Jedro

Priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku bi po zakonskih določbah ZZVN bilo mogoče, če bi bilo dokazano, da je otrokov starš (državljan Republike Slovenije) kot civilna oseba bil ubit s strani drugih oboroženih sil v času vojne (od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945) oziroma pod pogoji osmega odstavka 2. člena tega zakona (če je umrl med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino) najkasneje do 31. 12. 1945. Tožnica navedenih relevantnih okoliščin ni dokazala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Kamnik (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – otroka. Organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnica 5. 1. 2010 vložila zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – otroka. Podaja vsebino njene vloge, iz katere med drugim izhaja, da je mati tožnice A.A. med življenjem v izgnanstvu v Nemčiji leta 1945 zanosila s fantom, poljskim državljanom, katerega ime je B.B., nato pa se je konec avgusta 1945 z družino vrnila v domovino noseča, tožničin oče pa je bil v prvih dneh septembra 1945 med ilegalnim begom v Jugoslavijo na meji ustreljen s strani zasedbenih čet francoske vojske. Tožnica se je rodila v domovini 14. 4. 1946, nato pa vse otroštvo preživela brez očeta, sama z materjo ter v veliki revščini, kar je posledica okoliščin vojne. Z izjavo, dano v dokazne namene, je svoje navedbe v vlogi potrdila, povedala pa med drugim še, da v rojstnem listu nima napisanega očetovega imena. Organ dalje navaja, da je glede na rezultat ugotovitvenega postopka ter določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), pri čemer se sklicuje na 1. člen ter 2. a člen tega zakona, zaključil, da tožnici uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati. Navaja, da je žrtev vojnega nasilja v skladu z ZZVN oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja, in sicer od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945. Tožnica pa je bila rojena 14. 4. 1946, torej po 15. 5. 1945, zato je organ zaključil, da je njeno zahtevo treba zavrniti. Ko je pred odločitvijo v zadevi prvostopenjski organ tožnici dal možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih, je ta navedla, da meni, da je za rešitev njenega primera relevantna določba novele ZZVN, ki je pričela veljati 1. 1. 2010, da je bila zaradi vojne prikrajšana za očeta in to je krivica, za katero bi država morala poskrbeti, saj je slovenska državljanka, vendar z navedenim tožnica ni mogla vplivati na drugačno odločitev v zadevi.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 25. 10. 2010 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ pravilno zaključil, da tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja kot osebi, rojeni staršem v času izgnanstva oz. kot osebi, katere starš je bil ubit zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil. ZZVN določa, da so se prisilna dejanja in nasilni ukrepi v smislu zakona (izgnanstvo, begunstvo, internacija, taborišče ipd.) izvajali v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945. To obdobje je kot pravno pomembno treba upoštevati pri presoji, ali je bila tožnica rojena staršem v času, ko so bili ti podvrženi prisilnemu ukrepu izgnanstva po ZZVN. Ugotoviti je, da temu ni tako, saj je bila tožnica rojena 14. 4. 1946, torej nedvomno po 15. 5. 1945. Navedeno pravno pomembno obdobje je potrebno upoštevati tudi pri presoji, ali je tožnici mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja kot otroku, katerega starš (v njenem primeru oče) je bil ubit zaradi nasilnih dejanj drugih oboroženih sil, glede na določbo 2. alinee 2. a člena ZZVN, kot je menila tožnica. V tej zvezi pa je potrebno upoštevati dejstvo zatrjevane očetove smrti v prvih dneh meseca septembra 1945; tudi to je čas po 15. 5. 1945. Že ob tej ugotovitvi tako niso izkazana vsa pravno pomembna dejstva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožnici kot otroku, katerega starš je bil ubit zaradi nasilnih dejanj drugih oboroženih sil. Tožnica v tožbi navaja, da se je njena družina vračala iz pregnanstva šele 1. 9. 1945, ker je bil takrat določen datum s strani Nemčije za skupinski odhod. Njen oče, po rodu Poljak, je ilegalno poskušal prestopiti nemško-francosko mejo, da bi prišel v Jugoslavijo, vendar je bil na meji ustreljen s strani francoskih oboroženih sil. Meni, da bi ob navedenih okoliščinah sodišče moglo odločiti njej v prid. V vlogi, s katero je na poziv sodišča odpravila pomanjkljivosti tožbe, je tožnica še navedla, da iz novega 2. a člena noveliranega ZZVN izhaja, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po noveliranem zakonu. Očetu tožnice ne bi bilo mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi ZZVN, kajti prisilni ukrep je bil zoper njega storjen na Poljskem, torej izven ozemlja, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije. Ob pričetku prisilnega ukrepa oče tožnice ni imel stalnega prebivališča na teritoriju ozemlja, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije. Zaradi Evropske unije je to zdaj skupna država, zato taka razlaga ne bi bila pravilna. Iz ZZVN izhaja, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil, če ni prostovoljno ali poklicno sodeloval z agresorjem. Oče tožnice pa je bil ubit na francosko-nemški meji pri ilegalnem prehodu v Jugoslavijo. Upoštevati je treba tudi, da je žrtev vojnega nasilja po ZZVN oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja, in sicer organizirana vrnitev staršev iz Nemčije v domovino, ki je bila 1. 9. 1945. Tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo, ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica je pri prvostopenjskem organu uveljavljala status žrtve vojnega nasilja na podlagi zatrjevane okoliščine, da je bil njen oče, ki je bil državljan Poljske ter med vojno na prisilnem delu v Nemčiji, v mesecu septembru 1945 ubit med ilegalnim begom v Jugoslavijo na francosko-nemški meji s strani zasedbenih čet francoske vojske, ter se pri tem kot na pravno podlago sklicevala na novelo ZZVN-H (Uradni list RS, št. 72/09). Prvostopenjski organ je njeno zahtevo zavrnil ob sklicevanju na drugi odstavek 1. člena noveliranega ZZVN in 2. a člen tega zakona ter na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica rojena po 15. 5. 1945 (14. 4. 1946). Drugostopenjski organ pa je kot razlog za zavrnitev uveljavljanega statusa navedel še (s strani tožnice) zatrjevano dejstvo, da je bil oče tožnice ubit v septembru 1945. Iz 1. alinee 2. a člena (noveliranega) ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95 do 72/09) izhaja, da je na podlagi drugega odstavka 1. člena tega zakona (po katerem je žrtev vojnega nasilja tudi državljan Republike Slovenije, ki je bil kot civilna oseba izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil, kot druge oborožene sile pa se pri tem štejejo enote Narodno osvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ter enote zaveznikov protifašistične oziroma protinacistične koalicije) žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je umrl, bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil, če ni prostovoljno ali poklicno sodeloval z agresorjem. Priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku bi po citiranih zakonskih določbah bilo mogoče, če bi bilo dokazano, da je otrokov starš (državljan Republike Slovenije) kot civilna oseba bil ubit s strani drugih oboroženih sil v času vojne (od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945) oziroma pod pogoji osmega odstavka 2. člena tega zakona (če je umrl med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino) najkasneje do 31. 12. 1945. Tožnica navedenih relevantnih okoliščin ni dokazala. Tudi kolikor je v postopku navajala, da bi s pričami mogla dokazati, da je bil njen oče ubit septembra 1945 s strani francoskih oboroženih sil, pa dokazane navedene okoliščine ne bi mogle biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožnici po določbi 1. alinee 2. a člena ZZVN, ob tem ko niti ni sporno, saj je tožnica sama tako navedla, da očetovstvo formalno ni bil ugotovljeno (da „v rojstnem listu nima napisanega očetovega imena“), ZZVN pa veže priznanje statusa otroku na starševstvo, torej na pravno priznano razmerje otroka do njegovega starša (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS opr. št. U 2230/2002 z dne 14. 4. 2003 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 728/2003 z dne 18. 3. 2005). Poleg tega je tožnica tudi sama navedla, da oče ni bil državljan Republike Slovenije, da je bil državljan Poljske, in tudi ni navajala, da bi kdaj imel stalno prebivališče na ozemlju sedanjega državnega teritorija Republike Slovenije, v tem svojstvu pa se, ko naj bi bil septembra 1945 ubit med begom iz Nemčije v Jugoslavijo, ni vračal v domovino (da bi bil tako pravno relevanten čas, ki bi ga bilo v postopku za priznanje statusa tožnici mogoče upoštevati, čas po koncu vojne, tj. po 15. 5. 1945).

Po 2. alinei 2. a člena (noveliranega) ZZVN pa je (na podlagi drugega odstavka 1. člena tega zakona) žrtev vojnega nasilja tudi oseba, rojena staršu v begunstvu v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 (ki je svoj dom zapustil zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše ali stanovanja, ki so jo povzročile druge oborožene sile, zaradi česar se ni mogel vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece, če ni prostovoljno ali poklicno sodeloval z agresorjem). Tudi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po navedeni zakonski določbi tožnica pogojev ne izpolnjuje že glede na dejstvo, da je bila rojena po 15. 5. 1945 (ob tem, ko pogojev ne izpolnjuje tudi zaradi drugih izključujočih okoliščin, ki jih sama navaja, in sicer da očetovstvo formalno ni bilo ugotovljeno ter da je bil oče državljan Poljske, zaradi česar tudi če je živel v begunstvu, to nikakor ni okoliščina iz 2. alinee 2. a člena ZZVN). Če bi bila tožnica rojena v času vojne, pa bi status žrtve vojnega nasilja lahko uveljavila že po materi (na podlagi petega odstavka 2. člena ZZVN), če so točne njene navedbe v postopku, da je bil materi status žrtve vojnega nasilja priznan.

Že okoliščini, ki ju kot dejansko podlago za zavrnitev uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja tožnici navajata v svojih odločbah organa prve in druge stopnje, ob povedanem zadostujeta sodišču za presojo, da je bila njena zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot otroku po 2. a členu ZZVN utemeljeno zavrnjena, kajti glede na smrt očeta po 15. 5. 1945 (dejanska okoliščina, s katero je odločitev utemeljeval drugostopenjski organ) ji statusa žrtve vojnega nasilja po 1. alinei 2. a člena ZZVN ni mogoče priznati, glede na njeno rojstvo po 15. 5. 1945 (dejanska okoliščina, na katero je odločitev oprl prvostopenjski organ) pa tudi ne po 2. alinei 2. a člena tega zakona.

Na drugačno odločitev sodišča tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe, da je pravno relevantne določbe ZZVN treba razlagati ob upoštevanju, da teritorij držav članic Evropske unije predstavlja zdaj skupno državo. Ne le da tožnici statusa žrtve vojnega nasilja po 2. a členu ZZVN ni mogoče priznati že zaradi izključujoče okoliščine pravno nepriznanega očetovstva, pa sodišče še dodaja, da ZZVN ugotavlja pravna stanja in priznava pravice glede na dejstva in okoliščine po stanju v času, ki ga kot pravno relevantnega določa (6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 oziroma do 31. 12. 1945) ter ne po stanju, ki bi ga bilo v času odločanja o zahtevi eventualno mogoče ugotoviti drugače. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.