Jedro

Revidentu je prenehala veljavnost delovnega dovoljenja, zato je pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, da ima pravice iz delovnega razmerja le do datuma prenehanja veljavnosti dovoljenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 25.5.1993 in 23.6.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa, izpodbijana sklepa spremenilo in tožniku izreklo disciplinski ukrep javnega opomina ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 29.6.1993 do vključno 8.10.1993 priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke (glede reintegracije po 8.10.1993) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je drugostopno sodišče izpodbijano sodbo oprlo na dejstvo, ki ga je samo ugotovilo iz trditvene in dejanske podlage (na čigavo vlogo je bilo izdano delovno dovoljenje), zmotno pa sta bila uporabljena 13. in 16. člen zakona o zaposlovanju tujcev, ker ni upoštevalo odloče ustavnega sodišča iz leta 1998. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi za čas od 9.10.1993 dalje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77).

Okoliščina, ki jo kot na drugi stopnji ugotavljano dejstvo, navaja revizja, ali je vlogo za pridobitev delovnega dovoljenja vložil revident ali tožena stranka, za odločanje v tem sporu ni pomembna. Za odločitev v tem sporu je pomembno samo dejansko vprašanje, ali je revident imel delovno dovoljenje, in do kdaj je bilo veljavno, to pa pomeni, da sodišče druge stopnje ugotovljenega dejanskega stanja ni spremenilo in zato tudi ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka.

Ker po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede revizijskih navedb, ki so v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Iz določbe 13. člena zakona o zaposlovanuju tujcev (ZZT - Uradni list RS, št. 33/92 do 43/98) izhaja, da delovno dovoljenje preneha s potekom časa, za katerega je bilo izdano, iz določbe 16. člena ZZT pa, da delovno razmerje preneha s prenehanjem delovnega dovoljenja. Ker je revidentu prenehala veljavnost delovnega dovoljenja z 8.10.1993, je pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, da ima pravice iz delovnega razmerja le do tega datuma. Postopek izdaje delovnega dovoljenja je poseben postopek, predpisan z zakonom, ki ga lahko izvede le z zakonom določen organ. Tega postopka zato, brez ustreznih predhodnih postopkov, odločitev sodišča, pristojnega za delovne spore, ne more nadomestiti.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo uporabo določb ZZT. Izrecno je navedlo, da pri odločanju ni uporabilo določbe 23. člena ZZT. Ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. 40/93-12 z dne 7.5.1998 (Uradni list RS, št. 43/98) odločalo prav o 23. členu ZZT, ki pri sporni odločitvi ni bila uporabljena, tudi "opozarjanje" sodišča na to odločbo ni potrebno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).