ki se vodijo v zvezi s stečajem, v katerem je bil imenovan za upravitelja. Prav tako pa v tem kontekstu ni mogoče govoriti o koliziji interesov, na kar se predlagatelj v pritožbi ponovno sklicuje, saj likvidacijski upravitelj varuje interese tako delničarjev (družbenikov), upnikov, delavcev, potrošnikov in glede na okoliščine primera v posameznih primerih tudi javne interese (tako Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 733).

11. Glede ostalih pritožbenih trditev pa sodišče druge stopnje le poudarja: Likvidacijski upravitelj je dolžan v skladu s podano izjavo vestno in pošteno opravljati vse naloge v zvezi z likvidacijo (410. člen ZGD-1). Da bi likvidacijski upravitelj ravnal v nasprotju s svojo zavezo, upnik v predlogu ni zatrjeval, trditve, da je slednji pooblaščenec v postopkih, ki jih družba v likvidaciji vodi zoper upnika oziroma upnik zoper njo, pa za odpoklic likvidacijskega upravitelja iz utemeljenih razlogov po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne zadoščajo.

12. Ob koncu sodišče druge stopnje le dodaja, da odločba, ki jo omenja pritožba (sklep VSL II Cp 1299/2012 z dne 16. 5. 2012), ni neposredno uporabljiva oziroma ne dopušča zaključka, da je v obravnavani zadevi utemeljena smiselna uporaba petega odstavka 108. člena ZFPPIPP. V njej je namreč sodišče presojalo, ali poplačilo terjatve upnikom oziroma vnovčenje likvidacijske mase predstavlja tisto nevarnost, ki jo sicer v postopkih zavarovanja pomeni razpolaganje s premoženjem po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

13. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 39. člena ZSReg).