Jedro

Ker se določbe o odložitvi izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja uporabljajo za storilce, ki jim je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan od 1.10.2011 dalje, v predmetni zadevi pa je storilcu sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja bil izdan že 6.7.2011, bi prvostopenjsko sodišče storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja moralo zavreči kot nedovoljenega in ne kot nepopolnega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Storilec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo predlog storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilec, ki v pritožbi navaja, da ni vedel in od nikjer ni bil seznanjen, da zdravniško spričevalo, ki ga je predložil, ne velja. Sodišče zato prosi, da njegovo zdravniško spričevalo upošteva, v kolikor pa to ni možno, mu vsaj ponudi možnost, da spričevalo pridobi pri pooblaščenem izvajalcu zdravstvene dejavnosti, za katerega obstoj ni vedel. Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje storilčev predlog za odložitev izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrglo zato, ker storilec hkrati s predlogom ni posredoval zdravniškega spričevala o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu po Zakonu o voznikih (ZVoz), kot to zahteva tretji odstavek 202.d člena Zakona o prekrških (ZP-1), temveč je predložil sodišču spričevalo o telesni in duševnih zmožnosti kandidata za voznika in voznika motornega vozila, iz katerega pa ni razvidno, da bi storilec pri pooblaščenem izvajalcu zdravstvene dejavnosti opravil kontrolni zdravstveni pregled, na podlagi katerega bi se ugotovilo, katerega rehabilitacijskega programa bi se moral udeležiti, kot to določa 45. člen ZVoz. Ker se določbe 202.d do 202.f člena ZP-1, ki urejajo pogoje in postopek odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v skladu z določilom prvega odstavka 52. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G) uporabljajo za storilce, ki jim je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan od 1. oktobra 2011 dalje, in ker je iz spisovnega gradiva razvidno, da je storilcu v predmetni zadevi sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja bil izdan že 6. 7. 2011, bi prvostopenjsko sodišče storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja moralo zavreči kot nedovoljenega in ne kot nepopolnega, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Upoštevajoč navedeno je tako nepomembno, kakšno zdravniško potrdilo je storilec priložil k predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sodišče mora namreč ob prejemu vloge najprej presoditi, če je ta dovoljena in pravočasna, šele nato pa njeno popolnost. Odločitev o zavrženju storilčevega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je tako pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Ker je storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nedovoljen in ga sodišče zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk ne more vsebinsko obravnavati, so pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje, da ni vedel in da ni bil seznanjen s tem, kakšno zdravniško potrdilo mora predložiti in da tisto, ki ga je predložil ne velja, neupoštevne, storilčeva pritožba pa posledično neutemeljena. Namreč četudi bi storilec predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja priložil pravilno zdravniško potrdilo, bi bilo prvostopenjsko sodišče dolžno njegov predlog zavreči, ker je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan pred 1. 10. 2011. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.