Jedro

V denacionalizacijskem postopku je aktivno legitimiran le denacionalizacijski upravičenec oz. njegov pravni naslednik (torej tisti, kateremu je bilo premoženje podržavljeno s pravnomočnim aktom o podržavljenju).

V denacionalizacijskem postopku ni mogoče ugotavljati dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo akta o podržavljenju, ker bi se s tem upravni organ spuščal v zakonitost akta o podržavljenju, za kar pa ni podlage v ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze občine, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za deancionalizacijo nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo s poslovnimi prostori, to je gostinski in trgovski lokal, s funkcionalnim zemljiščem, pritiklinami (gospodarska poslopja, hlevi) in vrtom, na parc. št. 2110, stavbišče 415 m2, dvorišče 645 m2, parc. št. 2111 stavbišče 383 m2, parc. št. 2112 stavbišče, dvorišče 292 m2, parc. št. 2113 vrt 2113 m2, vpisane v zemljiškoknjižni vložek št. 1324 kot družbena lastnina s pravico uporabe za Gostinsko podjetje. V času podržavljenja pa so bile to parcele št. 84, 85, 95/1, vl. št. 52. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja enako kakor je ugotovljeno v odločbi prve stopnje, da so bile navedene nepremičnine podržavljene J. in H.L. na podlagi odloka AVNOJ z dne 21.11.1944 z odločbo Mestne zaplembene komisije z dne 5.10.1945. Kdo je upravičen uveljavljati pravice iz zakona o denacionalizaciji, je določeno v 1. odstavku 9. člena tega zakona, ki določa, da so upravičenci osebe iz 3., 4. in 5. člena navedenega zakona, to so prejšnji lastniki podržavljenega premoženja, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani, ki jim je bilo po 9.5.1945 državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Ker sta bili lastnici podržavljenega premoženja v tem primeru J. in H.L., kakor je razvidno iz podatkov iz zemljiške knjige in iz akta o podržavljenju, bi bili lahko le oni dve (oziroma njihovi pravni nasledniki) upravičeni za uveljavljanje pravic v denacionalizacijskem postopku, če bi izpolnjevali tudi druge pogoje iz 1. odstavka 9. člena tega zakona. Ker tožnik ni izkazal, da je lastništvo na podržavljenem premoženju prešlo na A.B. pred podržavljenjem, ni aktivno legitimiran za uveljavljanje pravic v tem denacionalizacijskem postopku.

Tožnik v tožbenih ugovorih poudarja, da v upravnem postopku ni bilo odločeno o predhodnem vprašanju, to je o dejstvu, da je tožnikov pravni prednik A.B. postal lastnik podržavljenega premoženja že v letu 1939, na podlagi pogodbe o nakupu, sklenjene z J. in H.L. Ker je od tega dejstva odvisna aktivna legitimacija tožnika v tem denacionalizacijskem postopku, bi moral upravni organ najprej ugotoviti to okoliščino kot predhodno vprašanje. Ker tega vprašanja ni rešil, je kršil določbe zakona o splošnem upravnem postopku. V ostalem tožnik navaja, da je zaradi denacionalizacije sam vložil tožbo zaradi ugotovitve lastninske pravice B.A. na nepremičninah, ki so bile nepravilno podržavljene J. in H.L., ne pa denacionalizacijskemu upravičencu A.B. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam, vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 9. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, v nadaljevanju ZDen) so osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci do denacionalizacije, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, navedenih v 3. in 4. členu ZDen. Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da so bile nepremičnine, katerih denacionalizacijo zahteva podržavljene z odločbo Mestne zaplembene komisije z dne 5.10.1945, na podlagi odloka AVNOJ z dne 21.11.1944 J. in H.L. (zemljiškoknjižni izpisek enote Temeljnega sodišča z dne 2.3.1993) in z dodeljeno pravico uporabe Gostinskemu podjetju (zemljiškoknjižni izpisek enote Temeljena sodišča z dne 4.3.1993). Tožnikovi ugovori, da je bilo sporno premoženje podržavljeno njegovemu očetu kot dejanskemu lastniku, kar bi moral upravni organ ugotoviti v posebnem ugotovitvenem postopku (142. člen zakona o upravnem postopku v nadaljevanju ZUP) in rešiti kot predhodno vprašanje (144. člen ZUP), v tem upravnem sporu niso upoštevni. V postopku denacionalizacij namreč ni mogoče ugotavljati dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo akta o podržavljenju. S tem bi se po presoji sodišča upravni organ spuščal v zakonitost akta o podržavljenju, za kar pa nima podlage v zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93). Pri dejanskem stanju kakor ga je organ prve stopnje ugotovil na podlagi predloženih listin (odločbe Mestne zaplembene komisije z dne 5.10.1993, na podlagi Odloka AVNOJ z dne 21.11.1944 - Uradni list DFJ št. 2/45) pa je pravilno zavrnil zahtevo tožnika, ki ni denacionalizacijski upravičenec, saj nepremičnina ni bila podržavljena njegovemu pravnemu predniku.

Na podlagi navedenega je torej izpodbijana odločba zakonita, tožba pa ni utemeljena, zaradi česar je sodišče svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).