Jedro

Razveljavitev dela grafične karte rušitve (sklep, s katerim se je iz ZN Marina izvzela samo obveza rušitve obstoječega niza objektov ob E. ulici) ne predstavlja spremembe prostorskega akta.

Na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati pravnomočna sodba P 416/2006, na podlagi katere se je ena od parc. št., ki so predmet spornega gradbenega dovoljenja, razdelila tako, da je tudi tožnica solastnica dela parcele, namenjene obravnavani gradnji. Po določbah ZUP se namreč pravnomočna odločba lahko odpravi ali razveljavi le z izrednimi pravnimi sredstvi, ne pa v postopku, predpisanem za podaljšanje veljavnosti gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Izola (organ prve stopnje) je z izpodbijano odločbo podaljšala veljavnost gradbenega dovoljenja št. 351-43/2006/G-06/67 izdanega dne 14. 11. 2006 investitorju A. d.o.o. (prizadeta stranka), za gradnjo stanovanjsko poslovnega objekta ob E. ulici na parc. 1325/2, 1325/1 in 1324, do 16. 9. 2012 (točka 1. izreka). V 2. točki izreka pa je odločeno, da stroškov postopka ni bilo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ prve stopnje za odločanje o zahtevi prizadete stranke z dne 31. 8. 2011, uporabil določbo 72. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), po kateri pristojni organ na zahtevo investitorja lahko podaljša veljavnost gradbenega dovoljenja največ dvakrat in to skupaj največ za dve leti, z odločbo, ki jo izda v skrajšanem postopku in brez zaslišanja strank, če gradbeno dovoljenje ni v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom, ki velja v času izdaje odločbe. Organ prve stopnje ugotavlja, da je ob izdaji gradbenega dovoljenja za območje v planski celoti z oznako T 1/1 - Marina kamor sodi obravnavana gradnja, veljal Zazidalni načrt "Marina" (Uradne objave PN št. 4/90, Odl. US - Ur. list RS, št. 38/92, Uradne objave občine Izola, št. 5/99, 13/99, 20/04 - v nadaljevanju ZN Marina). Območje planske celote T 1/1 - Marina pa je po spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine Izola (Ur. objave občine Izola, št. 18/2004) razdeljeno na posamezne prostorske celote tako, da je obravnavana gradnja uvrščena v notranjem ureditvenem območju IPA 3- "Ribar in Gostinska šola". Navedeni prostorski akt se ni spremenil in še vedno velja. Iz Odloka o ugotovitvi usklajenosti prostorskih izvedbenih aktov s prostorskim delom plana občine Izola za obdobje 1986 - 1990 - 2000 (Ur. objave občine Izola - Odlok) pa izhaja, da je ZN Marina s prostorskim planom v delih namenske rabe, usmeritev za oblikovanje, etapnost in drugih pogojev skladen z določili plana in njegove prostorske zasnove. Iz elektronske zemljiške knjige izhaja, da je prizadeta stranka še lastnica zemljišča na parc. št. 1325/2 in da je pri parc. št. 1325/1 in 1324 vse k.o. B. vknjižena stvarna služnost vsakokratnega lastnika parc. št. 1325/2. Ob upoštevanju določbe 2. točke prvega odstavka 71. člena ZGO-1, organ prve stopnje ugotavlja, da je prizadeta stranka, glede na to, da je postalo gradbeno dovoljenje pravnomočno 16. 9. 2009 in da je zahtevo vložila dne 31. 8. 2011, le-to vložila pred iztekom predpisanega roka. Ker je enkratno podaljšanje za skupno najdaljše obdobje dveh let dopustno in ker gradbeno dovoljenje tudi ni v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom, organ prve stopnje zaključuje, da je bilo zahtevi možno ugoditi. Izrek o stroških pa organ prve stopnje utemeljuje na 113. členu ZUP.

Zoper navedeno odločbo je C.C. (v nadaljevanju tožnica) vložila pritožbo, v kateri je med drugim zatrjevala, da je Občina Izola sprejela dne 7. 4. 2011 Sklep o delni razveljavitvi karte predvidenih rušenj grafičnega dela ZN Marina št. 3505-1/2011, s katerim je bil spremenjen ZN. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (pritožbeni organ) je z odločbo številka 35108-444/2011-4 KD z dne 23. 4. 2012 zavrnilo pritožbo (točka 1. izreka) in tožnici naložilo vračilo stroškov prizadeti stranki v višini 214,80 EUR (2. točka izreka). Iz obrazložitve njegove odločbe izhaja, da pritožbeni organ ob upoštevanju podatkov v upravnem spisu ugotavlja, da aprila 2011 objavljeni Sklep o delni razveljavitvi karte predvidenih rušenj grafičnega dela ZN Marina, ne predstavlja spremembe prostorskega akta. Po presoji pritožbenega organa pa ugovorov, ki se nanašajo na pogoje gradnje že izdanega gradbenega dovoljenja, v zadevi podaljšanja gradbenega dovoljenja, tožnica ne more uveljavljati.

Tožnica v tožbi navaja, da je organ prve stopnje po izdaji izpodbijane odločbe v dopisu pritožbenemu organu z dne 5. 12. 2011 podal dodatno obrazložitev. Ker je bilo z navedeno obrazložitvijo razširjeno ugotavljanje dejanskega stanja, pritožbeni organ pa je to dejansko stanje upošteval, tožnica trdi, da ji je bila zato odvzeta pravica do pritožbe. Meni, da sta oba organa delovala kot en organ. Toženi stranki zato očita, kršitev določil ZUP.

Navaja, da sta obe določbi izdani v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom, ki je veljal v času njene izdaje. To utemeljuje z dejstvom, da Sklep o delni razveljavitvi karte predvidenih rušenj grafičnega dela ZN Marina z dne 7. 4. 2011 pomeni, da se na naslovu D. objekt ne bo rušil in da je zato potrebno s tega vidika presojati tudi vsa ostala določila ZN Marina. V nadaljevanju citira določila ZN Marina, s katerimi so urejeni: faznost gradnje (načelo faznosti); načelo skladnega urejanja; načelo funkcionalnosti; mirujoči promet; in skladnost). Zatrjuje, da zato, ker se stari objekti niso porušili, nova športna dvorana pa ni zgrajena, ni paviljonskega objekta, ni več nobene skladnosti. Porušila se je skladnost, faznost in funkcionalnostnost. Ta načela ZN Marina z izdano odločbo niso bila upoštevana. S tem pa se na naslovu D. objektu, ki se ne ruši, jemlje to kar po ZN Marina ni dovoljeno. Toženi stranki očita, da je gradbeno dovoljenje v nasprotju z 2., 5., 27. in 28. členom ZN Marina. Iz navedenih razlogov tožnica zatrjuje, da je povsem zmotna ugotovitev v obeh odločbah, da se s sklepom z dne 7. 4. 2011 ni spremenil prostorski akt. Meni, da je karta predvidenih rušenj eden izmed bistvenih elementov prostorskega akta. Obstoječi objekti med njimi tudi na naslovu D., po navedeni spremembi ostanejo z vsemi obstoječimi pritiklinami in funkcionalnimi zemljišči. Z gradnjo po spornem gradbenem dovoljenju, tik ob teh objektih, se v konkretnem primeru jemlje funkcionalno zemljišče starim objektom in se ga spreminja v stavbišče novega spornega objekta. V dosedanjem gradbenem dovoljenju pa se ni upoštevalo funkcionalno zemljišče k objektu na naslovu D., in niti, da gre za star objekt (do spremembe predviden za rušenje), ki ga je potrebno zaščititi pri bodoči gradnji.

Po navedbah tožnice investitor ni lastnik do celote parc. št. 1325/2 k.o. B., saj je tožnica njena solastnica skoraj do 1/4. S tem v zvezi se tožnica sklicuje na pravdni postopek voden pri Okrožnem sodišču v Kopru pod opr. št. P 416/2006. Organu prve stopnje, ki je svojo ugotovitev glede lastništva oprl le na podatke v zemljiški knjigi, očita, kršitev zakona. V konkretnem primeru gre namreč za funkcionalno zemljišče o katerem je v teku pravda. Zato bi moral organ prve stopnje o tem spornem vprašanju odločati kot o predhodnem vprašanju, to je ali ga sam rešiti, ali pa z odločitvijo počakati do zaključka pravde. Pri tem se tožnica glede lastništva na funkcionalnem zemljišču sklicuje na Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL), ki določa kaj je funkcionalno zemljišče in da se le-to pridobi na podlagi samega zakona.

Tožnica na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov na glavni obravnavi obe odločbi odpravi in toženi stranki naloži, da tožnici vrne stroške postopka.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila upravne spise.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve, kolikor jih izrecno ne priznava, ugovarja tožbenemu zahtevku v celoti in sodišču predlaga, da tožbo zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov, ki so ji nastali v tem postopku. Meni, da tožnica toženi stranki neutemeljeno očita bistveno kršitev postopka zaradi dopisa organa prve stopnje z dne 5. 12. 2011, saj z njo ni le-ta ničesar dodatno razlagal, temveč je le povzel svojo odločbo. V nadaljevanju navaja, da so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, ki so že utemeljeno zavrnjeni v odločbi pritožbenega organa. V zvezi s pravdo vodeno pod P 416/2006 pa prizadeta stranka zatrjuje, da sodba zaradi njene pritožbe, še ni pravnomočna in je zato še brez pravnih posledic.

V pripravljalnih vlogah tožnica dokazuje, da je postala sodba Okrožnega sodišča v Kopru P 416/2006 z dne 14. 9. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 425/2012 z dne 25. 9. 2012 pravnomočna. Prepričana je, da s tem, ko je ugotovljeno, da je del zemljišča, ki je predmet zanjo spornega gradbenega dovoljenja, funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši na naslovu D., le-to ne more služiti kot stavbišče novega objekta. S tako spremenjenim dejanskim stanjem pa je tudi sporno gradbeno dovoljenje nezakonito.

Prizadeta stranka pa v pripravljalnih vlogah s tem v zvezi navaja, da sta sodbi nezakoniti in da je zato zoper sodbo Višjega sodišča že vložila predlog za dopustitev revizije, o katerem pa še ni bilo odločeno.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, ki izhaja iz podatkov iz posredovanih upravnih spisov in temelji na določbah ZGO-1, pravilna in zakonita. Tožena stranka je v obrazložitvah obeh odločb pravilno utemeljila izpodbijano odločitev. Sodišče v celoti sprejema njeno utemeljitev in zato ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja: V obravnavani zadevi je pristojni organ prve stopnje, odločal v zadevi podaljšanja veljavnosti gradbenega dovoljenja, ki je postalo pravnomočno 16. 9. 2009 in s katerim je investitorju dovoljena gradnja stanovanjsko - poslovnega objekta ob E. ulici na parc. št. 1325/2, 1325/1 in 1324 k.o. B. v nadaljevanju niza objektov ob E. ulici 4 - 12 proti zahodu. Prizadeta stranka je vlogo z zahtevo za podaljšanje navedenega gradbenega dovoljenja podala dne 31. 8. 2011. Navedena dejstva za stranke v tem postopku niso sporna.

Sporno ostaja vprašanje ali gradbeno dovoljenje nasprotuje izvedbenim aktom, ki so veljali v času izdaje izpodbijane odločbe. Na to vprašanje pa je kot je razvidno iz obrazložitve obeh odločb, tožena stranka že odgovorila. Organ prve stopnje se v svoji obrazložitvi sicer res ni ukvarjal s Sklepom o delni razveljavitvi karte predvidenih rušenj grafičnega dela ZN Marina, za niz objektov E. ulica št. 4, 6, 8, 10, 12 in 12a stoječih na parcelah št. 1321, 1322/1, 1322/2, 1323/1, 1323/2, 1326/2, 1326/4 vse k.o. B. Pritožbeni organ pa je na podlagi tega Sklepa (s katerim so ostala določila ZN Marina nespremenjena) in podatkov, na katerih je temeljilo dejansko stanje ugotovljeno in navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ugotovil da navedeni sklep ne predstavlja spremembe prostorskega akta. Na tej podlagi je v obrazložitvi svoje odločbe tožnici pravilno pojasnil, zakaj razveljavitev dela grafične karte rušitve (sklep s katerim se je iz ZN Marina izvzela samo obveza rušitve obstoječega niza objektov ob E. ulici) ne more predstavljati spremembe prostorskega akta. Zato je po presoji sodišča brez podlage v upravnih spisih in neutemeljena tožbena trditev, da je zaradi pojasnil organa prve stopnje v dopisu z dne 5. 12. 2011, s katerim je bila pritožbenemu organu odstopljena v reševanje tožničina pritožba, podana očitana bistvena kršitev pravil določenih v ZUP.

Tudi po oceni sodišča je zmotno stališče tožnice, ki meni, da mora pristojni organ v zadevah podaljšanja veljavnosti gradbenega dovoljenja, ponovno presojati pogoje predpisane za izdajo gradbenega dovoljenja. Iz določb 71. in 72. člena ZGO-1, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč to ne izhaja. Zato za odločanje v tem upravnem sporu tudi ugotavljanje pogojev, ki so bili podlaga za izdajo že pravnomočnega gradbenega dovoljenja, po presoji sodišča ni potrebno.

Ob upoštevanju dejstva, da je za tožnico sicer sporno gradbeno dovoljenje bilo izdano že 14. 11. 2006 in da je pred izdajo prvostopne sodbe z dne 14. 9. 2011 v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru P 416/2006, postalo tudi pravnomočno (sodba U 240/07-10 z dne 16. 9. 2009 Upravnega sodišča RS), na pravilnost izpodbijane odločbe izdane dne 14. 10. 2011 ne more vplivati niti že navedena pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Kopru. Iz določb ZGO-1 namreč ne izhaja, da upravni organ v skrajšanem postopku predpisanem za odločanje o podaljšanju gradbenega dovoljenja ponovno preverja vse za izdajo gradbenega dovoljenja predpisane pogoje. Po že navedenih določbah ZGO-1 mora pristojni organ preveriti le ali gradbeno dovoljenje še velja in ali je investitor v predpisanem roku podal zahtevo za podaljšanje njegove veljavnosti. Sodišče tožnici zato pojasnjuje, da v zadevi kot je obravnavana, upravni organ v določbah ZGO-1 in ZUP, niti v določbah drugih predpisov nima pooblastil na podlagi katerih bi lahko ali bi moral pravnomočno dovoljenje odpraviti ali razveljaviti. Zato na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati niti pravnomočna sodba P 416/2006, na podlagi katere se je ena od parc. št. ki so predmet spornega gradbenega dovoljenja razdelila tako, da je tudi tožnica solastnica dela parcele namenjene obravnavani gradnji. Po določbah ZUP se namreč pravnomočna odločba lahko odpravi ali razveljavi le z izrednimi pravnimi sredstvi, ne pa v postopku predpisanem za podaljšanje veljavnosti gradbenega dovoljenja. V konkretnem primeru pa tožnica v obravnavani zadevi v upravnem postopku na prvi in niti na drugi stopnji ni zatrjevala, da je vložila katerega od izrednih pravnih sredstev ali da sporno gradbeno dovoljenje ne velja več. Zato so njeni tožbeni ugovori v preostalem delu neutemeljeni in tudi izvajanje dokazov, ki se ne nanašajo na pravno pomembna dejstva v tej zadevi, po presoji sodišča ni potrebno.

Sodišče je glede na vse navedeno na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.