Jedro

O vprašanjih dnevnega življenja odloča tistih od staršev, kateremu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo.

Izbira, katerega od javnih vrtcev bo obiskoval otrok, dejansko ne sodi v odločitev o vprašanju, ki bistveno vpliva na njegov razvoj. Vendar pa je v konkretnem primeru kraj vrtca, ki ga obiskuje mladoletni V. močno vpet v sporazumno določene stike, in bi sprememba kraja vrtca lahko posegla v pravnomočno odločbo sodišča glede izvajanja stikov mladoletnega V. z očetom in s tem posledično vplivala na otrokov psihofizični razvoj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe, s katero je nasprotni udeleženki prepovedalo oddajati otroka v varstvo v Vrtec B. ter ji naložilo oddajanje otroka v Vrtec N. (1. točka izreka). Nasprotni udeleženki je naložilo povrniti predlagatelju stroške postopka v višini 114,52 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka) ter sklenilo, da je predlagatel dolžan V. B. povrniti 44,82 EUR stroškov v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper 1. in 2. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožila nasprotna udeleženka zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izdano začasno odredbo razveljavi in predlog za njeno izdajo zavrne, podrejeno pa sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da Okrožno sodišče v Kranju ni stvarno in krajevno pristojno za odločanje v predmetni zadevi. Tožba oziroma predlog v trenutku vložitve predloga za izdajo začasne odredbe še ni bil vložen. Iz prvega odstavka 266. člena ZIZ jasno izhaja, da je v primeru, ko ni uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek, za odločitev o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo in za zavarovanje krajevno pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo, po 238.a členu ZIZ pa je za odločitev o predlogu za izvršbo sodne odločbe o vzgoji in varstvu otroka in za samo izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima stalno ali začasno prebivališče otrokov skrbnik ali nasprotni udeleženec. Procesno, dejansko ter materialno pravno je nevzdržna odločitev sodišča, da ne vpogleda v poročilo in mnenje CSD Jesenice z dne 4. 12. 2012. Opozarja, da izbira med kranjskim in blejskim vrtcem ne predstavlja vprašanja, ki bi bistveno vplivala na otrokov razvoj. Iz poročila in mnenja CSD z dne 4. 12. 2012 jasno izhaja, da je za otroka primerneje, da obiskuje vrtec na Bledu. Iz razlogov sodišča ni mogoče razbrati na kakšni osnovi sodišče podaja pavšalni zaključek, da „nesoglasje med staršema in posledično razpetost ne vplivata pozitivno na psihološki razvoj otroka“.

Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki je nanjo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbeni očitek nasprotne udeleženke, da izpodbijana odločba ne vsebuje vseh pravno odločilnih dejstev ter da so ta dejstva med seboj v nasprotju. Sodišče je v izpodbijani odločbi podrobno navedlo razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, ti razlogi so povsem jasni, zato je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti.

V predmetnem postopku zavarovanja je upnik pred uvedbo sodnega postopka (člen 267 Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ) predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - izvrševanje roditeljske pravice, ki temelji na tretjem odstavku 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR). Med staršema mladoletnega V. obstoja nesporazum o tem v katerem kraju naj mladoletni V. obiskuje vrtec. Predlagatelj želi, da bi mladoletni V. ostal vpisan v kranjski vrtec N., medtem ko želi nasprotna udeleženka mladoletnega V. vpisati v vrtec na Bledu.

Ustava Republike Slovenije v 54. členu varuje starševstvo kot ustavno pravico in izrecno določa, da se lahko ta pravica in dolžnost staršev odvzame ali omeji staršem samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Kadar se starša ob razvezi zakonske zveze ne moreta sporazumeti o nadaljnjem varstvu in vzgoji otrok, sodišče zavaruje korist otroka tako, da odloči kateremu od staršev bo otrok zaupan po razvezi zakonske zveze, in s svojo odločitvijo tako omeji roditeljsko pravico obeh staršev. Zaradi preprečevanja sporov o odločanju o vprašanju dnevnega življenja ZZZDR v drugem odstavku 113. člena določa, da o teh vprašanjih odloča tisti od staršev, kateremu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Med udeležencema ni sporno, da je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo materi. Torej je nasprotna udeleženka tista, ki odloča o vprašanjih dnevnega življenja mladoletnega V.. Soodločanje predlagatelju ne gre, ker mu je v tem pogledu njegova roditeljska pravica omejena (primerjaj K. Zupančič, Uvodna pojasnila k predpisom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ljubljana 2004, Ur. l. RS, str. 40). Predlagatelj v skladu z drugim odstavkom 113. člena soodloča le o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Če se starša o katerem od takšnih vprašanj ne moreta sporazumeti, o tem odloči sodišče. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da izbira katerega od javnih vrtcev bo obiskoval otrok, dejansko ne sodi v odločitev o vprašanju, ki bistveno vpliva na njegov razvoj. Vendar pa je v konkretnem primeru kraj vrtca, ki ga obiskuje mladoletni V. močno vpet v sporazumno določene stike, in bi sprememba kraja vrtca lahko posegla v pravnomočno odločbo sodišča glede izvajanja stikov mladoletnega V. z očetom in s tem posledično vplivala na otrokov psihofizični razvoj. Iz sodne poravnave namreč izhaja, da predlagatelj otroka vsak torek prevzame v vrtcu in ga odda naslednji dan prav tako v vrtcu. V vrtcu predlagatelj prevzame in odda otroka tudi vsak drugi četrtek in vsak drugi vikend v petek in ponedeljek in le izjemoma predlagatelj otroka ne prevzame oziroma ne odda v vrtcu, iz česar izhaja, da sta sama udeleženca kraj prevzema oz. oddaje otroka vezala na določen vrtec. Ni sporno, da je bil mladoletni V. s soglasjem obeh staršev vpisan v kranjski vrtec (priloga A3 pogodbe z dne 6. 11. 2009). Pritožnica tudi ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je predlagatelj vozil otroka v vrtec v Kranju, in da je nasprotna udeleženka običajno otroka počakala že pred vrtcem in ga odpeljala v vrtec na Bled, nekajkrat pa je prišla kasneje in otroka iz vrtca v Kranju odpeljala v vrtec na Bled. Opisano vsakodnevno menjavanje vrtca tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni stresno in neprimerno situacijo za štiri leta starega otroka, ki lahko negativno vpliva na njegov psihološki razvoj. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je z izdajo regulacijske začasne odredbe začasno uredilo sporno razmerje med udeležencema postopka ter pri tem upoštevalo obstoječ sporazum o obiskovanju vrtca otroka v Kranju in je do drugačne odločitve mogoče priti le s soglasjem staršev ali pa z meritorno odločitvijo sodišča po 113. čl. ZZZDR.

Neutemeljene so pritožbene navedbe glede stvarne in krajevne nepristojnosti Okrožnega sodišča v Kranju. V sporih o varstvu in vzgoji otrok je na podlagi prvega odstavka 110. člena izključno pristojno okrožno sodišče. Kranjsko okrožno sodišče pa je krajevno pristojno na podlagi 47. člena ZPP o splošni krajevni pristojnosti.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da mnenje CSD v postopku izdaje začasne odredbe glede na določbo četrtega odstavka 113. člena ZZZDR ni potrebno.

Uveljavljani razlogi niso podani, in ker tudi niso podani po uradni dolžnosti upoštevani pritožbeni razlogi, je bilo potrebno pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa tudi predlagatelj krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča.