Jedro

Sodišče izjave v nemškem jeziku ne more upoštevati, vendar je storilec po presoji Vrhovnega sodišča že s tem, ko je v zahtevi za sodno varstvo navedel podatke o vozniku motornega kolesa, zadostil aktivnemu ravnanju, ki se v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP in sodno prakso od njega pričakuje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Postojni razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Postojna, Cerknica, Pivka, Loška dolina in Bloke, je s plačilnim nalogom z dne 19. 6. 2014 storilcu J. V. zaradi storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) izrekel globo v znesku 500,00 EUR in 5 kazenskih točk. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Postojni s sodbo z dne 29. 6. 2015 zavrnilo kot neutemeljeno, plačilni nalog potrdilo ter storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovna državna tožilka uvodoma navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zoper sklep Okrajnega sodišča v Postojni ZSV 80/2015 z dne 31. 8. 2015 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru PRp 94/2015 z dne 10. 12. 2015. Ker iz vsebine zahteve izhaja, da vrhovna državna tožilka zahtevo vlaga zoper sodbo Okrajnega sodišča v Postojni ZSV 80/2015 z dne 29. 6. 2015, je Vrhovno sodišče štelo, da zahtevo vlaga zoper navedeno pravnomočno sodbo. Vrhovna državna tožilka v zahtevi navaja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel, da v času storitve prekrška zadevnega motornega kolesa ni vozil, in posredoval podatke osebe, ki je tistega dne vozila njegovo motorno kolo. Zahtevi za sodno varstvo je priložil tudi izjavo te osebe, ki navedbe storilca potrjuje. Po mnenju vrhovne državne tožilke gre za materialnopravno relevanten dokaz, za katerega je storilec v postopku izkazal, da je vsaj verjeten, zato bi moralo sodišče obstoj alibija preveriti in predlagani dokaz izvesti, ne pa ga kot nepopolnega zavrniti. Po mnenju vrhovne državne tožilke je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga storilcu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Ker sodba tudi nima razlogov za svojo odločitev, pa je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki je nanjo odgovoril 15. 4. 2016. B.

4. Vrhovno sodišče je v več sodbah(1) obrazložilo, da se po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008, te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je predlagatelj z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Če sodišče zavrne dokazni predlog, mora svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Predlagatelj mora torej navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo se z njim dokazuje, vendar po stališču Vrhovnega sodišča pravilno razumevanje prvega odstavka 8. člena ZPrCP ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je namreč, da storilec vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.

5. Po takem stališču storilec ne more ovreči domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP zgolj z zatrjevanjem razbremenilnih dejstev, temveč mora, če želi pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, za svoje trditve predlagati dokaze. V obravnavani zadevi je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel, da dne 15. 6. 2014, ko je bil prekršek storjen, svojega motornega kolesa ni vozil, ker ga je posodil prijatelju iz Avstrije, čigar ime in priimek ter naslov bivališča je navedel, in priložil tudi njegovo lastnoročno podpisano izjavo v nemškem jeziku. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi presodilo, da je priložena izjava brez navedbe rojstnih podatkov, podatkov o osebnem dokumentu in vozniškem dovoljenju podpisanega prijatelja ter da storilcu s predložitvijo nerazumljive in nepodpisane izjave pri sodišču ni uspelo dokazati alibija ali vzbuditi razumnega dvoma v zatrjevanje prekrškovnega organa.

6. Sodišču gre sicer pritrditi, da izjave v nemškem jeziku ne more upoštevati, vendar pa je storilec po presoji Vrhovnega sodišča že s tem, ko je v zahtevi za sodno varstvo navedel podatke o vozniku motornega kolesa, zadostil aktivnemu ravnanju, ki se v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP in zgoraj predstavljeno sodno prakso od njega pričakuje. Izkazal je razumen dvom o domnevanem dejstvu, da je bil voznik motornega kolesa v času storitve prekrška. Dejstva, katera je želel dokazovati, bi bila, če bi se izkazala za resnična, zmožna njegovo odgovornost za prekršek ovreči. Ker sodišče dokaznega predloga obrambe, s katerim je storilec dokazoval svoj alibi na dan storitve prekrška, ni izvedlo, je ravnalo v nasprotju z določbo tretje alineje 29. člena Ustave, ki tudi obdolžencu(2) v prekrškovnem postopku zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dokazni postopek dopolniti ter preveriti resničnost storilčevih navedb.

7. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve storilčeve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

C.

8. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

(1)

Glej sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 73/2014 z dne 21. 10. 2014, IV Ips 38/2014 z dne 8. 7. 2014, IV Ips 23/2014 z dne 15. 4. 2014 in druge.

(2) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-120/97 z dne 18. 3. 1999.