Jedro

Pri odločanju o stroških postopka uvedenega po uradni dolžnosti je pravno pomembno le dejstvo, da je bil postopek končan z odločbo. Dejstvo ali je odločba, s katero je bil postopek končan tudi dokončna in pravnomočna, pa po določbah ZSVP in ZUP sploh ni pomembno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Tržnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 17. 4. 2001. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje z navedenim sklepom tožniku naložil plačilo stroškov v znesku 315.827,00 SIT, ki so nastali v postopku izdaje odločbe z dne 13. 4. 2001, s katero je bila tožniku kot dobavitelju-uvozniku izrečena prepoved dajanja v promet in odrejen umik iz prometa vlažilnika zraka in termoventilatorja. Tožena stranka na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje z odločbo z dne 13. 4. 2001 tožniku odredil prepoved prodaje in umik s trga za dva izdelka, ki sta navedena tudi v izreku izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjski organ odločil o stroških, ki so nastali v postopku na prvi stopnji. Ker tožnik v pritožbi le povzema navedbe, ki jih je navajal tudi v pritožbi zoper odločbo z dne 13. 4. 2001, ki je bila z odločbo pritožbenega organa z dne 12. 2. 2002 zavrnjena, po presoji tožene stranke niso podani razlogi za po tožniku predlagano odpravo izpodbijanega sklepa. Ob ugotovitvi, da se je v obravnavani zadevi upravni postopek končal neugodno za tožnika, je v skladu s 5. odstavkom 5. člena Zakona o splošni varnosti proizvodov (Uradni list RS, št. 23/99), tožnik dolžan poravnati stroške, ki so v tem postopku nastali. Zato tožena stranka ocenjuje, da je izpodbijana odločitev organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja zato, ker je zoper odločbo z dne 12. 2. 2002 sprožen upravni spor. Ugotovitev, da se je upravni postopek v obravnavani zadevi končal za tožnika neugodno, na kateri temeljita izpodbijana odločba in sklep organa prve stopnje, ostaja po tožnikovem mnenju sporna do pravnomočne rešitve upravnega spora, v zadevi odločbe z dne 12. 2. 2002. Sodišču zato predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu, odgovora na tožbo ni podalo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je upravni organ prve stopnje z odločbo z dne 13. 4. 2001 prepovedal tožniku kot dobavitelju uvozniku dajati v promet in odredil umik za izdelke, ki so navedeni v izreku sklepa z dne 17. 4. 2001, s katerim so bili tožniku odmerjeni in naloženi v plačilo stroški postopka v znesku 315.827,00 SIT. Sporno pa ostaja vprašanje kdaj je v primeru, kot je obravnavani, upravni postopek končan oziroma kdaj so izpolnjeni pogoji, ki so za odmero stroškov določeni v 5. odstavku 5. člena Zakona o splošni varnosti proizvodov (Uradni list RS, št. 23/99-ZSVP).

Nadzorstvo nad izvajanjem ZSVP je urejeno v 5. členu zakona, v katerem je v 2. odstavku določeno, da imajo pristojni inšpektorji med drugim tudi posebno pooblastilo za prepoved dajanja v promet in prometa oziroma za odreditev umika proizvodov, ki niso varni, iz prometa. Stroške inšpekcijskega postopka (dnevnice, stroški analiz in drugi stroški, ki so nastali z uvedbo postopka), ki se je končal neugodno za zavezanca, trpi zavezanec (5. odstavek 5. člena ZSVP). Pritožba zoper odločbo iz 2. odstavka 5. člena po 6. odstavku istega člena ne zadrži izvršitve. Stroški postopka pa so urejeni tudi v X. poglavju Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00-ZUP). Stroški postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti, gredo v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno (2. odstavek 113. člena). Kdo trpi stroške upravnega postopka, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati, odloči organ v odločbi, s katero se postopek konča. Če organ ne odloči o stroških v odločbi mora v odločbi navesti, da bo izdal o stroških poseben sklep. Zoper sklep o stroških postopka je dovoljena posebna pritožba (118. člen ZUP).

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, kar tudi za tožnika ni sporno, da so bili s z dne 17. 4. 2001 tožniku kot zavezancu odmerjeni in naloženi v plačilo stroški, ki so nastali v inšpekcijskem postopku uvedenem na podlagi določb ZSVP. V navedenem postopku je bila dne 13. 4. 2001 izdana odločba, s katero je bil inšpekcijski postopek končan. Ker je bil z odločbo z dne 13. 4. 2001 za tožnika neugodno končan postopek nadzora o izpolnjevanju določb ZSVP, je tožena stranka na podlagi že navedeni določb ZSVP in ZUP pravilno odločila, ko je kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o stroških, ki ga je izdal upravni organ prve stopnje. Po oceni sodišča je za odločanje o stroških postopka pravno pomembno le dejstvo, da je bil postopek uveden po uradni dolžnosti končan z odločbo. To pa pomeni, da pri odločanju o stroških postopka ni pomembno ali je odločba, s katero je bil upravni postopek končan, tudi dokončna in pravnomočna. Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnika, ki meni, da pred pravnomočnostjo odločbe, ki je bila zanj neugodna, upravni organ prve stopnje in tožena stranka nista imela zakonite podlage za odločanje o stroških, nastalih v obravnavanem inšpekcijskem postopku. Ker so dejstva, ki so za pravilno uporabo določb 113. in 118. člena ZUP ter 5. odstavka 5. člena ZSVP tudi za tožnika nesporna, na njih pa temelji tudi izpodbijana odločba, ugotavljanje dejstva, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, pa za odločanje v tej zadevi sploh ni pomembno, sodišče ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka ni našlo utemeljenih razlogov zato, da bi v tem upravnem sporu odločilo na glavni obravnavi.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopke pred izdajo odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS).