Jedro

Razlika med goljufijo po 217. členu KZ in preslepitvijo pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po 235. členu KZ je v tem, da storilec pri kaznivem dejanju goljufije zasleduje pridobitev protipravne premoženjske koristi, tega elementa kaznivega dejanja pa pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ ni.

Če je obsojenec menil, da je seznanitev sodnice z izjavo, ki jo je dal policiji, vzbudila dvom o njeni nepristranskosti, je imel možnost, da bi zahteval njeno izločitev, in to takoj, ko je izvedel za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave (2. odstavek 41. člena ZKP).

Razpravljajoča sodnica je na glavni obravnavi s predočenjem listin v teku obsojenčevega zagovora ravnala vsebinsko enako, kot da bi mu postavljala vprašanja, s čimer je kršila 2. odstavek 324. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni I.V. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah je bil obsojeni I.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen šest mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 17.12.2003 vložil zoper navedeni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Okrajno sodišče na Jesenicah preko Višjega sodišča v Ljubljani dne 24.9.2004 posredovalo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. V zahtevi je obsojenčev zagovornik uveljavil kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve drugih določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi je navedel, da ni podano kaznivo dejanje goljufije po 217. členu KZ, ker ni bil podan predhodni namen storilca. Dejansko stanje bolj kaže na storitev kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po 235. členu KZ. Odmera kazni bi bila v tem primeru za obsojenca ugodnejša in je bila na ta način tudi prekoračena pravica sodišča glede odmere kazenske sankcije. Potek zaslišanja obsojenca po mnenju zagovornika ni bil v skladu z določilom 324. člena ZKP, saj je vprašanja obsojencu najprej postavljala razpravljajoča sodnica, šele nato pa tožilec in zagovornik. Iz spisa tudi niso bili izločeni uradni zaznamki o zbranih obvestilih v predkazenskem postopku ter se je razpravljajoča sodnica seznanila z vsebino obsojenčeve izjave, dane policiji. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani odločbi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo z dne 20.10.2004 predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene, ker obsojenčev zagovornik uveljavlja dejanska vprašanja glede storitve kaznivega dejanja. Prav tako po mnenju tožilca ni podana "okuženost" sodnika z vsebino listin, enako pa je tudi z načinom postavljanja vprašanj. Tudi če bi bila slednja kršitev podana, pa po mnenju državnega tožilca predstavlja nebistveno kršitev, ki ni imela vpliva na pravilnost in zakonitost sojenja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila po mnenju obsojenčevega zagovornika podana glede pravne opredelitve kaznivega dejanja, ni utemeljena. Opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe namreč predstavlja kaznivo dejanje goljufije z vsemi zakonitimi znaki.

Razlika v primerjavi s kaznivim dejanjem preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po 235. členu KZ je namreč prav v tem, da storilec pri kaznivem dejanju goljufije zasleduje pridobitev protipravne premoženjske koristi, tega elementa kaznivega dejanja pa ni pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ. Uveljavitev okoliščine, da pri obsojencu ni bil podan goljufiv namen, pa predstavlja uveljavitev zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

Glede obsojenčeve izjave, ki je bila dana policiji v predkazenskem postopku ter je bila izločena s sklepom o izločitvi z dne 6.10.2000, je na obsojenčevo pritožbo ustrezno odgovorilo že sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Res je razpravljajoča sodnica imela možnost seznaniti se z vsebino izjave, kar pa ni v ničemer vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izrečene sodbe. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da je obsojenec v zagovoru na glavni obravnavi opisal predložitev krivih listin z namenom pridobitve posojila, svojo takratno veliko zadolženost in takojšnjo prodajo avtomobila, ki ga je dobil na podlagi odobrenega bančnega posojila, njegov zagovor pa potrjujejo tudi listinski dokazi in izpovedbe prič. V tej zvezi torej izločena obsojenčeva izjava, dana policiji v predkazenskem postopku, ni pomembna. Obsojenec pa je pri tem imel možnost, da bi zahteval izločitev razpravljajoče sodnice, če bi menil, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Glede na določbo 2. odstavka 41. člena ZKP bi takšno izločitev moral zahtevati takoj, ko je izvedel za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Iz povratnice v kazenskem spisu je razvidno, da je obsojenec dne 9.10.2000 potrdil prejem vabila za glavno obravnavo in sklepa o izločeni izjavi, tako da je imel možnost in pravico, da vloži zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice, vendar tega do konca glavne obravnave ni storil. Obsojenčevemu zagovorniku pa je potrebno pritrditi le v tistem delu zahteve, ko uveljavlja kršitev 324. člena ZKP glede poteka zaslišanja obsojenca. Iz zapisnika z glavne obravnave dne 24.10.2002 pri Okrajnem sodišču na Jesenicah je razvidno, da je obsojenec podal svoj zagovor, po prvem delu zagovora pa je razpravljajoča sodnica obsojencu predočila listine na list. št. 19, 20, 27, 28, 29, 30, 31, 33 in 34 ter izplačilne liste za mesec marec, april in maj 1997, o katerih je podal svoje pojasnilo, nato pa zaključil svoj zagovor.

Glede na vsebinsko zasnovo 324. člena ZKP razpravljajoča sodnica v tem primeru ni pravilno vodila ta del glavne obravnave. Obsojenec bi moral svoj zagovor podati brez vmesnega predočenja listin. Nato bi lahko osebe, naštete v 2. odstavku 324. člena ZKP, obsojencu postavljale vprašanja. Šele nato bi lahko predsednica senata in člani senata glede na to, da je dolžnost sodišča v pogledu dokazovanja subsidarne narave, pod pogoji iz 4. odstavka 324. člena ZKP, obsojencu postavljali vprašanja. Listine, ki so bile predočene obsojencu med njegovim zagovorom, bi mu bilo potrebno predočiti v teku dokaznega postopka in v skladu s 342. členom ZKP. V tem primeru bi razpravljajoča sodnica lahko vprašala obsojenca, ali ima kaj pripomniti, ne bi pa seveda potekalo branje listin na ta način, da bi vprašanja postavljala naprej tožilec, nato pa zagovornik.

Razpravljajoča sodnica je na glavni obravnavi s predočenjem listin v teku obsojenčevega zagovora s tem ravnala vsebinsko enako, kot da bi mu postavljala vprašanja. V tem pogledu torej lahko ugotovimo kršitev 2. odstavka 324. člena ZKP, ki pa ne predstavlja razloga iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, saj omenjena kršitev nedvomno ni vplivala na zakonitost sodne odločbe. Obsojenčev zagovor namreč ni bil s predočenjem listin v ničemer okrnjen, pa tudi obramba je imela vso možnost, da po zagovoru obsojenca in v dokaznem postopku izpodbija predočene listine, vendar tega ni storila, niti ni utemeljila, zakaj naj bi iz omenjene kršitve sledila nezakonitost sodnih odločb. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, kršitev 2. odstavka 324. člena ZKP pa ni vplivala na zakonitost izpodbijanih sodb. Poleg tega je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je ob takšni ugotovitvi v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.