Jedro

Začetek disciplinskega postopka je zastaral, če je direktor tožene stranke, ki je pooblaščen zahtevati začetek disciplinskega postopka, za kršitve izvedel decembra 1991, zahtevo za začetek disciplinskega postopka pa je vložil dne 1.6.1992. Pravilnik o disciplinski odgovornosti delavcev podjetja je začel veljati osmi dan po sprejemu dne 10.1.1992. Tožnici je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje dne 16.12.1991, zato za kršitve delovnih obveznosti, ki bi jih naj storila, ni dovoljeno uporabiti navedenega pravilnik, ker ta ne sme imeti učinka za nazaj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklepe disciplinskih organov tožene stranke, ki so tožnici izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Disciplinska organa tožene stranke sta ugotovila, da je tožnica: - zlorabila položaj in prekoračila dana pooblastila, ker si je brez vednosti direktorja in v nasprotju z interesi podjetja prisvajala dokumentacijo z naslovi strank in ker je navezala poslovne stike s podjetji v tujini (točka 1.a obrazložitve odločbe disciplinske komisije, v nadaljevanju: DK).

- izdala poslovno tajnost s tem, da je tujemu poslovnemu partnerju izdala modele in cene spalnic in mu posredovala podatke o proviziji (točka 1.b obrazložitve odločbe DK).

S tema dejanjema bi naj storila hujši kršitvi delovnih obveznosti po 1., 6., 9., 13., 15., 17., 21. in 29. točki 5. člena v zvezi s 1. in 8. točko 6. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti delavcev (v nadaljevanju: Pravilnik).

- Tožnica bi naj tudi storila hujšo kršitev delovnih obveznosti s tem, da je nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevala delovne obveznosti s tem, da ni spremljala zapadlosti akreditivov, kar je enaka kršitev, kot prejšnji kršitvi (točka 2 obrazložitve).

- Tožnica bi naj storila hujšo kršitev delovnih obveznosti po navedenih določbah Pravilnika tudi zato, ker je v času trajanja delovnega razmerja ustanovila lastno podjetje (točka 3 obrazložitve).

Sodišče prve stopnje je v zvezi s kršitvama v 1. točki ugotovilo, da je začetek disciplinskega postopka zastaral. Direktor tožene stranke je za kršitev in storilca izvedel najkasneje 16.12.1991. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sodbo oprlo na izpovedbi prič Z. J. in A. P. Za kršitev v 2. točki je ugotovilo, da je bil Pravilnik sprejet 10.1.1992, veljati pa je začel osmi dan po objavi, to je po tistem, ko je tožnici že prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Tožena stranka je torej ravnala v nasprotju z določbo prvega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR).

Sama ustanovitev firme (3. točka) ne pomeni kršitve določbe 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno. Soglašalo je s pravno presojo in dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je začetek disciplinskega postopka za dejanji v točki 1 odločbe DK zastaral. Za 2. kršitev je treba upoštevati, da je bil Pravilnik sprejet šele aprila 1992, kršitve pa so bile storjene do sredine decembra leta 1991. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno njuno razveljavitev.

Navajala je, da bi naj bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka v tem, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami s sabo v nasprotju. Nasprotje je tudi med razlogi, ki so navedeni v sodbah in listinami oziroma zapisniki.

Do meseca maja 1992 direktor tožene stranke ni vedel in tudi ni mogel vedeti za kršitve delovnih obveznosti. Šele takrat so predstavniki poslovnih partnerjev direktorju prinesli pisma, ki jim jih je poslala tožnica.

Decembra 1991 je direktor tožene stranke ravnal zakonito, ker tožnica ni hotela podpisati pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče bi moralo za popolno ugotovitev dejanskega stanja vpogledati tudi spis S 2188/91. Spor med direktorjem in tožnico je nastal zato, ker ni hotela podpisati pogodbe o zaposlitvi.

Priči P. in J. nista izpovedali nič določenega, zato sklicevanje na njuni izpovedbi ni ustrezno. Stališči sodišč, da je v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi treba upoštevati določbe Pravilnika tožene stranke, niso sprejemljive. Pomembne so le določbe 7. člena ZDR.

Pravilnik o disciplinski odgovornosti je bil sprejet pred majem 1992, ko je bila vložena zahteva za začetek disciplinskega postopka.

Tožnica je ustanovila zasebno podjetje, ko je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo navajala, da navedbe v reviziji niso resnične in da do sporov s toženo stranko ni prišlo po njeni krivdi. To dokazujejo številni delovni spori, v katerih je uspela. Predlagala je zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo.

Revizija le smiselno uveljavlja revizijski razlog iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker iz določbe 386. člena izhaja, da mora revident navesti, v katerem delu izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in razloge za to izpodbijanje, revident pa tega ni storil, v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V prvem odstavku 67. člena ZTPDR je določeno, da začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva ko se je izvedelo za kršitev in storilca, oziroma v šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na izpovedbi prič. Povzelo je bistveni del izpovedb prič Z. J. in A. P., ki sta izpovedali, da je direktor tožene stranke decembra 1991 očital tožnici, da ne dela za podjetje, ampak proti njemu. Ta ugotovitev potrjuje dokazni sklep sodišča prve stopnje, da je za okoliščine iz navedene določbe ZTPDR direktor tožene stranke izvedel decembra 1991. Da je potekel subjektivni trimesečni rok, pa je mogoče ugotoviti tudi iz listine B5 (izvirnik v angleškem jeziku) oziroma B7 (prevod), ki ima datum 4. februar 1992. Zahteva za začetek disciplinskega postopka je bila vložena dne 1.6.1992, torej po izteku trimesečnega subjektivnega roka.

Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, v nadaljevanju: URS) v prvem odstavku 154. člena določa, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati. V prvem odstavku 155. člena pa določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Pravilnik tožene stranke, ki je splošni akt, je začel veljati januarja 1992, to je po prenehanju delovnega razmerja tožnice. To pomeni, da je tožena stranka za očitane kršitve, ki so navedene v točkah 1. a), 1. b) in 2 uporabila Pravilnik za nazaj, kar po navedenih določbah URS ni dovoljeno.

V prvem odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) je določeno, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost organizacije oziroma delodajalca, če bi to lahko vplivalo na interese organizacije oziroma delodajalca.

Tožena stranka je izrek disciplinskega ukrepa za kršitev v točki 3, ki se nanaša na navedeno določbo ZDR, oprla na določbe Pravilnika, kar je zaradi njegove povratne veljavnosti nezakonito in v nasprotju z ustavo. V zvezi s to kršitvijo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sama ustanovitev podjetja ne pomeni kršitve navedene določbe ZDR, sodišče druge stopnje pa je to stališče sprejelo. (Podjetje je bilo registrirano po prenehanju delovnega razmerja tožnice.) Takšno pravno stališče obeh sodišč je pravilno tudi zato, ker organi tožene stranke niso ugotavljali okoliščin iz prvega odstavka 7. člena ZDR. V odločbi DK ni navedeno na kak način in s kom oziroma za koga bi naj tožnica opravljala dela in sklepala posle, ni pa tudi utemeljitve o tem, v čem bi naj takšno njeno ravnanje vplivalo na interese tožene stranke.

Trditve v reviziji o tem, kdaj je direktor tožene stranke izvedel za kršitve in storilca, so trditve o dejstvih, torej pomenijo izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega in na drugi stopnji potrjenega dejanskega stanja. Uveljavljanje tega revizijskega razloga ni dovoljeno (tretji odstavek 386. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je torej vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje. Gre predvsem za okoliščino, kdaj je direktor tožene stranke izvedel za kršitve in za storilca (prvi odstavek 67. člena ZTPDR). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je to bilo decembra 1991, zahteva za izvedbo disciplinskega postopka pa ima datum 1.6.1992. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).