Jedro

Za nedobrovernost posesti se ne zahteva, da bi stranka posest pridobila s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja, ampak je nedobroverni posestnik že tisti, ki je vedel ali bi lahko vedel, da ni upravičen imeti stvari v posesti.

Toženka je opravila storitev vleke tovornega vozila na avtocesti na podlagi določb 5. in 5.a člena ZCes-1. Če vozila ni odpeljala na kraj, ki ga je določila tožnica, ampak ga je proti njeni volji odpeljala na svoje parkirišče, ni upravičena do povračila stroškov hrambe in nima retencijske pravice po drugem odstavku 262. člena OZ.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 839,25 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (toženki) naložilo, da mora tožeči stranki (tožnici) izročiti tovorno vozilo Mercedes Benz Actros 1845 z registrsko številko ... (v nadaljevanju: tovorno vozilo), zavrnilo pa tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi za plačilo 29.621,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške tega pravdnega postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

3.Tožnica je odgovorila na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

Oris spora in presoja sodišča prve stopnje

5.Tožničino tovorno vozilo s priklopnim vozilom Schmitz reg. št. ... (v nadaljevanju tovorno in priklopno vozilo skupaj poimenovano kot vozilo) je bilo dne 28. 7. 2021 udeleženo v prometni nesreči na avtocesti Ljubljana - Koseze. Skladno s 5a. členom Zakona o Cestah (ZCes-1) je na kraj nesreče prišla dežurna vlečna služba toženke, kot pogodbena izvajalka družbe DARS, d. d., ki je po zakonu edina pristojna služba za odstranitev tovornih vozil z avtoceste. Toženka je tožnici dne 7. 8. 2021 zaračunala stroške vleke vozila v višini 11.453,36 EUR, za katere sta se pozneje stranki dogovorili za obročno odplačilo. Njihovo plačilo ni sporno. Toženka pa je tožnici zaračunala tudi stroške hrambe vozila v znesku 19.439,48 EUR (za čas hrambe od 28. 7. 2021 do 1. 5. 2022, po računu z dne 17. 6. 2022) in 16.698,53 EUR (za preostali čas hrambe, po predračunu z dne 23. 3. 2023). Tožnica je račun za hrambo vozila z dne 17. 6. 2022 zavrnila, predračun za preostali čas hrambe pa je prejela šele tekom tega postopka. Toženka je tožnici februarja 2022 vrnila priklopno vozilo, medtem ko spornega tovornega vozila toženka tožnici ni vrnila in ga ima še vedno v posesti. Izročitvi tovornega vozila toženka nasprotuje na podlagi pridržne pravice, saj zatrjuje, da ima do tožnice terjatev za plačilo stroškov hrambe, ki jo vtožuje z nasprotno tožbo.

6.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da med strankama ni prišlo do dogovora, da toženka vozilo odpelje na svoj sedež na F., o stroških hrambe (40,00 EUR/dan za vsako vozilo posebej) pa je bila tožnica seznanjena šele 23. 2. 2022, ko ji je toženka dovolila odpeljati priklopno vozilo in obročno plačilo stroškov vleke. Nadalje je ugotovilo, da tožnica toženki ni nikoli naročila hrambe vozila in te tudi ni potrebovala, toženka pa je posest vozila pridobila proti volji tožnice in brez obstoja veljavnega obligacijskega razmerja. Toženka namreč vozila ni odpeljala na kraj, ki ga je sporočila tožnica, ampak ga je brez pisnega (ali ustnega) dogovora ali soglasja samoiniciativno odpeljala na svoje ograjeno parkirišče, kjer tovorno vozilo še danes zadržuje proti tožničini volji. Po presoji sodišča prve stopnje toženka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, ker vozila ni prepeljala na kraj, ki ga je ona določila, stroške prevoza (vleke) pa je tožnica v celoti plačala, zato toženka na vozilu nima zakonite zastavne pravice po Zakonu o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1). Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka tudi nima pridržne pravice po določbah Obligacijskega zakonika (OZ), saj je posest vozila pridobila proti volji tožnice in brez obstoja veljavnega obligacijskega razmerja.

Pritožbena presoja

7.Pritožbene navedbe, da si toženka posesti vozila ni vzela neupravičeno in samovoljno, temeljijo zgolj na hipotetičnem predvidevanju, da bi tožnica v primeru, če vozilo ni bilo odpeljano na dogovorjeno lokacijo, zagotovo v naslednjih dneh po nesreči obvestila toženko, da naj vozilo odpelje na drugo lokacijo ali sama prišla ponj. S takšnim hipotetičnim predvidevanjem pa toženka ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je vestna in skrbna. Temelji na zaslišanju zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank in prič A. A., B. A. in C. C., argumenti so logični in prepričljivi. Pritožba se z ničemer ne sooči z dejstvom, da kraj prevoza do naslova toženke ni bil vpisan v obrazec delovnega naloga in da so tako zakoniti zastopnik tožnice kot zaslišane priče potrdile, da je tožnica naročila odvoz vozila na naslov C. C. (D. 7). Iz zaslišanja zakonitega zastopnika tožnice in prič B. A. in A. A. tudi izhaja, da je toženka vozilo kljub temu odpeljala na svoj naslov kot kavcijo oziroma garancijo za plačilo, kar je končno potrdila tudi zakonita zastopnica toženke v svojem zaslišanju ("da so bili s strani policije opozorjeni, da je bolje, da zavarujejo svoje plačilo reševanja s tovornim vozilom in prikolico"). Izrecno je povedala tudi, da so zadržali tovorno in priklopno vozilo do plačila in da bi naslednji dan odpeljali vozilo v D. (če bi toženec tako naročil) samo, če bi bil račun plačan. Ker tedaj račun še niti izdan ni bil, pritožbeno predvidevanje nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Toženka je namreč vozilo zadrževala do plačila stroškov vleke (za kar je bil račun izdan šele 7. 8. 2021), po plačilu stroškov vleke pa zaradi plačila stroškov hrambe, za katero toženka po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni predhodno pridobila tožničinega naročila, niti je ni seznanila s stroški hrambe. Iz neprerekanih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka to storila šele z elektronskim sporočilom z dne 23. 2. 2022, ko je toženka (na podlagi številnih prošenj tožnice) tožnici dovolila odpeljati priklopno vozilo in poslala načrt obročnega plačila, še naprej pa je zadrževala tovorno vozilo, ki je predmet tožbenega zahtevka.

8.Podobno hipotetično je predvidevanje toženke v pritožbi, da bi tožnica ugovarjala izdanemu računu za stroške vleke, če bi menila, da je toženka kršila dogovor in samovoljno odpeljala vozilo na drugo lokacijo. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožnica račun za stroške vleke uveljavljala pri zavarovalnici ter ga pozneje tudi plačala. Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo svojo ugotovitev, da je bilo tožnici na kraju nesreče predstavljeno, da bo toženka vozilo odpeljala na svoj naslov kot garancijo (kavcijo) za plačilo stroškov vleke (84. točka obrazložitve), s čimer se pritožba toženke ne sooči. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi, tožnici ni mogoče očitati, da ni ugovarjala prejetemu računu za stroške vleke, ampak ga je uveljavljala pri zavarovalnici.

9.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se je tožnica (po njenih dejanjih) konkludentno strinjala s tem, da vozilo ostane na parkirišču toženke, se pritožba sklicuje na izpovedbo zakonitega zastopnika tožnice, ki pa je iztrgana iz konteksta. Predhodno je namreč na vprašanje, ali se je na koncu strinjal z odvozom na parkirišče toženke, odločno odgovoril, da ne. Kot že pojasnjeno, je bil zakoniti zastopnik tožnice seznanjen, da bo toženka odpeljala vozilo na svoje parkirišče kot zavarovanje (garancijo) za stroške vleke, zato neoporekanje takšnemu odvozu in opustitev komunikacije ne more iti tožnici v breme. Pritožba pa ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je nato prav zaradi številnih prošenj s strani E. E. (zakonitega zastopnika tožnice), toženka še pred plačilom računa 21-000-0181 (za stroške vleke vozila) dne 23. 2. 2022 tožnici vrnila priklopno vozilo, saj je sicer vračilo pred poplačilom računa zavračala; in tudi ne ugotovitve, da je toženka tožnico s stroški hrambe seznanila šele z elektronskim sporočilom z dne 23. 2. 2022, ko so stroški hrambe že presegali stroške vleke, o katerih sta se stranki dogovorili za obročni način plačila. Te ugotovitve sodišča prve stopnje nikakor ne omogočajo zaključka, za katerega se neutemeljeno zavzema pritožnica, da se je tožnica konkludentno strinjala s hrambo vozila na parkirišču toženke.

10.Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je toženka nedobroverna posestnica vozila po 96. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) od dneva odvzema in zadržanja vozila. Za nedobrovernost posesti se ne zahteva, da bi stranka posest pridobila s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja, kot se neutemeljeno sklicuje toženka v pritožbi. Nedobroverni posestnik je tisti, ki je vedel ali bi lahko vedel, da ni upravičen imeti stvari v posesti. To pa izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožnica toženki ni naročila odvoza vozila na njen sedež na F. (92. točka obrazložitve), ampak je določila odvoz vozila na drugo lokacijo (D. 7), česar toženka ni spoštovala (84. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi celovite dokazne presoje zaslišanih zakonitih zastopnikov obeh strank in vseh predlaganih prič B. A., A. A. in C. C., česar iz konteksta vzeta izpoved zakonite zastopnice toženke, ki jo citira pritožba, ne more omajati. Pri tem ni moč spregledati okoliščine, da je bil na kraju nesreče prisoten tudi partner zakonite zastopnice toženke, s katerim je ravno tako potekala komunikacija o kraju odvoza, pa ga toženka ni predlagala za pričo. Pravilna je tako presoja sodišča prve stopnje, da toženka ni imela ne pravnoposlovne ne zakonske podlage, da je vozilo zadržala v svoji posesti. Glede na navedeno je toženka vedela ali bi lahko vedela, da ni upravičena imeti vozila v posesti, kar posledično pomeni, da je bila nedobroverni posestnik. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na 95. člen SPZ, ki ureja pravni položaj dobrovernega posestnika.

11.Ker tožnica ni imela pravne podlage za zadržanje vozila, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodbo višjega sodišča v zadevi I Cpg 288/2012. Primerljivejša je sodba višjega sodišča I Cpg 100/2022 z dne 24. 5. 2023, v kateri je bilo ravno tako zavzeto stališče, da je stranka zahtevala vrnitev stvari, ki proti njeni volji ni bila več v njeni posesti, zato pridržna pravica skladno s prvim odstavkom 262. člena OZ ni mogla nastati.

12.Pritožba se neutemeljeno sklicuje na pridobitev zakonite zastavne pravice po 86. členu ZPPCP-1. Ta določa, da ima za zavarovanje svojih terjatev iz pogodbe o prevozu tovora prevoznik na tovoru, ki ga je prevzel za prevoz, zastavno pravico. Kot je nakazalo že sodišče prve stopnje, v tem primeru ni prišlo do soglasja volj o bistvenih sestavinah prevozne pogodbe. S prevozno pogodbo se prevoznik zavezuje na določen kraj prepeljati kakšno osebo ali kakšno stvar (prvi odstavek 666. člena OZ), v konkretnem primeru pa do soglasja volj glede kraja prevoza med strankama ni prišlo in toženka ni prepeljala vozila na kraj, ki ga je določila tožnica. Dolžnost tožnice plačila stroškov odstranitve tovornega vozila z avtoceste tako ni temeljila na prevozni pogodbi v smislu ZPPCP-1, ampak na določbah 5. in 5.a člena ZCes-1, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Peti odstavek 5. člena ZCes-1 določa, da vse stroške odstranitve ovir ali drugih posledic prepovedanih ravnanj ali zavarovanja ovir ali nevarnih mest na cesti poravna povzročitelj ovire ali nevarnega mesta na cesti. Skladno s sodno prakso je to določbo treba uporabiti tudi v primeru, ko odvoz ovire, to je poškodovanega ali pokvarjenega vozila, katerega največja dovoljena masa presega 3.500 kg in se nahaja na avtocesti ali hitri cesti, izvede pogodbeni izvajalec odvoza vozil, ki skladno s 5.a členom ZCes-1 na podlagi pogodbe z DARS izvaja odvoz vozil z avtoceste ali hitre ceste. ZCes-1 pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pogodbenemu izvajalcu ne daje zastavne pravice na predmetu prevoza.

13.Enako je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka nima pridržne pravice po 261. členu OZ, saj tožnica zahteva vrnitev vozila, ki proti njeni volji ni več v njeni posesti, zaradi česar gre za izjemo po prvem odstavku 262. člena OZ. To izhaja že iz ugotovljenega dejstva, da je tožnica določila odvoz vozila na drugo lokacijo (D. 7), česar toženka ni spoštovala in je vozilo proti volji tožnice odpeljala na svojo lokacijo na F. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izpolnjene pogoje po 261. členu OZ, spregleda pa izjemo po prvem odstavku 262. člena OZ, skladno s katero pridržna pravica toženke v konkretnem primeru ni nastala. Splošne določbe OZ o retencijski pravici je torej sodišče prve stopnje uporabilo, vendar je ugotovilo, da je v konkretnem primeru toženka nima zaradi izjeme po prvem odstavku 262. člena OZ. Zato so nepomembne pritožbene navedbe, da ZCes-1 kot specialnejši predpis ni izrecno prepovedal retencijske pravice. Sodišče prve stopnje ugotovitve o neobstoju retencijske pravice toženke ni oprlo na ZCes-1, ampak na splošna pravila OZ o retencijski pravici, kar pomeni, da jih je tudi uporabilo.

14.Končno pa se toženka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na 157. člen SPZ, ki določa, da se zavarovana terjatev poveča za potrebne stroške, ki jih je imel zastavni upnik z zastavljeno premičnino. Ker toženka ni pridobila ne zastavne ne pridržne pravice, ta določba v konkretnem primeru ni uporabljiva.

Sklepno

15.Pritožbeno sodišče je tako odgovorilo na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede na obrazloženo ni utemeljen. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, zato tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka je toženka v pritožbi uveljavljala samo pavšalno, ne da bi konkretno navedla, kakšne procesne kršitve naj bi storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka se je pritožila zoper odločitev o tožbi in zoper odločitev o nasprotni tožbi. S pritožbo v nobenem delu ni uspela, zato mora tožnici povrniti njene pritožbene stroške. Glede na vrednost enega in drugega spornega predmeta, je pritožbeno sodišče tožnici priznalo priglašene stroške odgovora na pritožbo 500 in 875 točk, 2 % materialnih stroškov do 1000 točk (20 točk) in 1 % nad 1000 točk (3,75 točke), skupaj 1.398,75 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša skupaj 839,25 EUR. Te stroške je toženka dolžna povrniti tožnici v 15 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

-------------------------------

1 V času intervencije pa tudi še ni veljal ZCes-2, ki se uporablja od 2. 8. 2023 in v devetem odstavku 7. člena predvideva, da če do sklenitve dogovora z voznikom oziroma lastnikom ali imetnikom pravice uporabe vozila ne pride, izvajalec odvoza vozilo odpelje do svojega najbližjega varovanega parkirišča. 2 Prim. Gregor Dugar, Komentar - 96. člen (Pravni položaj nedobrovernega posestnika) - SPZ, TFL Vsebine / E-paket Stvarno pravo z e-komentarjem SPZ. 3 Tako sodba VSL I Cpg 100/2022 z dne 24. 5. 2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o cestah (2010) - ZCes-1 - člen 5, 5a Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 261, 262, 262/1, 262/2 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 96

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.