Jedro

Ker revidentka s trditveno podlago in dokazi v reviziji ni izkazala, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, je sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo (1. odstavek 89. člena ZUS-1).

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu tega sklepa, je tožnica vložila po odvetniku revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006). Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, ker ni utemeljena.

K 1. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 3. 7. 2006, s katero je ta v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Š. z dne 23. 3. 2006. Z njo je prvostopni organ priznal tožnici status civilnega invalida vojne.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v več odločbah (npr. sklepu Up 858/2008-8 z dne 3. 6. 2008) ugotovilo, da to stališče revizijskega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije z navedbo, da ima odločitev sodišča prve stopnje zanjo hude posledice, saj je sodišče z izpodbijano sodbo potrdilo odločbo tožene stranke in tožnici ni bil priznan status in pravice civilnega invalida vojne. Zato je prikrajšana do pravice do invalidnine, ki ji je bila priznana s prvostopno odločbo v višini 283,76 EUR. Nedvomno pa že sama invalidnost zanjo predstavlja hudo breme, ki je postalo z odločitvijo sodišča še večje.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije ni izpolnila s trditvijo, da že sama invalidnost (gluhost) zanjo predstavlja hudo breme in da se je z odločitvijo upravnega sodišča to breme še povečalo. Revidentka ne zatrjuje, da so zaradi izpodbijane odločitve nastale zanjo zelo hude posledice, kar je zakonski pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Teh posledic tudi ni izkazala s trditvijo, da je prikrajšana za invalidnino, saj s tem v zvezi ni navedla nobenih konkretnih podatkov o svojem premoženjskem stanju in okoliščin, ki bi kazale na to, da bi ta znesek predstavljal pomemben prispevek k njenemu preživljanju. Ker je pridobitev invalidnine negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev in kot tako pričakovana pravica, z nepridobitvijo te pravice ni mogoče izkazati zelo hudih posledic za prosilca, v tem primeru tožnico. Zato niso izkazani pogoji za dovolitev revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Glede na to je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

9. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.