Jedro

Po 39. točki 1. odst. 14. člena ZJC pomenijo prometno opremo, sredstva in naprave za označevanje roba vozišča in za vodenje prometa smerniki, snežni koli, ogledala, zapornice, markerji, stožci, varovalne in varnostne ograje ipd., vendar pa omenjene zapornice niso tiste zapornice, ki bi označevale nivojsko križanje ceste z železniško progo, ampak zapornice, ki označujejo rob vozišča in ki se uporabljajo pri vodenju prometa. Zapornice in polzapornice so del železniške infrastrukture in gre pri njih za progovno signalizacijo in ne za cestnoprometno signalizacijo. To pomeni, da vzdrževanje takih zapornic in polzapornic, ki zavarujejo nivojski prehod ceste preko železnice, financira železniška organizacija, v konkretnem primeru tožnik sam, ne pa tožena strank kot upravljalec občinske ceste.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izreku v točki I in III spremeni, tako da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v S. z dne 9.7.2003 tudi v točki 1 in 3 izreka glede zneska glavnice 1.794.905,94 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2003 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov v znesku 41.726,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2003 dalje do plačila r a z v e l j a v i in v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pravdnega postopka v znesku

5.562,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2004 dalje do plačila in stroške pritožbenega postopka v znesku 500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2006 dalje do plačila.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v delu, izpodbijanem po tožeči stranki, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, potem ko je sklep o izvršbi razveljavilo v točki 1 izreka za znesek 75.340,40 SIT z zakonskim zamudnimi obrestmi od 24.5.2003 dalje do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo odločilo, da ostane sklep o izvršbi delno v veljavi v točki 1 in v celoti v točki 3 izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 8-ih dni plačati glavnico v znesku 1.794.905,94 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2003 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 41.726,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2003 dalje do plačila, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da je dolžna nadaljnje pravdne stroške tožena stranka povrniti tožeči v roku 15 dni v znesku 188.233,20 SIT.

Zoper to sodbo se pritožujeta tako tožeča stranka po svojem pooblaščencu kot tožena stranka. Tožeča stranka se pritožuje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in sklep o izvršbi razveljavilo, tožena stranka pa se pritožuje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi in v izreku o pravdnih stroških.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v točki II izreka spremeni tako, da ostane glede zneska 75.340,40 SIT sklep o izvršbi v veljavi. Meni namreč, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je tožeča stranka obračunala od dneva zapadlosti računov do dneva vložitve izvršilnega predloga, saj pomeni prejem računov za opravljeno delo vsekakor zahtevek na plačilo, od tedaj dalje pa tečejo tudi obresti.

Tožena stranka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga ustrezno spremembo sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke, podrejeno pa razveljavitev. V pritožbi predvsem citira določila Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVŽP), Zakona o javnih cestah (ZJC) in določila Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah. Meni, da pravilna razlaga določb teh treh predpisov lahko pripelje le do zaključka, da so zapornice del železniške infrastrukture in da mora vzdrževanje zapornic in pol zapornic financirati železnica sama, ne pa občina, ki skrbi za vzdrževanje cest. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je odločilo, da ostane izdani sklep o izvršbi v veljavi, sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi ni zagrešilo nobene kršitve v postopku, niti take, na katere nakazuje tožena stranka v pritožbi, niti kake druge, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo. Menilo je namreč, da v skladu s 1. odst. 13. člena ZJC in 39. točke 14. člena ZJC zapornice pomenijo del prometne opreme glede na to, da omenjeni predpisi štejejo zapornice med taka sredstva in naprave, ki spadajo v prometno opremo. Ta razlaga pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne drži. Res po 39. točki 1. odst. 14. člena ZJC pomenijo prometno opremo sredstva in naprave za označevanje roba vozišča in za vodenje prometa (smerniki, snežni koli, ogledala, zapornice, markerji, stožci, varovalne in varnostne ograje ipd.) vendar pa omenjene zapornice niso tiste zapornice, ki bi označevale nivojsko križanje ceste z železniško progo, ampak zapornice, ki označujejo rob vozišča in ki se uporabljajo pri vodenju prometa. Zapornice in polzapornice so del železniške infrastrukture in gre pri njih za progovno signalizacijo in ne za cestnoprometno signalizacijo kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Upravljalec javne železniške infrastrukture pa je tožnik in on sam je dolžan vzdrževati to infrastrukturo, vključno z zapornicami in polzapornicami. Po 29. členu ZVŽP cestnoprometno signalizacijo na nivojskem prehodu, ki opozarja udeležence cestnega prometa na ta prehod, postavlja in vzdržuje upravljalec ceste. To pa kot rečeno velja le za tako signalizacijo, ki jo je mogoče všteti v cestnoprometno signalizacijo na nivojskem prehodu, to pa po mnenju pritožbenega sodišča zapornice in polzapornice niso. To potrjuje tudi določilo 25. člena ZVŽP. Po 1. odst. 25. člena ZVŽP mora biti nivojski prehod ceste na odseku proge, na katerem je največja dovoljena progovna hitrost večja od 100 km/h, zavarovan z zapornicami in polzapornicami, po 2. odst. 25. člena istega zakona pa, da morajo biti z zapornicami ali svetlobnimi signali zavarovani tudi tisti nivojski prehodi, na katerih to zahtevajo potrebna preglednost ceste na progo, gostota prometa ter druge krajevne razmere, pomembne za varnost prometa. To pa pomeni, da vzdrževanje takih zapornic in polzapornic, ki zavarujejo nivojski prehod ceste preko železnice, financira železniška organizacija, v konkretnem primeru tožnik sam, ne pa tožena strank kot upravljalec občinske ceste. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbe tožene stranke izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Obenem je spremenilo tudi izrek o pravdnih stroških, tako da je sedaj tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške na prvi stopnji kot tudi pritožbene stroške toženi stranki. Pri tem pomeni stroške tožene stranke na prvi stopnji le kilometrina za 90 km po 61,80 SIT, na drugi pa poštnina v znesku 500,00 SIT.

K pritožbi tožeče stranke: Glede na to, da tožeča stranka glede na spremenjeno sodbo niti po temelju ni uspela, je potrebno seveda zavrniti tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti. Zato pa tudi ni utemeljen v tistem delu, v katerem je bil že zavrnjen in glede katerega se tožeča stranka pritožuje. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.