Jedro

Nastopilo je absolutno zastaranje kazenskega pregona, ker je potekla doba 4 let od storitve kaznivega dejanja.

Izrek

Ob reševanju pritožbe obtoženčevega zagovornika se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obtoženca na podlagi 6. tč. 349. čl. Zakona o kazenskem postopku z a v r n e obtožba, da je vzel drugemu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, vrednost ukradene stvari pa ne presega 5.000,00 tolarjev in mu je šlo za to, da si prilasti stvar takšne vrednosti, s tem da je okoli 10.11.1989 v Kranju iz priročnega laboratorija podjetja A vzel in si na škodo oškodovanca protipravno prilastil motorno žago znamke Tomos Husquarna vredno 2.400,00 tolarjev, pri čemer mu je šlo za to, da si prilasti stvar takšne vrednosti in s čimer naj bi storil kaznivo dejanje tatvine po II. odst. v zvezi s I. odst. 165. čl. KZ RS.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, v smislu določil I. odst. 99. čl. istega zakona, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po II. v zvezi s I. odst. 165. čl. KZ RS, nakar mu je bila izrečena denarna kazen v znesku 5.000,00 tolarjev, plačljiva v roku 15 dni. Odločeno pa je bilo tudi, da mora plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženca zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbi o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe ali pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbi zagovornika obtoženca ni bilo moč odločiti, ker se je že v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je kazenski pregon zoper obtoženca absolutno zastaral in to s potekom tistega dne, ko je zadeva prispela na pritožbeno sodišče. Obtoženec naj bi po obtožbi kaznivo dejanje storil "okoli" 10.11.1989. Ker je bilo na prvi stopnji ravnanje obtoženca opredeljeno kot kaznivo dejanje tako imenovane majhne tatvine po II. odst. 165. čl. KZ RS, je potrebno ugotoviti, da je najkasneje s potekom dneva 9.11.1993 že potekla doba štirih let od storitve oz. izvršitve kaznivega dejanja. Za takšno kaznivo dejanje je namreč predvidena oz. zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta. Po določilih 6. tč. I. odst. 95. čl. bivšega Zveznega kazenskega zakonika kazenski pregon ni dopusten, če preteče dve leti od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme izreči kazen zapora do enega leta ali denarna kazen, v vsakem primeru pa kazenski pregon zastara po nadaljnjih določilih VI. odst. 96. čl. istega kazenskega zakona, če poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. To pa so v obravnavanem primeru štiri leta, ki so potekla kot je bilo ugotovljeno. Zato je moralo pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je obtožbo javnega tožilca zavrnilo. S stroški kazenskega postopka v obsegu, ki je razviden iz izreka te sodbe pa je bilo potrebno obremeniti proračun.