Jedro

Ker je med pravdnima strankama spor o tem, ali je šlo za dogovorjeno provizijo z devizno klavzulo in ker tožena stranka ugovarja previsoko provizijo, je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

O b r a z l o ž i t ev Sodišče prve stopnje je naložilo A.R. plačilo 174.947,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1993 dalje do plačila in M.K.197.844,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1993 dalje do plačila. Višja tožbena zahtevka do 8.000 DEM oz. do 4.000 DEM za vsakega toženca je zavrnilo. Toženima strankama je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Tožeča stranka meni, da bi sodišče moralo ugoditi celotnemu zahtevku, saj sta se pravdni stranki dogovorili za pogodbeno vrednost nepremičnine. V pogodbi ni bila navedena resnična cena, ampak zaradi davkov nižja cena. Tožeča stranka je pojasnila, da ji je bil znan dogovor, da je cena 200.000,00 DEM. Zato gre tožeči stranki provizija od resnične cene in ne fiktivne cene iz pogodbe. Tožeča stranka vztraja, da je njeno provizijo treba obračunati v valuti DEM, saj je bil posel med strankami dogovorjen v devizah, zato v celoti vztraja, da bi dobila nekaj manj kot je zahtevala.

Toženi stranki vlagata pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka je postavila tožbeni zahtevek v tuji valuti, zato ni imela osnove ne v pogodbi ne v računu. Sodišče bi moralo zahtevek zavrniti. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala protivrednost v DEM in z deviznimi obrestmi na devizno glavnico. Sodišče zato ni imelo nobene podlage ne o zahtevku ne za prisojo tolarskih zakonitih zamudnih obresti. Sodišče ne presoja obresti po uradni dolžnosti. V tem je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je določilo zakonite zamudne obresti, ki jih tožeča stranka sploh ni zahtevala. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke in zahtevalo znižano provizijo po 822. čl. ZOR. Gre za pretirano visoko posredniško ceno. Tožeča stranka je s tožencema podpisala tipsko pogodbo, jo na bencinski črpalki seznanila in nekajkrat vprašala po telefonu. Zato bi sodišče moralo znižati ceno. Tožeča stranka je sama v pripravljalni vlogi navedla, da so v provizijo bili všteti stroški o cenitvi in izdelava pogodbe. O tem bi morala seznaniti tožence ob času sklenitvi pogodbe. Tožena stranka prilaga fotokopijo priloge kodeksa dobrih poslovnih običajev. Sodišče je napačno ocenilo dejstvo, da pogodbe ni podpisal eden izmed solastnikov ene nepremičnine. Tožnik glede na svojo registracijo ni bil posrednik in ni imel pravice zaračunavati provizije.

Na vročeni pritožbi nasprotni stranki nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče je pri svojem odločanju vezano na tožbeni zahtevek (1. odst. 2. čl. ZPP/77). Tožeča stranka je v tožbi (list. št. 1. in 2.) postavila tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala od obeh tožencev protivrednost 4.000 DEM po menjalniškem tečaju Ljubljanske banke d.d. Ljubljana na dan plačila in obresti, kot se obrestujejo devizne vloge na vpogled pri isti banki od 28.2.1993 dalje do plačila.

Sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da je priznalo tožeči stranki takšno provizijo, kot je bila dogovorjena v pogodbi. V pogodbi je v 4. čl. (priloga A 3) bila dogovorjena provizija v višini 2 % prometne vrednosti nepremičnine. V menjalni pogodbi pa sta toženca zapisala ceno v SIT-ih. Ker je tožeča stranka zahtevala nekaj drugega, kar je sodišče prisodilo, na to pa tožena stranka opozarja, gre za prekoračitev tožbenega zahtevka in s tem podano relativno bistveno kršitev določb ZPP iz 2. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 254. čl. ZPP (primerjaj tudi 3. odst. 365. čl. ZPP).

To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (369. čl. ZPP).

Treba pa je tudi pritrditi obema pritožbama, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V nadaljevanju postopka pa naj sodišče prve stopnje v mejah materialnega vodstva pravde (298. čl. ZPP) pozove tožečo stranko, da postavi takšen tožbeni zahtevek, ki bo jasno opredeljeval ali gre za tolarsko terjatev, ali pa za tolarsko terjatev z devizno klavzulo, pri čemer bo treba prilagoditi obrestni del zahtevka tako, da bo jasno, ali se tudi obrestni del zahtevka preračunava v SIT, po katerem tečaju in času.

Nato pa bo treba o zadevi vsebinsko odločiti. Ker je sodišče prve stopnje v razveljavljeni sodbi o nekaterih zadevah zavzelo stališče, je treba pri odgovoru na pritožbene navedbe preizkusiti določena stališča. Tako je treba toženi stranki pojasniti, da je za pravico do provizije po posredniški pogodbi treba, da je do posredovanja posla prišlo. Pravice do provizije po določbah o posredniški pogodbi po ZOR, nima le registrirano podjetje, ampak tudi fizična oseba, če se je tako dogovorila. Tožnik toži kot fizična oseba za posel, ki ga je opravil kot obrtnik oz. samostojni podjetnik (primerjaj pogodbo o izvajanju storitev, A 3 in obrtno dovoljenje, A 12). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz obrtnega dovoljenja izhaja, da je tožnik obrtnik in da ima firmo Ljubljana. Če nadaljevanje pravde ne bo prineslo novih dejstev v zvezi z aktivno legitimacijo, dosedanjemu stališču sodišča prve stopje ni v zvezi s tem kaj dodati.

Pač pa bo treba v nadaljevanju postopka ugotoviti, kaj sta se pravdni stranki dogovorili o plačilu provizije. Iz pogodbe namreč sledi, da je bila dogovorjena provizija glede na prometno vrednost nepremičnine. Četrta točka pogodbe je med pravdnima strankama očitno sporna. Tožeča stranka meni, da gre za 2 % cene ne glede na to, kaj piše v menjalni pogodbi, tožena stranka pa vztraja na tekstu iz menjalne pogodbe. Če tožena stranka ne bo ponudila novih dokazov, bo treba slediti tekstu iz pogodbe, ki je bila sklenjena za znesek v SIT. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba višino provizije presojati glede na dogovorjeno delo. Pri tem bo treba v nadaljevanju postopka ugotoviti, kaj je to delo obsegalo in nato oceniti ugovor tožene stranke. Treba bo še oceniti posrednikov trud in storitev, ugotoviti kaj je običajna cena za takšno storitev, in nato oceniti ugovor tožene stranke.

Izrek o stroških temelji na določbi 166. čl. ZPP.

Obrazložitev

Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

O b r a z l o ž i t ev Sodišče prve stopnje je naložilo A.R. plačilo 174.947,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1993 dalje do plačila in M.K.197.844,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1993 dalje do plačila. Višja tožbena zahtevka do 8.000 DEM oz. do 4.000 DEM za vsakega toženca je zavrnilo. Toženima strankama je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Tožeča stranka meni, da bi sodišče moralo ugoditi celotnemu zahtevku, saj sta se pravdni stranki dogovorili za pogodbeno vrednost nepremičnine. V pogodbi ni bila navedena resnična cena, ampak zaradi davkov nižja cena. Tožeča stranka je pojasnila, da ji je bil znan dogovor, da je cena 200.000,00 DEM. Zato gre tožeči stranki provizija od resnične cene in ne fiktivne cene iz pogodbe. Tožeča stranka vztraja, da je njeno provizijo treba obračunati v valuti DEM, saj je bil posel med strankami dogovorjen v devizah, zato v celoti vztraja, da bi dobila nekaj manj kot je zahtevala.

Toženi stranki vlagata pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka je postavila tožbeni zahtevek v tuji valuti, zato ni imela osnove ne v pogodbi ne v računu. Sodišče bi moralo zahtevek zavrniti. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala protivrednost v DEM in z deviznimi obrestmi na devizno glavnico. Sodišče zato ni imelo nobene podlage ne o zahtevku ne za prisojo tolarskih zakonitih zamudnih obresti. Sodišče ne presoja obresti po uradni dolžnosti. V tem je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je določilo zakonite zamudne obresti, ki jih tožeča stranka sploh ni zahtevala. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke in zahtevalo znižano provizijo po 822. čl. ZOR. Gre za pretirano visoko posredniško ceno. Tožeča stranka je s tožencema podpisala tipsko pogodbo, jo na bencinski črpalki seznanila in nekajkrat vprašala po telefonu. Zato bi sodišče moralo znižati ceno. Tožeča stranka je sama v pripravljalni vlogi navedla, da so v provizijo bili všteti stroški o cenitvi in izdelava pogodbe. O tem bi morala seznaniti tožence ob času sklenitvi pogodbe. Tožena stranka prilaga fotokopijo priloge kodeksa dobrih poslovnih običajev. Sodišče je napačno ocenilo dejstvo, da pogodbe ni podpisal eden izmed solastnikov ene nepremičnine. Tožnik glede na svojo registracijo ni bil posrednik in ni imel pravice zaračunavati provizije.

Na vročeni pritožbi nasprotni stranki nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče je pri svojem odločanju vezano na tožbeni zahtevek (1. odst. 2. čl. ZPP/77). Tožeča stranka je v tožbi (list. št. 1. in 2.) postavila tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala od obeh tožencev protivrednost 4.000 DEM po menjalniškem tečaju Ljubljanske banke d.d. Ljubljana na dan plačila in obresti, kot se obrestujejo devizne vloge na vpogled pri isti banki od 28.2.1993 dalje do plačila.

Sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da je priznalo tožeči stranki takšno provizijo, kot je bila dogovorjena v pogodbi. V pogodbi je v 4. čl. (priloga A 3) bila dogovorjena provizija v višini 2 % prometne vrednosti nepremičnine. V menjalni pogodbi pa sta toženca zapisala ceno v SIT-ih. Ker je tožeča stranka zahtevala nekaj drugega, kar je sodišče prisodilo, na to pa tožena stranka opozarja, gre za prekoračitev tožbenega zahtevka in s tem podano relativno bistveno kršitev določb ZPP iz 2. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 254. čl. ZPP (primerjaj tudi 3. odst. 365. čl. ZPP).

To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (369. čl. ZPP).

Treba pa je tudi pritrditi obema pritožbama, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V nadaljevanju postopka pa naj sodišče prve stopnje v mejah materialnega vodstva pravde (298. čl. ZPP) pozove tožečo stranko, da postavi takšen tožbeni zahtevek, ki bo jasno opredeljeval ali gre za tolarsko terjatev, ali pa za tolarsko terjatev z devizno klavzulo, pri čemer bo treba prilagoditi obrestni del zahtevka tako, da bo jasno, ali se tudi obrestni del zahtevka preračunava v SIT, po katerem tečaju in času.

Nato pa bo treba o zadevi vsebinsko odločiti. Ker je sodišče prve stopnje v razveljavljeni sodbi o nekaterih zadevah zavzelo stališče, je treba pri odgovoru na pritožbene navedbe preizkusiti določena stališča. Tako je treba toženi stranki pojasniti, da je za pravico do provizije po posredniški pogodbi treba, da je do posredovanja posla prišlo. Pravice do provizije po določbah o posredniški pogodbi po ZOR, nima le registrirano podjetje, ampak tudi fizična oseba, če se je tako dogovorila. Tožnik toži kot fizična oseba za posel, ki ga je opravil kot obrtnik oz. samostojni podjetnik (primerjaj pogodbo o izvajanju storitev, A 3 in obrtno dovoljenje, A 12). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz obrtnega dovoljenja izhaja, da je tožnik obrtnik in da ima firmo Ljubljana. Če nadaljevanje pravde ne bo prineslo novih dejstev v zvezi z aktivno legitimacijo, dosedanjemu stališču sodišča prve stopje ni v zvezi s tem kaj dodati.

Pač pa bo treba v nadaljevanju postopka ugotoviti, kaj sta se pravdni stranki dogovorili o plačilu provizije. Iz pogodbe namreč sledi, da je bila dogovorjena provizija glede na prometno vrednost nepremičnine. Četrta točka pogodbe je med pravdnima strankama očitno sporna. Tožeča stranka meni, da gre za 2 % cene ne glede na to, kaj piše v menjalni pogodbi, tožena stranka pa vztraja na tekstu iz menjalne pogodbe. Če tožena stranka ne bo ponudila novih dokazov, bo treba slediti tekstu iz pogodbe, ki je bila sklenjena za znesek v SIT. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba višino provizije presojati glede na dogovorjeno delo. Pri tem bo treba v nadaljevanju postopka ugotoviti, kaj je to delo obsegalo in nato oceniti ugovor tožene stranke. Treba bo še oceniti posrednikov trud in storitev, ugotoviti kaj je običajna cena za takšno storitev, in nato oceniti ugovor tožene stranke.

Izrek o stroških temelji na določbi 166. čl. ZPP.