Jedro

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da sta mati in otrok nujna in enotna sospornika. Ker je tožnik tožil le mater otroka, ne pa tudi otroka, je tožil napačno stranko. Mati sama za ugotovitveno tožbo očeta ni pasivno legitimirana, zato je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik oče mladoletnega drugega toženca A. A., ki ga je 26.9.2000 v Ljubljani izven zakona rodila prva toženka K. V.. Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je iz laičnih tožbenih navedb in dokaznih predlogov jasno razvidno, da je tožba vložena tudi proti drugemu tožencu, čeprav pisanje tožnika ne izpolnjuje formalnosti, ki so se v sodni praksi izoblikovale o obliki tožbe. Poprava tožbe po pooblaščencu je zato predstavljala le uskladitev forme z vsebino. Laična tožba je bila vložena pravočasno proti obema pasivno legitimiranima strankama v postopku, zato bi moralo sodišče odločiti o postavljenem zahtevku.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Za pritožnika ni sporno, da je tožbo očeta za ugotovitev njegovega očetovstva, treba vložiti zoper mater otroka in otroka samega in da sta oba navedena toženca nujna enotna sospornika (196. čl. ZPP). Ni tudi sporno, da mora biti tožba vložena najkasneje v petih letih po rojstvu otroka (2. odstavek 90. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR).

Pritožbeni navedbi, da je tožnik tožbo z dne 18.2.2005 vložil tudi zoper otroka, ni mogoče pritrditi. V uvodu tožbe je kot toženka navedena le mati otroka, K. V., in tudi v obrazložitvi tožbe je izrecno navedeno, da tožnik tožbo vlaga le zoper K. V.. Tudi nadaljnja obrazložitev tožbe ne potrjuje pritožbene navedbe, da je bila tožba vložena tudi zoper otroka. Otrok je bil kot tožena stranka naveden šele v vlogi z dne 26.6.2006, ki je bila vložena po izteku 5-letnega prekluzivnega roka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno pojasnilo, da bi razširitev tožbe na otroka kot novega toženca moglo upoštevati le ob izpolnjenem pogoju iz 2. odstavka 191. člena ZPP namreč, da bi drugi toženec v spremembo tožbe privolil. Ker privolitve slednji ni dal oziroma jo je izrecno odklonil (glej list. št. 116), sodišče pa njegove privolitve s sklepom ne more nadomestiti, je zavrnitev zahtevka za ugotovitev očetovstva materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da sta mati in otrok nujna in enotna sospornika. Ker je tožnik tožil le mater otroka, ne pa tudi otroka, je tožil napačno stranko. Mati sama za ugotovitveno tožbo očeta ni pasivno legitimirana, zato je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen (glej Komentar N. Betetto k 196.čl. ZPP, GV Založba 2006, 2. knjiga, str. 254.262).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi nastale ji pritožbene stroške. Te stroške bo sama nosila tudi tožena stranka, ker z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča. Stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, zato niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP).